Diploma na prašni polici

Foto: Anže Simončič

Lea Dvoršak

Še preden sem svojo diplomo novinarstva sploh prijela v roke, sem vedela, da z njo ne bom dobila dela. To je precej grozljiv občutek, vendar velikokrat resnica današnjega študenta. Nekoč, ko sem se odločila za ta študij, sem bila prepričana v nasprotno. Ta kos papirja naj bi bil ključ do moje svetle prihodnosti. V naslednji štirih letih pa je z dveh front, fakultetne in medijske, vedno bolj pronicalo spoznanje, da je to zmota. Laž. Napaka v sistemu.

Kljub visokim ocenam in nenehnim trditvam profesorjev, da se za dobre novinarje vedno najde delo, je po petih letih mojega novinarskega dela na Večeru sledila prekinitev sodelovanja. Pometali so pač vse študente in mlade sodelavce, da bi varčevali. Potem sem s prakso dobila priložnost na Dnevniku in zasijalo je kratkoročno upanje. Ampak le, dokler sem imela status študenta in s tem možnost dela na napotnico. Po tistem upanja za pogodbo ni. Nekje vmes je z Erasmus izmenjavo tujina postala realna možnost in se spremenila v cilj. Bolj v pobeg v sili, ker pač nisem več vedela, kaj drugega storiti. Nikakor nisem želela biti še ena tistih, ki bi z diplomo vkorakala naravnost v vrsto za socialno podporo. Spominjam se, da sem vse do konca vendarle upala, da se bo v Sloveniji odprla kakšna priložnost in da mi ne bo treba iti na tuje. Pa se ni.

Nisem želela pobegniti v tujino. Morala sem, ker nisem več videla drugega izhoda. Tako sem pobrala sebe in kovček, ugriznila v nemščino in se vrgla v študij medijskega oblikovanja v avstrijskem Gradcu. Strah me je bilo in pojma nisem imela, kaj počnem. Samo upala sem lahko, da bom zmogla. Začetek je bil naporen. Še vedno je. Novo je. Drugače je in velikokrat mi je marsikaj tuje.

Ampak po pol leta v Gradcu imam službo. Ne v novinarstvu, ampak na področju oblikovanja vsebin za splet. Vendar je služba. Taka s pogodbo, zavarovanjem in delovnim mestom. Taka z odgovornostjo in obveznostmi, a tudi rednim in pravičnim plačilom. Zdi se kot znanstvena fantastika. Da ne bo pomote, ne cedita se med in mleko in Avstrija ni obljubljena dežela. Nič me ni čakalo na pladnju in vsak dan moram veliko delati in se neprenehoma izobraževati, učiti. Biti na voljo. Ampak z jasnim interesom delodajalca, da ostanem.

Nisem želela pobegniti v tujino. Morala sem, ker nisem več videla drugega izhoda.

Kaj se je zgodilo z diplomo iz novinarstva? Na polici je in na njej se nabira plast prahu. Dobro je, da imam univerzitetno izobrazbo, a to, da sem jo opravila v Ljubljani in na FDV, ne zanima nikogar. Do zdaj ni mojih ocen pogledal še nihče. Pomembneje jim je, kaj znam. In tu nastopi kruta resnica – od tistega, kar smo počeli na FDV, zdaj uporabljam bore malo.

Ne upam trditi, da se bom v novinarstvo ali v Slovenijo še kdaj vrnila. Nekaj časa sem se zaradi tega počutila nekako ogoljufano. Kot da so mi vzeli sanje in ukradli smisel. Vedno sem hotela biti novinarka in delati dobro za našo državo. To sem, to je moje bistvo. Še vedno boli, da ne morem početi tistega, za kar sem se nekoč odločila in čemur sem posvetila skoraj vse svoje življenje. Če me je odhod v tujino česa naučil, me je tega, da pot nikoli ni samo ena. Morda bom cilje, ki sem jih želela doseči v novinarstvu, dosegla kako drugače. Z več ovinki, več ovirami in dela. Ampak bom.

Morda boste rekli, da sem imela pač srečo. Bila sem na pravem mestu in pravem času. Res je, ampak to mesto sem poiskala sama in ustvarila čas. Že z odločitvijo, da se ne bom predala, ko mi je postalo jasno, da ne bom mogla živeti tako, kot sem si želela in pričakovala. S strahom, ki sem ga morala premagati, ko sem se odločila za povsem drug poklic in za življenje v nemško govoreči državi, čeprav sem nemščino vedno sovražila. Z žrtvovanjem dveh let, ko sem se pripravljala na vpis za študij v tujini in se učila novih programov za oblikovanje videa in zvoka, ki sem jih tukaj morala znati že prvo uro. FDV me pač ni pripravil na resničnost, ki je sledila po diplomi. To je največja napaka našega izobraževanja in največje razočaranje – da se z resničnostjo zunaj akademskih zidov po pravilu naše fakultete sploh ne ukvarjajo kaj preveč. Niti se nimajo želje ukvarjati z njo.

Vendar jo moramo študenti živeti, ko diplomiramo. In takrat ostaneta samo dve možnosti – ali se rešimo sami ali pa pogrnemo. Tu se mora gotovo nekaj spremeniti, vendar mi, ki smo v tem sistemu zdaj, ne moremo čakati na sistemske spremembe. Česar nam fakultete ne dajo, si moramo vzeti sami. Situacija ni brezupna, biti moramo samo dovolj dojemljivi, da prepoznamo priložnost in jo zagrabimo. Če je ni, jo je treba ustvariti, včasih tudi tako, da se podamo v nekaj, česar nikoli nismo nameravali početi. Predvsem pa se moramo odločiti, da si ne bomo dovolili biti napaka v sistemu.

Be the first to comment on "Diploma na prašni polici"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*