Kam, razen na Zavod za zaposlovanje?

Foto: Pixabay

Kristjan Kozina

Ana je 23-letno dekle. Poleti bo diplomirala iz novinarstva. V osnovni šoli je bila odlična učenka, svoj talent je dokazovala v različnih dejavnostih zunaj šole. V gimnaziji ni bilo nič drugače, le da je njen uspeh rahlo upadel, a ne veliko. Še vedno je bila med najuspešnejšimi v svoji generaciji. V prostem času je obiskovala številne dejavnosti, prav tako je sodelovala pri več projektih. V dilemi, kam naj se vpiše, se je negotovo odločila za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede. S študijem do sedaj ni imela večjih težav, hkrati ji je doseženo povprečje omogočalo ohranitev Zoisove štipendije. Ob študiju dela na enem izmed vodilnih slovenskih medijev kot občasna sodelavka, seveda na študentsko napotnico. Vendar zdaj ne ve, kako naprej. Nadaljevati na podiplomskem študiju? Vzeti absolventski staž in delati, sicer za ne najboljše plačilo, ali pa zaključiti študij in se morda zaposliti? Opraviti morda diferencialne izpite in presedlati na drugi podiplomski študij?

Zgornja zgodba je sicer plod domišljije avtorja teh vrstic. Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami je zato zgolj naključna in izmišljena. Vendar ni vrag, da se kdo izmed študentov, ki gulijo ali so gulili študijske klopi, v zgornjem opisu ni prepoznal. Res je, da je država, v kateri bi se delodajalci skorajda stepli za perspektivne kadre, kot je izmišljena Ana, že davno pokojna. Prav tako je bil v bivši državi gmotni položaj mladih zaradi hitrejšega prehoda v delovno razmerje precej boljši od današnjega. A preden me obtožite, da sem pristaš bivšega sistema, naj zapišem, da je situacijo treba presojati glede na prostor in čas.

Če se izrazim lepo, je situacija v novinarstvu precej težka. Povedano odkrito, situacija je katastrofalna. Študenti delajo na študentske napotnice (pre)pogosto za miloščine, da o prekarnih zaposlitvah starejših kolegov ne govorim. Nekdo s sedmo stopnjo izobrazbe dobi toliko ali pa zelo pogosto manj kot nekdo s srednjo ali poklicno šolo. Kot da bi bili novinarji nekakšni humanitarni delavci, ki se jih lahko plačuje zgolj z nekim simboličnim zneskom. Ampak tudi novinarji so samo ljudje in tudi oni morajo plačati položnice. So tudi primeri, ko novinarji zaslužijo dovolj, vendar so to zgolj pike na črni podlagi. Zdi se, da ni druge izbire, kot da novinarji posvojijo slabih petsto let staro vodilo, ki ga je zapisal Trubar: »Stati inu obstati«. Če se vrnemo k njihovim mlajšim kolegom, ki so še v zavetju fakultete, torej starševskih denarnic, socialnih transferjev ali tistega, kar napraskajo sami, od tega vodila bistveno ne odstopajo.

Pomembna je vizija, cilj o tem, kaj bi rad v življenju počel.

Rešitev za situacijo, v kateri se je znašlo veliko mladih, vidim v delu. Ne mislim na časopisno in založniško podjetje. V mislih imam precej splošno rešitev, natančneje samostalnik srednjega spola, ki po SSKJ-ju pomeni zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin. Na to rešitev bi mi lahko marsikateri mladi novinar ali študent odvrnil, da dela veliko, še morda preveč, da sodeluje s številnimi organizacijami in pri številnih podjetjih, pa še vedno zasluži malo, če seveda sploh kaj. Da torej nima nikakršne varne prihodnosti.

Nekoč je sošolka v svoji kolumni, v kateri je popisala vse svoje aktivnosti, ki jih, roko na srce, ni bilo malo, zapisala, da vse dela za svoj CV. Zelo strogo sito oziroma kar skrajno sito dobimo torej, če upoštevamo neoliberalistično logiko: »Ne počni ničesar, kar se ne izplača tu in zdaj.«

Pojavlja se vprašanje, kaj se izplača v Sloveniji leta 2015. Novinarstvo verjetno ne. Roko na srce, ni jih malo, starih med 20. in 30. letom, ki bi z obema rokama zgrabili redno delovno razmerje v novinarstvu. Možnost, da se kaj takega zgodi, je podobna tisti, da Slovenija leta 2016 na evropskem prvenstvu v nogometu pride vsaj do polfinala, na prvenstvo pa se še ni niti kvalificirala. Ugasnimo torej playstation.

Pogosto se mi tudi dozdeva, da si marsikdo za premislek o življenjsko pomembnih odločitvah, kar izbira, kam po končanem 4. letniku, zagotovo je, vzame manj časa, kot pa za premislek o tem, kaj bo naročil v kavarni. Možnosti, kaj narediti, je več, upam si reči, da še preveč. Absolventskega staža gospa država verjetno ne bo najbolj vesela, saj bo morala študenta dodatno leto zalagati s študentskimi boni ter drugimi subvencijami in olajšavami. Vendar pa se da v tem letu pošteno razmisliti, kam in kako naprej, študenti ga lahko izkoristijo tudi za delo ali krajši odhod v tujino.

Ena izmed možnosti je nadaljevati študijsko pot na podiplomskem študiju. Bistveno pri mladih je, da je treba gledati široko. Ni nujno, da diplomant novinarstva nadaljuje ravno na novinarstvu, čeprav je pisec teh vrstic storil ravno to. Pomembna je vizija, cilj o tem, kaj bi rad v življenju počel. Morda za to sploh več ne potrebuje faksa ali pa je potrebna kakšna druga smer. Še vedno lahko opravi diferencialne izpite za vpis na določene druge fakultete pri nas ali v tujini. Vendar pa je za marsikoga omejitev denar. »Ne moremo biti večno odvisni od staršev,« mi je zadnjič potarnal vrstnik, ki sicer študira ekonomijo, ko mi je dejal, da bo poskušal poiskati službo in se zaposliti. Če zaposlitev torej najdeš, to ne pomeni, da faksa ne moreš dokončati.

Vedno je več poti. Na razpotju so vedno dovoljene sanje, čeprav pride kmalu nov dan, a še vedno si pot začrtamo sami.

Be the first to comment on "Kam, razen na Zavod za zaposlovanje?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*