Cvileči cucki in psi čuvaji

Foto: Sanja Gornjec

Prekarno delo je skoraj neizbežna prihodnost mladih izobražencev

Anže Lebinger

Psi čuvaji se kot besedna zveza, ki označuje ideal novinarstva, pogosto pojavljajo v učbenikih, knjigah in ostalih publikacijah ter medijih. Ne pretirano izvirno dvobesedje označuje tiste novinarje, ki gredo za zgodbo, ki si upajo in ki delajo v interesu javnosti. Vrtajo in razkrivajo, z obveščanjem o najbolj perečih temah varujejo vrednote, na katerih temelji sodobna demokracija. Z vidika moralne in etične vrednosti se poklic novinarstva morda zdi plemenit, nič pa ni plemenitega v trendu fleksibilizacije novinarskega dela.

Avtonomnost novinarskega poklica je zaradi tega močno okrnjena. Problematičnost prekarnih oblik dela se namreč kaže v tem, da prekarni delavci v večini primerov nimajo zagotovljenega zadostnega plačila za preživetje, so brez pravic do plačanega dopusta in regresa, malice, povračila stroškov za prevoz in ne dobijo plačanih prispevkov, ki jih delodajalec mesečno plačuje redno zaposlenim. So prekarci torej sploh lahko strah vzbujajoči nemški ovčarji, pravi psi čuvaji ali so zgolj majhni cucki, ki s svojim cviljenjem sicer znajo pošteno najedati, so pa vsled svoje krotkosti kljub vsemu bolj kot ne neškodljivi?

Po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje je med novimi zaposlitvami v zadnjih letih že več kot 80 % pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen delovni čas. Po letu 2013 in sprejetju spremenjenega Zakona o delovnih razmerjih se je v Sloveniji sicer zaznal trend povečevanja števila pogodb, ki so sklenjene za nedoločen delovni čas, vendar je stanje s tega vidika še vedno slabo. V Sloveniji je iz leta v leto več medijev, hkrati pa je predvsem v časopisni panogi vse manj zaposlenih. Medijski lastniki nočejo prevzeti odgovornosti za svojo delovno silo, saj bremena krize in pomanjkanja vizije z zmanjševanjem stroškov dela že dalj časa prenašajo na zaposlene in samozaposlene novinarje. Še posebej pa zmoti dejstvo, da nestalno zaposleni pogosto opravljajo povsem enako delo kot redno zaposleni, pri plačilu pa prihaja do bistvenih razlik. To potrdi tudi mlada novinarka, ki dela v javnem zavodu RTV Slovenija prek avtorske pogodbe: »Plačana sem na učinek. To pomeni, da več kot delam, boljši je honorar ob koncu meseca. Ampak plače honorarcev niso primerljive s plačami redno zaposlenih. Tudi če cel mesec res garam, je moja plača vsaj za tretjino nižja od plače redno zaposlenega novinarja.«

Honorarno ni socialno

Poleg nižje plače ne smemo pozabiti na oslabljeno socialno varnost, ki spremlja delo prek avtorskih pogodb in samostojnih podjetij. Prihaja do neutemeljenih razlik med posameznimi delavci. Ti zaradi svojega ekonomskega položaja živijo v negotovosti. Sploh delo v okviru samostojnega podjetništva je zelo negotovo. Poleg tega, da lahko medij s takšnim sodelavcem sodelovanje prekine tako rekoč v vsakem trenutku, prihaja do problema tudi pri bolezni, saj bolniški dopust ni plačan. Predstavljajte si psa čuvaja, katerega lastnik zboli in nanj pozabi. Po nekaj dneh mu nato vendarle ponovno napolni skledo, ki pa jo mora od sedaj naprej zvesti čuvaj prazniti bolj racionalno.

S podobnimi dilemami se iz dneva v dan sooča samozaposleni novinar. Načrtovanje večjih finančnih izdatkov je izjemno oteženo. Sogovornica iz RTV-ja o nestalnih oblikah zaposlitve meni, da bi morale biti precej bolj strogo omejene, in doda: »Če prekarni delavec opravlja vse naloge kot redno zaposleni in je število opravljenih mesečnih ur podobno, njuno delo pa je vrednoteno različno, gre za izkoriščevalsko razmerje.« V takšnih situacijah je vidna očitna razlika med novimi generacijami novinarjev in tistimi, ki še vedno uživajo delavske pravice in varnost iz zlatega obdobja države blaginje. Ta neenakost se ne kaže samo v nižji plači in večjem stresu zaradi negotovosti glede trajanja delovnega razmerja, ampak tudi v odnosih z delodajalcem in kolegi. Mlada novinarka izpostavi, da so honorarni delavci v hierarhiji na delovnih mestih manj vredni od redno zaposlenih in to navkljub morebitnemu daljšemu delovnemu stažu.

