Zdaj, ko berem manj – čeprav še vedno precej – imam kar slabo vest

Foto: Mojca Gorenc

Boštjan Gorenc Pižama: Mož besed

Sanja Gornjec

Boštjan Gorenc Pižama je prevajalec. Tiste debele zbirke Pesem ledu in ognja, mladinskega romana Krive so zvezde in otroških štorij o Kapitanu Gatniku. Je stand up komik. In ustvarjalec podcastov. Pisec kratkih zgodb. Pred štirimi leti je vodil podelitev viktorjev in je nekdanji urednik mladinskega leposlovja pri Mladinski knjigi. Njegova najpomembnejša lingvistična vrednota je igrivost, njegova najljubša barva pa #2307f5 (ultra marin modra). Pije kapučino in ima mobilni telefon vedno na dosegu roke.

Zakaj vzdevek Pižama?

Numerološko sem si dal izračunati, kakšen vzdevek potrebujem, da bi lahko dajal intervjuje za študentske časopise na FDV-ju. Končno se je to uresničilo. Metoda, hvala, dobro si preračunala.

Zdaj ko vam je veliki met uspel in se pogovarjava, boste izbrali drugo ime?

Ne ne, še naprej bom ponosen nase.

Jezik je skupni imenovalec vašega dela, »človek s črkami« ste si nekoč rekli. Bi lahko izpostavili tisto črkovno opravilo, ki vam je najbolj pri srcu?

Težko, pravzaprav. Odločati bi se moral med prevajanjem in komičnim ustvarjanjem. Super je kreativno ustvarjati, ampak nikoli ne veš, kdaj lahko presahne. Fino je imeti poleg tega še kaj, kjer nisi toliko odvisen od same kreativnosti. Pri meni je to prevajanje. Če hočem dobro prevajati, si ne morem privoščiti nekajletne pavze, ker bi vmes zarjavel. Srečo imam, da v prevajanje dobivam knjige, ki so mi všeč.

Če vprašam, ali je izkušnja branja originala in prevoda primerljiva, boste najbrž odgovorili, da je odvisno od prevoda. Imam prav?

Ja in … (poudarek) predvsem od kakovosti prevoda. Če nimaš jezikovnih kompetenc za branje v izvirniku, ti ne preostane drugega kot branje prevodov. Ti prvenstveno nastajajo za ljudi, ki dotičnega jezika ne obvladajo. Ko prevajam Martina (George R. R., op. a.), ga ne prevajam za vse, ki so ga v angleščini že prebrali, ampak za tiste, ki ga berejo v slovenščini. Prevajalec mora prevesti čim bolj zvesto. To ne pomeni, da se nujno drži vsake črke, ampak mora zajeti duh knjige in najti zdravo ravnovesje.

Trenutno je postopek nastajanja knjig na našem tržišču zelo siromašen. Samo še nekaj založb dejansko skrbi za kakovost. Kot prevajalec si že nekajkrat šel skozi besedilo in veš, kaj v njem piše. No, zna se zgoditi, da ne piše tisto, kar misliš (smeh). Določenih napak zaradi prevelike vpletenosti v besedilo sploh ne zaznaš več. Velikokrat se zgodi, da v naglici kaj bolj krevljasto prevedeš. Nihče ne dela brez napak. Zato je nujno, da gre prevod po predaji iz prevajalčevih rok čez več parov oči. Tako čez lektorjeve in urednikove, in če je le možnost, tudi čez korektorjeve. Zelo malo je založb, ki se tega še držijo. Zmanjševanje produkcijskih stroškov se potem pozna na kakovosti prevodov.

V knjigah, ki jih prevajate, predvsem v tistih s fantastičnimi svetovi, je veliko izmišljenih izrazov, ki si jih je bilo treba na novo izmisliti, ne samo prevesti. Jih ustvarjate sami ali v dogovoru z urednikom, lektorjem?

To počnem sam. Če se kdaj ne morem odločiti, se po navadi posvetujem z urednico ali vprašam prevajalske kolege. Besede, ki jih skreiraš za potrebe prevoda, morajo biti take, da zvenijo naravno. Iščeš, kot temu pravi Gradišnik, po metajezikovni mreži. Držiš se slovenskih oblikoslovnih pravil ter s pomočjo korenov in obrazil zgneteš nekaj novega. Neprestano je prisotno lovljenje krhkega ravnotežja med sistemoma izvornega jezika in jezika, v katerega prevajaš.

Pred dvema letoma ste v govoru ob podelitvi priznanj Zlata hruška dejali, da še niste naleteli na ekstremni primer lektorja, ki bi se jezikovnega purizma držal kot pijanec plota. Kakšna je sicer vaša izkušnja z lektorji?

