Čudoviti kaos Ceste besa

Foto: Filmstart

Pobesneli Max: Cesta besa (2015)

Anže Lebinger

Bučanje bobnov, hrumenje jeklenih izmetovalcev bencina, bojni kriki v usnje odetih fanatikov in puščava, do koder seže pogled. To je postapokaliptični svet pobesnelega Maxa. Pomanjkanje nafte in posledični nuklearni spopadi, ki so sledili, so spremenili nekoč človeku naklonjen življenjski prostor v strupeni peskovnik. George Miller, 70-letni avstralski režiser, je svojo vizijo na velikem zaslonu prvič udejanil daljnega leta 1979. Na čelu z Melom Gibsonom sta ustvarila kultno franšizo, ki stavi na surove cestne spopade, odbite like in distopičen pogled v prihodnost.

»Živim, umrem, živim ponovno,« slišimo iz ust Vojnih dečkov. Zasebna vojska zmanipuliranih mladcev, prepleskanih v belo in prepredenih s tako ali drugače pridobljenimi brazgotinami. Častijo 8-cilindrske motorje in živijo za nordijsko poveličano smrt na cestišču. Ko zaslišijo klic Valhalle, si s kromirnim razpršilcem obarvajo usta, saj se je v svetu avtomobilističnega cirkusa primerno posloviti v slogu. V teh trenutkih ostali vojni bratje malce zastanejo in ovrednotijo spektakularnost odhoda v onostranstvo. Oh, ta čudoviti, zblazneli, visokooktanski svet!

Svet, v katerem vlada Immortan Joe. V zastrašujoči oklep puščavskega Darth Vaderja je stopil Hugh Keays-Byrne, član zasedbe prvega filma (Toecutter). Domnevni nesmrtnik ima monopol nad vsemi dobrinami v skalnati Citadeli. Vodo, ki ji pravi akvakola, v znak svoje »dobrote« vsake toliko spusti iz višav svoje utrdbe v naročje podložnikov. Poleg rastlinjaka, »proizvodnje mleka«, navdušujoče garaže jeklenih zverin in orožja, skriva v svojem trezorju še pet razplojevalk, ki skrbijo za njegove potomce. Ko mu varovane priležnice izpod nosa izmakne ena izmed poveljnic, vladarica Furiosa (Charlize Theron), se zasledovalni lov lahko prične.

Morda bo koga čudila odsotnost naslovnega junaka Maxa. Sicer ga vidimo že v uvodnem prizoru, ko ga pankersko našemljeni puščavni plenilci izbezajo iz njegovega prepoznavnega V8 Interceptorja, toda navkljub njegovi prisotnosti je večji poudarek na liku Theronove. Tom Hardy s svojo prezenco naredi svoje, vendar mimo te ključne scenaristič- ne usmeritve in obvezne maxovske redkobesednosti pač ne more. Zato pa namesto njega blesti Theronova. Ob njenem pogledu in dejanjih je čutiti nepopustljivo odločnost glavne junakinje. Miller tako preseže stereotipno opredelitev vloge ženske in moškega. Kot velela zapuščina, pa ne brez vpadljivih antagonistov.

Od prej omenjenih samomorilskih vojnih dečkov, ki se postavljajo z nazivom »kamikraze« – slovenisti bodo pristrigli z ušesi, toda naj le počakajo s sodbo, preden vidijo akrobatske vložke teh bojnih zasvojencev –, do vojnih veteranov z nazivi, kot so na primer Jedec ljudi, Gojitelj metkov in Rictus Erectus. Domišljija je z občutkom vprežena v zakonitosti idejnega okvira, tako da nikoli ne prestopi v domeno pretirano bizarnega. Za vse se zdi, da je točno tam, kjer mora biti, in kakor mora biti.

Millerjev štirikolesni univerzum surovega čudaštva sloni na unikatni scenografiji (Colin Gibson) in nič manj prepričljivi kostumografiji (Jenny Beavan). Domiselno sestavljeni bencinarji se pod taktirko neustrašnih divjakov podijo čez barvita prostranstva, ob katerih vam bo zastal dih. In če so za puščavniško podobo vendarle vpregli pomoč računalniških posebnih učinkov, to ne velja za vratolomne kaskaderske vložke. Prehod iz analognega v digitalno ponuja številne nove nore možnosti. Ustvarjalci se niso držali nazaj, saj so za dve uri dolg film posneli kar 480 ur video materiala!

Rezultat? Neprestano divjanje, ki se besede generičnost otepa z dvatisočkonjskimi gonilniki pločevine. Raznovrstni kadri se menjajo kot po tekočem traku, kamera pa dogajanju sledi v enem trenutku z ravni odrivajočih pnevmatik, spet drugič prednjači ptičja perspektiva, iz katere lahko občudujemo čudovito koreografijo cestnih bitk. Kaskaderji in igralci s pomočjo nihalk skačejo iz enega na vozila na drugo, sučejo eksplozivne sulice, s »pretirano« lahkotnostjo plezajo po drvečih železnih škatlah, vihtijo šibrovke in samostrele ter manevrirajo tovornjake skozi gromozanski peščeni vihar.

Čudovito zrežiran izdelek. Poduk sodobnim akcijskim celovečercem, kako sestaviti adrenalinske prizore, ki si jih je vredno ogledati ponovno. Po drugi strani pa je treba vzeti v zakup, da je bil film zasnovan že okroglih deset let nazaj, skupek okoliščin pa mu je namenil letošnji izid. Med drugim so morali iz prvotnega avstralskega prizorišča preseliti snemanje v Afriko. Čudovito pokrajino Namibije in jezerski predel Sydneyja je ujel z oskarjem nagrajeni direktor fotografije John Seale. Značilen izgled še dodatno oddaljuje novega Maxa od preostalih podobnih izdelkov. Le redki, če sploh, pa se lahko pohvalijo s tako dodelano in premišljeno koreografijo uničujočega divjaštva, ki vmes vseeno zna popustiti tempo in osmisliti zanimive osrednje figure.

Čeravno v zaključku tudi tako mogočnim strojem, kot jih lahko vidimo v novi izvedbi kultne serije, nekoliko poide sapa, si je zares težko predstavljati bolje izveden neprestan in predvsem nedolgočasen pregon. Ko že misliš, da ne gre hitreje, ta surova rock’n’roll opera s pohitrenimi posnetki prestavi še za prestavo višje. Avstralski nizkoproračunec, ki je 36 let pozneje postal blockbuster, v karavano za nameček vključi še ogenj kitarista, čigar kitara bruha ogenj. Kot da norosti še ne bi bilo dovolj. Ko ob riffih začne udarjati zvočna podlaga Toma Holkenborga, cestni bojevniki pa začnejo pljuvati bencin v zračne polnilnike, motorji dobijo dodano moč, vrtljaji poskočijo, pesek pa se obarva črno-rdeče.

Be the first to comment on "Čudoviti kaos Ceste besa"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*