»Negotovost visi nad menoj kot oblak. Pogosto razmišljaš o tem, kakšni bi morali biti življenjski koraki človeka v tej starosti, in ugotavljaš, da z njimi zamujaš.«

Negotova prihodnost

Postavlja se vprašanje, kako zaostrene ekonomske razmere in spremenjene zaposlitvene situacije vplivajo na odnos prekarcev do dela. Sogovornica iz RTV-ja sicer pove, da opravlja delo z veseljem in zagonom: »Morda celo z večjim kot redno zaposleni, saj se hočem še bolj dokazati in dobiti redno zaposlitev.« Hkrati pa prizna, da pridejo trenutki, ko se zaradi svojega delovnega razmerja počuti prikrajšano. Tako v smislu delavskih pravic kot v smislu načrtovanja življenjske poti. Pogodba za nedoločen čas bi ji pomenila ogromno, saj se ji le tako ne bi bilo treba vsakodnevno spopadati z vprašanji preživetja. Prav tako je v njenih očeh to prvi pogoj za to, da bi sploh začela razmišljati o ustvarjanju družine. »Negotovost visi nad menoj kot oblak. Pogosto razmišljaš o tem, kakšni bi morali biti življenjski koraki človeka v tej starosti, in ugotavljaš, da z njimi zamujaš. Vse stoji zaradi negotovosti, ker iz meseca v mesec ne veš, ali boš še zaposlen.« Pri tem ni osamljena, saj se zaradi širjenja fleksibilnih oblik dela s podobnimi vprašanji in težavami na pragu svoje socialno-ekonomske odraslosti sooča vedno več mladih izobražencev.

»Poceni delovna sila«

Če je zgodba novinarja v takšnem položaju negotova, je interes delodajalcev povsem jasen. Siljenje v ustanavljanje samostojnih podjetij in opravljanje dela prek podjemnih oziroma avtorskih pogodb gre z roko v roki z nižjimi stroški. Delodajalec mora na primer ob 1000 evrih neto plače za redno zaposlenega državi plačati dobrih 400 evrov več kot za nekoga, ki dela prek avtorske pogodbe. Za medijske hiše je fleksibilno delo poleg tega odličen način za nenehno prilagajanje tržnim razmeram, saj jim mogoča lažje odpuščanje in omejevanje nekaterih pravic delavcev. Zaradi vse višje prožnosti in nedorečenosti je posledično veliko možnosti za kršitve. Novinar pa se s tem sprijazni, ker mu tovrstno delo predstavlja edini vir zaslužka ali izhod iz brezposelnosti. O vsakdanjosti tega pričajo tudi besede novinarja, ki je delal kot samostojni podjetnik pri Žurnalu, sedaj pa dela prek pogodbe za določen čas pri Slovenskih novicah: »Od mene je delodajalec zahteval, da zaradi zmanjševanja stroškov odprem samostojno podjetništvo. Le tako bi dobil delo, zato mi ni preostalo nič drugega. Opravljal sem enake naloge, toda stroški so zame postali višji. Tako je dandanes za novinarje.«

Po službo na sodišče

V takšni sprijaznjenosti z razmerami pa se skriva velik problem za prihodnost ali vsaj za kakovost opravljanja poklica. Ena izmed rešitev, v kolikor nekdo izpolnjuje pogoje rednega delovnega razmerja, pa mu tega delodajalec ne ponudi, je tožba. Stroški pravdanja so sicer relativno nizki, največja težava pa so okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega procesa, četudi delavec izsili redno zaposlitev. Takšnega neugodnega položaja tožnika se zaveda tudi sogovornica iz RTV-ja: »Po navadi je tako, da tožnik, če je izid tožbe zanj ugoden, ne dela več v istem uredništvu. Ostane na istem mediju, a na drugem delovnem mestu.« Zaradi vztrajnega in sistematičnega kršenja delovne zakonodaje je bilo zoper javni zavod RTV Slovenija po podatkih portala Pod črto od leta 2008 pa do danes vloženih približno 78 tožb s strani honorarnih delavcev. Uspešnih je bilo 32, 16 jih je v postopkih še danes. Za komercialne medije je te podatke težko pridobiti, saj podatki o delovnih razmerjih njihovih zaposlenih niso javno dostopni. Je pa več kot očitno, da si redki o tem upajo spregovoriti javno in odkrito. Tudi v primeru tožbe gre vendarle za kratkoročno rešitev posameznika. Problem je širši, rešitve pa bodo morale biti dolgoročnejše. Ob spreminjajočih se razmerah v slovenski medijski krajini bo treba premisliti, kako zagotoviti višjo socialno varnost tistim, ki niso zaposleni za nedoločen čas. Ključno vlogo bo z nadaljnjimi posegi v delovno zakonodajo igrala država, bistveno bolj pa se bodo mogli na nova ekonomska razmerja prilagoditi tudi sindikati.

Kriza je priročen izgovor za delodajalce, ki delavcem ponujajo tovrstne oblike zaposlitve. Z izigravanjem zakonodaje jih izkoriščajo, prekarna dela pa pravzaprav škodujejo pošteni konkurenci, saj dajejo prednost pred delodajalci, ki imajo z redno zaposlenimi višje stroške dela.

Novinarski poklic ima pomembno družbeno vlogo. Slabo plačani in preobremenjeni novinarji brez socialne varnosti je v skladu z visokimi profesionalnimi in etičnimi standardi dolgoročno ne morejo izpolnjevati. Od učinkovitosti reševanja tega problema je odvisno, ali se bo iz novinarskih vrst še slišal gromki lajež ali le pridušeno cviljenje. Kot je ob koncu pogovora dejala sogovornica iz RTV-ja, je ključnega pomena, da svoj poklic opravljaš z veseljem in pravšnjo mero idealizma. Toda vse ima svoje meje. Problem namreč nastane, ko takšnemu delovnemu zanosu vzamemo dostojanstvo ter jasen in neobremenjen pogled v prihodnost.

Pogodba za nedoločen čas bi ji pomenila ogromno, saj se ji le tako ne bi bilo treba vsakodnevno spopadati z vprašanji preživetja.

Be the first to comment on "Cvileči cucki in psi čuvaji"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*