Super! Sploh lektorica, s katero delava pri prevodu Martina, je genialna. Ima zrel občutek za jezik in mi dopusti slogovne šrafure, ki si jih privoščim znotraj besedila. Obenem tudi sama jezik obvlada toliko, da mi je že nekajkrat predlagala kakšno besedo namesto tiste, ki sem jo uporabil sam. To je tisto, kar mora lektor delati. Zaznati duh besedila, ki ga lektorira, in ga korigirati znotraj registra, v katerem je zapisan.

V vaših besedilih, zapisanih ali tistih na odru, lahko najdemo ogromno arhaizmov. Zasledila sem, da zelo radi prebirate Vodnikove stare pesmi in druge podobne zapise. Kdaj se je pojavila ta ljubezen do stare slovenščine?

Vedno mi je bilo zanimivo odkrivati, kako so včasih govorili. Zanimivo je gruntati, kako je med nami časovna distanca, ampak se neke osnovne poteze sveta ne spreminjajo. Sem velik oboževalec Pavla Knobla, človeka, ki je napisal prvo slovensko posvetno pesniško zbirko, ampak je zamolčan s strani uradne literarne zgodovine, vsaj kar se tiče poučevanja v šolah. Zanimivo je, da štirih parov Knoblovih kratkočasnih pesmi, ki so izšle pet ali šest let pred Vodnikovimi Pesmi za pokušino, sploh ni omenjenih v Kosovem Pregledu slovenskega slovstva. Po svoje je jasno, zakaj. Uvodna slovenska pesnitev ni bila »Kranjc, tvoja zemla je zdrava in pridnim nje lega najprava«, ampak »Nabijmo fagot, prdimo povsod«.

Prepričana sem, da bi trinajstletnikom to bilo veliko bolj zanimivo.

(Glasno.) Njim bi bilo d’ best! Pokazati jim je treba, da je jezik živ! Da literatura ni le pehar, poln hrušk in izpljunjeni datlji. Ne razumite me narobe, Cankar je genialen pisatelj. In čeprav v nekem delu nastopajo otroci, to še ni čtivo za otroke. Pri trinajstih nimaš življenjskih izkušenj, da bi ga lahko dojel. Še v gimnaziji, se spomnim, sem Cankarja poštekal samo približno. Po tridesetem ga začneš zares dojemati.

Kakšni so vaši spomini na šolske knjižnice?

Bolj kot v osnovni sem v knjižnico zahajal v srednji šoli. Takrat smo imeli tudi novinarski krožek in polno raznih dejavnosti. Knjižničarka je zelo spodbujala kreativno udejstvovanje dijakov. Poleg tega je bil v knjižnici računalnik z internetom, kar je bilo leta ’95 zelo dobrodošlo. Tam smo previseli še ure po pouku. Iz knjižnice smo odšli, ker se je zapirala.

Katere knjige iz otroštva in mladosti so vam najbolj ostale v spominu?

Med prebiranjem otroku ponovno podoživljam tiste najbolj zgodnje – Zmaja Direndaja, Pedenjpeda, Kdo bo z nami šel v gozdiček. Slovenske otroške klasike. Potem so tu še Pika Nogavička, Hrošč leti v somraku iz najstniških let, ki se mi zdi ena boljših kriminalk. V osnovni šoli sem prebiral kavbojke. Proti koncu osnovne je že padel Štoparski vodnik po galaksiji, ki me je resno zaznamoval.

Katera slovenska zgodba, ki še ni bila filmsko uprizorjena, ima potencial, da nekoč postane nekaj gledljivega?

(Izstreli.) Bobri. Bobri definitivno. Bobri so spektakel.

Kaj pa Pod svobodnim soncem?

Tudi to. Ampak se mi zdi, da so Bobri bolj slovenski.

V enem od svojih zapisov je jezikoslovec Andrej Skubic zapisal, da se ne spomni, da bi se v šoli kdaj zavestno učil pravopisa, ampak je znanje »pobral« iz knjig.

Bi se kar strinjal z njim. Kot otrok sem prebral nenormalne količine knjig. Zdaj, ko berem manj – čeprav še vedno precej – imam kar slabo vest. Zdi se mi, da ti mehanizmi jezika kar nekako pridejo v kri. Sploh za finese. Ko sem v srednji šoli poštekal skladenjske ravni stavkov, mi je bilo d’ best. To je edina stvar, s katero se lahko pohvalim, da mi res gre.

Vsi imamo vsajeno, da mora biti vse slovnično popolno. Ampak živega jezika ne moreš tako zajeti.

Nikoli niste diplomirali. Kje se je zalomilo oziroma obrnilo v pravo smer?

