Plan B

Uvodnik

Katarina Bulatović

Besede je izrekla ostro, brez ovinkarjenj ali sočutja. Gledala me je naravnost v oči in mislila je resno. »Kot diplomirana novinarka lahko postanete tudi predstavnica za odnose z javnostmi ali se zaposlite v oglaševanju. Morda ne boste opravljali poklica, za katerega se zdaj izobražujete,« mi je tistega popoldneva pred meseci zasikala ena izmed kariernih svetovalk. Besede je navrgla ravnodušno, kakor da se pogovarjava o jutranji izbiri med kavo ali čajem, ne pa o tem, kako bom preživela večino svojega življenja. Za trenutek se mi je zdelo, da je name zlila vedro ledene vode ali me po obrazu porezala z britvo.

Pa ni povedala ničesar novega in presenetljivega. V prvem letniku smo bodoči diplomanti novinarstva sedeli tudi s psihologi, pravniki in ekonomisti. Ljudje si premislijo. Do konflikta pa pride, ko si nočejo, vendar jih okoliščine prisilijo, da si bodo morali. Navsezadnje položnic ne morejo plačati z nasmehom, ne želijo biti do svojega 35. leta odvisni od staršev, zdravja nočejo načeti z vsakodnevno izpostavljenostjo stresu, morda si kdo izmed njih nekoč želi družine. Res se ne zdi, da bi bil poklic novinarja zanjo ustvarjen.

Vse to smo vedeli. Jasno je tudi, da študentom drugih smeri pri utiranju karierne poti ni bistveno lažje. Nehajmo si torej domišljati, da smo nekaj posebnega. Povsem očitno pa pozabljamo, da si pot do želenega dela za dostojno plačilo včasih otežujemo sami.

Tokratna številka Klina je četrta in zadnja v letošnjem študijskem letu. Aktivno jo je ustvarila morda najmanjša ekipa od njegovih začetkov pred več kot desetimi leti. Mnogi pozivi študentom novinarstva za pisanje prispevkov, podajanje predlogov in drugo sodelovanje so od začetka v oktobru pogosto doneli v prazno. Včasih se je zdelo, da nagovarjamo okostnjake. Številni stoli na preredkih uredniških sestankih so bili prazni, na njih ni prišlo do prave izmenjave mnenj o že narejenem ali do novih predlogov, o čem in kako pisati v prihodnje. Premalo smo se pogovarjali, med seboj se nekateri nismo uspeli dovolj spoznati.

Naši prispevki imajo neizpodbitno tudi zato pomanjkljivosti. Morda nam je kdaj ušlo kakšno ločilo, morda smo napisali kaj dvoumno, vprašanje postavili nerodno, v prispevke vključili premalo sogovornikov, kakšen del besedila premalo izpostavili. Lahko bi bili torej boljši in morda se nam bo narejeno že čez nekaj let zdelo smešno in amatersko. Vendar je zagotovo vsaj večina zelo skromne ekipe delala najboljše, kar trenutno zna in zmore. Res nam ni bilo vseeno, pod kaj se podpišemo.

V uredniško datoteko so počasi, a vztrajno kapljali prispevki in predvsem avtorske fotografije. Po napisanem smo potem brkljali. Popravljali, spreminjali, dodajali in večkrat pregledovali. Želeli smo natisniti še četrto številko in hoteli smo, da je napredek iz izdaje v izdajo očiten. Vedeli smo, da morajo biti uporabljeni podatki točni in preverjeni, sogovornikom nismo smeli narediti krivice. Zdelo se nam je pomembno, da ohranimo kritičnost. Pri določanju tem in načinu upovedovanja pa smo bili svobodnejši. Pisali smo o stvareh, ki so se nam zdele pomembne in zanimive. Želeli smo premišljeno izbrati fotografije, ki bodo poleg besedila z razlogom. Natisnjene številke smo pogledali najprej negotovo, nato s ponosom. Ker je marsikaj bilo tudi dobro in zagotovo perspektivno, predvsem pa je bilo popolnoma naše – od prve ideje do šelestečega papirja.

Neodzivnost nekaterih drugih študentov novinarstva nas je najprej osupnila. Ne le, da nekateri bodoči novinarji niso želeli pisati, narejenega s strani kolegov niso niti prelistali. Marsikdo izmed njih ne ve, da obstajamo in poskušamo delovati. Pa kaj delamo narobe, smo se vprašali in želeli razumeti. Pomanjkanje časa, študijske obveznosti, pisanje prispevkov za »zgolj« študentski časopis brez izplačevanja honorarjev in želja po delu v mediju, ki ni časopis, so izjemno slabo izbrani izgovori, ki so nas vedno znova pustili odprtih ust. Pomenili so tudi, da bistva novinarstva v semestrih za nami še nismo dojeli, kot bi ga morda že morali.

Pozabili smo, da je pomembno sodelovanje. Brez zanesljive, premišljujoče in kritične ekipe bo še tako dojemljivi posameznik stvari izjemno težko bistveno premaknil na bolje. Po izreku dobronamernih kritik in morebitnih usmeritev smo užaljeni, pa bi se jih morali razveseliti. Tako zelo smo zaverovani v svoj prav, da drugim nismo pripravljeni prisluhniti. Pozabljamo, kako pomembni so oprezanje za zgodbami, pogovor z ljudmi in neprestano izobraževanje. Na izpitu samokritičnosti nenehno padamo. Tudi zato ni negotova samo prihodnost nečesa na videz tako obrobnega in v očitnih povojih, kot je Klin. Prav takšne so napovedi za celoten medijski prostor, ki bi moral biti tudi mesto kontekstualiziranja in analiziranja, zagotovo pa ne medsebojne ignorance. Ker je pomembno, da se tega zavedamo, opozarjamo na luknje v sistemu in podpremo učinkovite primere medijskih praks, tokratno številko namenjamo predvsem razmisleku o medijski prihodnosti.

Pred meseci sem izrečenemu karierne svetovalke prikimala in odšla. Če bi ji oporekala in rekla, da ne želim delati na omenjenih področjih, bi se ji morda zdela naivna. Posmehljivo bi odvrnila, da se bom trgu pač morala prilagoditi. Nimam plana B. Skupaj z nekaterimi vrstniki bi nekoč rada dobro opravljala poklic, za katerega se izobražujem. Ko bomo mislili, da znamo in vemo zanj dovolj, bomo začeli popuščati. Dokončno bomo izgubili, če ne bomo več vztrajali. Mejo bo določil vsak sam.

Be the first to comment on "Plan B"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*