Kruha in iger

Kolumna

Matej Luzar

Poznate izraz »couch potatoes«? Prevajam ga kot »kavč krompirji«, njegov pomen pa je žalostno preprost. Označuje posameznike, ki svoj prosti čas zabijajo pred televizijo. Rezultat tega se med drugim kaže na telesu, ki zaradi pomanjkanja gibanja, daljšega od razdalje med kavčem in hladilnikom, izgublja svojo naravno obliko in se vedno bolj približuje zaobljenosti krompirja.

Žal so vsebine, ki jih nekateri takšni posamezniki gledajo na televiziji, vsako leto bolj klavrno mizerne. Zakaj? Resničnostni šovi. Dve besedi, ki povesta vse. Ljudje svoj čas zabijajo z gledanjem resničnostnih oddaj. Težko se izrazim z besedami, kako neumne se mi zdijo takšne vsebine. Neumne za gledalce, še bolj neumne za tekmovalce. Dobro se spomnim prve sezone oddaje Big Brother, ki je takrat dodobra pretresla seznam kriterijev za dosego gledanosti. Tekmovalci so bili čez noč zvezde, gledalci sila navdušeni nad tem, da lahko končno vidijo someščana pod tušem, televizijska hiša pa polna denarja. Kar se je takrat zdelo neverjetno, je z leti dobilo nadaljevanja in širitev na druge televizijske postaje z drugačnimi koncepti, ki pa so si v osnovi sila podobni. Postavi dvajset ljudi pred kamere, ki jih bodo snemale nenehno in povsod, ter preizkušaj meje njihovega dostojanstva. Oddaljene so, vsaj pri večini. Za 50.000 evrov, ki jih na koncu niti ne dobijo, so nekateri pripravljeni prodati svoj ugled, karakter in še kaj.

Da gledalci takšno ceneno zabavo očitno vsrkavajo kot gobe, kaže vedno večje število resničnostnih oddaj, ki k nam na podlagi zakupljenih licenc večinoma prihajajo iz tujine. Ni mi težko dojeti, da bi bilo že skoraj neverjetno, če ne bi bilo tako. Takšna oblika razvedrila je skoraj zastonj, gledalcu pa daje občutek moči, ko ga spušča v zasebni prostor drugih ljudi. Navidezna zavarovanost s položajem daleč na drugi strani kamer je v resnici zrcalo družbene bede, ki se odraža v obliki zahteve po kruhu in igrah.

Žal lahko le nenehno potrjujem tisto, kar sem domneval od začetka – pa nisem odkril ničesar revolucionarnega. Resničnostna televizija je namenjena nezahtevni, plehki in povečini manj izobraženi publiki, ki jo sprejema z vsemi štirimi. Nedavno sem iz Ljubljane domov peljal s tremi mlajšimi zaposlenimi, ki si kruh služijo v nekem proizvodnem podjetju blizu Ljubljane. Debata je vso pot (in očitno tudi pred njo) tekla samo in zgolj o resničnostnem šovu Bar. Bolj kot to, da se v pogovor preprosto nisem mogel vključiti, me je žalostilo dejstvo, da tri mlade ljudi tako močno zaposluje nekaj tako brezpomenskega. Slišal sem številne očitke, da se norčujem iz nižje izobraženih ljudi, a to nikakor ni res. Žal mi je zanje. Žal, da so se prodali multinacionalkam, ki v nebo segajoč dobiček gradijo na poneumljanju potrošnikov.

Resničnostna televizija je namenjena nezahtevni, plehki in povečini manj izobraženi publiki, ki jo sprejema z vsemi štirimi.

Popolna svoboda ponujanja vsebin, ki jo velikim televizijskim korporacijam kupuje denar, je res prišla že tako daleč, da samo še čakam, da bo risanko Radovedni Taček zamenjal resničnostni šov, v katerem bodo otroci zaklenjeni v hišo, polno plišastih lutk, od katerih bodo morali dobiti odgovor na večno dilemo smisla bivanja. Morda bo katera od komercialnih televizijskih postaj nedeljsko jutranje nasilje, imenovano risanke, zamenjala z oddajo, v kateri bodo junake iz tako imenovanih anime risank zamenjali živi otroci. Se ti dve pričakovanji slišita neumno, povsem nesmiselno in odveč? Gotovo. A prav s temi tremi pridevniki označujem tudi svoj odnos do tistega, kar tuji medijski mogotci označujejo za sveti gral porasta gledanosti.

Včasih med tekom po Poti spominov in tovarištva s prijatelji poslušamo opazke o nesmiselnosti teka. Da je to nekoristno početje, zapravljanje časa, malodane teroristično dejanje. Težko si razložim, v čem je tako zelo slabše od ždenja pred ekranom ob pogledu na ducat Slovencev, ki se trudijo s kmečkimi opravili v želji, da bi kmetija, kjer so nastanjeni, postala njihova. »Socialen si. Če te take stvari zanimajo, se vidi, da si družaben in imaš rad družbo ljudi,« sem že slišal od enega izmed krompirjev. »Aha, vidiš, pa res, na to pa sploh nisem pomislil,« bi mu odgovoril, če bi bil sarkastičen ali izjemno naiven.

Kje so meje producentov in tekmovalcev, je težko napovedati, zdi pa se, da nekje tam, kamor oko človeka z moralo sploh ne seže. Če se je prvi Big Brother zdel sporen, Kmetija vulgarna, to, kar je nastalo potem, pa še slabše, si upam trditi, da bo v prihodnosti težko pričakovati kaj boljšega. Nenazadnje se tudi letina krompirja slabša, če ne kolobariš.

Be the first to comment on "Kruha in iger"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*