Zalomilo se je tretji dan, ko sem se prepisal z dvopredmetnega študija angleščine in novinarstva na samostojno angleščino. Tako sem izgubil možnost, da bi vsak dan preživel tri ure na avtobusu mestnega prometa, s katerim bi se vozil med Aškerčevo in Kardeljevo ploščadjo in se med vožnjo učil. Dve diplomi sem imel na pol napisani, pa so mi vedno manjkali neki izpiti. In v življenju pridejo druge stvari. Ko se začneš enkrat preživljati, nekako zmanjka časa. Na srečo za to, kar trenutno delam, ne potrebujem papirja. Če bo čez petnajst let to propadlo in se bom moral vračati v prosveto s kislim obrazom, bom verjetno trkal na vrata filofaksa in spraševal, kako lahko dokončam študij, da me bodo na kakšni vaški šoli sploh hoteli za učitelja. Trenutno raje delam druge stvari. Tri leta zapored že podeljujem diplome na vašem faksu in potem zmeraj fehtam, če jim je kje kakšna ostala.

Nisem vedela, da ste bili vpisani na študij novinarstva.

Samo vpisan. Na FDV-ju sem bil dejansko samo enkrat, še pred samim začetkom študijskega leta. Prišel sem gledat urnike. Kot po navadi sem bil površen in sem predvideval, da je predmetnik za samostojni in dvopredmetni urnik angleščine enak. Nato pa sem ugotovil, da ima samostojna angleščina več književnosti, ki me je zelo zanimala, in proste petke. Ko vidiš, da bi se v Ljubljano lahko vozil samo štirikrat na teden, je to kar močan odločilni faktor. Zdi se mi, da sem se prav odločil. Če ne drugega, sem rešil enega človeka, da ni postal novinar.

Kako iščete pravo ravnotežje med živo in knjižno slovenščino?

Vsi imamo vsajeno, da mora biti vse slovnično popolno. Ampak živega jezika ne moreš tako zajeti. Premi govor, na primer, moraš malo zmaličiti. Ko je treba kakšnemu liku znižati register, delam to z besediščem. Namesto knjižnih besed uporabljam popačenke, germanizme, slengizme ali delam namerne napake. Namesto ki uporabim kateri, ne uporabljam povratno svojilnih zaimkov. Po navadi grem od primera do primera in ugotavljam, koliko je stvar odmaknjena od knjižne norme.

Kaj vas je najmlajši družinski član naučil o zgodbah?

To, da lahko Muco Copatarico poveš dvajsetkrat zapored v treh dneh in je še vedno zanimiva. Zdaj smo na stopnji, ko so padci nekoga najbolj smešni. Pa saj smo odrasli isti. Ko vidiš, da nekdo pade, je to najboljša zgodba. Nekaj, kar se zgodi nekomu drugemu, je komedija. Če se zgodi tebi, je tragedija.

V stand upih so zelo pogoste šale na svoj račun. To potem ne more biti tragedija?

Pri meni je to honorar (smeh). Ko smo pri nas začenjali s stand upom, nismo vedeli, kako bodo ljudje sprejeli norčevanje iz drugih. Začel sem tako, da sem se nekaj minut delal norca iz sebe. S tem sem si kupil dovolilnico, da je bilo občinstvo bolj popustljivo, ko sem se začel delati norca iz drugih. Če izhajaš iz sebe in prigod, ki so se ti zgodile in jih zaviješ tako, da izpadeš malo večji bučman, lahko razviješ hudo zgodbo. Tu je ta poetična svoboda, ki si jo človek vzame.

Mineva leto od premiere vaše predstave 50 odtenkov sive …

Zdajle bo, ja … Ojoj, sploh nismo obeležili! (Brska po telefonu.) 13. marca. Že več kot eno leto.

Zakaj se je predstava tako prijela? Ste našli univerzalni recept za smeh?

Univerzalnega recepta ni. Predstava traja toliko časa, ker organsko raste. S pomočjo SiTi Teatra pridobivamo občinstvo, ki ga sicer ne bi. Upam, da bomo do konca koledarskega leta še orng orali.

Se material v predstavi spreminja?

Ne, je kar stalen. Oziroma … Narašča. Včasih daš kakšno stvar stran, sicer pa imam v samem uvodu nekaj minut aktualnih šal, ki se ne ponavljajo. Ob novi predstavi,  ki bo – če bo šlo vse po načrtih – naslednje leto, lahko gledalci pričakujejo nekaj novega.

Katere medije spremljate?

Veliko informacij dobivam iz svojega Twitter mehurčka. Sicer pa od naših redno spremljam MMC. Super mi je, kar delata Anže in Taja na portalu Pod črto. Spremljam Anžeta Tomića z Apparatusom, pri katerem tudi aktivno sodelujem. Metina lista. Take, kjer vem, da bom dobil dobre vsebine. Od časopisov pa Dnevnik in Delo, pri katerem na primer bolj Lenarta J. Kučića. No, on je bil moj sošolec, ki je študiral oboje, angleščino in novinarstvo. In evo, če bi diplomiral, bi mogoče lahko jaz pisal za Sobotno prilogo (smeh).

Zmanjševanje produkcijskih stroškov se pozna na kakovosti prevodov.

Be the first to comment on "Zdaj, ko berem manj – čeprav še vedno precej – imam kar slabo vest"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*