Kako ugrabiti Chaplinovo truplo

Foto: Kinodvor

Cena slave (2014)

Patricija Fašalek

Novi film francoskega režiserja in igralca Xaviera Beauvoisa predstavlja po resnični zgodbi posneto tragikomedijo, posvečeno Charliju Chaplinu. Po smrti Chaplina sta namreč v 70. letih prejšnjega stoletja dva priseljenca v švicarskem mestu Corseir-sur-Vevey skovala načrt, kako ugrabiti njegovo truplo in zahtevati odškodnino.

Pa razčlenimo to trditev. Revna priseljenca Eddy in Osman načrta nista ravno skovala, temveč sta se za ta podvig odločila na podlagi ideje, ki je prešinila Eddyja po vrnitvi iz zapora. Bizarna ideja je padla na rodovitna tla zaradi Osmanove slabo plačane službe in kopičenja računov za zdravstveno nego njegove žene in želje mlade hčerke, da bi postala veterinarka. Mladi punci je oče moral sanje takoj razbliniti, saj za šolo ni imel denarja. Želje po preživetju in poravnanih računih za bolnico noben legalen poskus ni mogel izpolniti: plača je bila preslaba, banka denarja ni želela posoditi. Sledil je izkop Chaplinove krste in mnogo ponesrečenih zahtev za izplačilo milijona frankov, dolarjev, z vsem bi bila zadovoljna.

Ne moremo ju sovražiti. In ja, lahko razumemo, zakaj sta to storila. Pravzaprav sta nam prav simpatična. Če bi vam nekdo na ulici rekel, da sta dva moška ukradla Chaplinovo krsto, bi se verjetno vprašali, kaj je narobe z njima, kdo se spomni tako neumne ideje. Ker pa nam je zgodba pripovedovana z njune perspektive, ker lahko spremljamo njuno življenje in ker imamo vpogled v njuni pravzaprav čisto dobrosrčni naravi, ju ne moremo zares obsojati. Saj ima Chaplinova družina veliko denarja, zakaj jima ne bi podarila en milijonček in jima prinesla mir in veselje v njuni bedni življenji? In potem je tukaj še ta prisrčna pametna punčka, ona si pa res zasluži boljše življenje!

Beauvoisonova upodobitev tega resničnega dogodka predstavlja posebno mešanico žalosti, obupa, veselja do življenja, upanja, sarkazma in cinizma. Prizori niso teatralni, ne gre za holivudsko kriminalko. Kadri so preprosti in vendar povedo več kot besede. Rahlo nekonvencionalno idejo o izkopu krste pa spremlja tudi rahlo nekonvencionalno prepletanje humorja v zgodbo, saj film poživi in zgodbi doda cirkuški pridih. In to še preden Eddy začne nastopati kot klovn v cirkusu, kar je, verjetno po dolgem času, njegov prvi pošteni zaslužek. Glasba ima tudi v sami zgodbi močan vpliv, namreč v nekaj prizorih kar prevzame glavno vlogo in nas vodi skozi njune občutke ter nam narekuje naše. Zanimiva je tudi kombinacija samega prizora in glasbe, saj je lahko kader skoraj nepremičen in vsakdanji, medtem ko zaradi pompoznosti glasba v nas izvabi napetost in da prizoru pomen. Resnim obrazom neobičajna, občasno živahna glasba vnese olajšanje po uspešni kraji krste, ki jo še vedno spremlja adrenalin, medtem ko ples protagonistov ob romantični glasbi v gledalcih sproži val smeha, čeprav je vsem jasno, da je veselje kratkotrajno. Zgodba je obsojena na propad.

Ker se zgodba odvija v 70. letih, se z njo tja vrača tudi fotografija filma. Na prvi pogled ne bi rekli, da je bil film posnet leta 2014, temveč bi ga umestili v nekoliko zgodnejše obdobje snemanja. In potem je tukaj še ta stara televizija z anteno, ki jo mora Eddy speti z vilicami, da najde signal.

Pojavi se tudi vpeljava intertekstualnosti, ko Eddy dobi delo klovna v cirkusu, kamor je bil povabljen skoraj naključno, v vlogi pa je takoj zasijal. Gre predvsem za napeljavo na Chaplinov film Cirkus, kjer je situacija skoraj identična. Ni pa povsem jasno, ali naj bi Eddy predstavljal Chaplina ali pa gre le za navezavo zaradi navezave same. Eddy verjetno sam nikoli ne bi prišel do službe – služba je našla njega. Delo klovna dobro pooseblja njegovo brezbrižnost do življenja in večni neizrečeni optimizem, ki ga igralec Benoit Poelvoorde odlično prikaže. Film naj bi bil poklon Chaplinu, morda so zato za prizore njegovega doma in scene, odigrane v njem, uporabili njegov pravi dvorec. Tudi ženska, ki je igrala hčerko, je bila njegova prava hčerka, in drevo, na katerega se osredotoči, je bilo njegovo resnično ljubo drevo.

Gre predvsem za prijetno filmsko presenečenje, od začetka do konca. Ja, konec je prav gotovo problematičen. Ne pojasni ničesar in kljub dobri vsebini pusti gledalca zmedenega in nezaupljivega. Če se na začetku ni zdelo nič realno, konec takšnega vtisa ne popravi. In saj bi rekli, da ni bilo mišljeno, da je realno, ampak kaj, ko je posneto po resničnem dogodku.

Be the first to comment on "Kako ugrabiti Chaplinovo truplo"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*