Ustvarjajo ga ljudje

Foto: Jaka Birsa

Ziferblatovo trgovanje s časom

Katarina Bulatović

Za zidaki blizu Plečnikove knjižnice v stari Ljubljani se pričenja novo jutro. Sliši se zvok sesalca, žvenketanje keramičnih skodelic, pospravljanje pribora na svoje mesto v predal. Posode se polnijo s piškoti, kmalu bo zadišalo po kavi in čaju. Na prvi pogled je videti, kakor da je prostor na Vegovi 8 eno izmed večjih ljubljanskih stanovanj, ki se prebuja v zaspano jutro. Pa ni čisto tako. Nekaj čez deveto je in Ziferblat Ljubljana odpira vrata za svoje prve goste.

»Gertruda?« vpraša in pogleda k napisu namizne ure v roki prvih dveh obiskovalk tistega dne, ki zmedeno pokimata. Dekle zdaj nekaj vtipka v računalnik pred seboj in se jima nasmehne: »Dobrodošli! Sta prvič tukaj, kajne? Jaz sem Pia, me veseli.« Vrneta ji nasmeh, se tudi sami predstavita in začneta oprezati okoli sebe. »To ni običajna kavarna. Vse je zastonj, razen časa, ki ga tukaj preživita. Počutita se kot doma,« utečeno razloži Pia. Obrne se proti pultu za seboj z opaznim kavnim avtomatom, vrčem vroče vode, opekačem za kruh, posodo s kosmiči. Na zgornji polici je več posod s kakavom, kockami sladkorja in različnimi vrstami čaja. Ob steni na levi je nekaj polic, na katerih je kakšen ducat krožnikov različnih velikosti, kozarcev in skodelic različnih vzorcev, kakor da so vzeti iz več kuhinjskih omaric. »Ima katera že kaj izkušenj s kuhanjem kave? Nič hudega, čisto enostavno je,« zatrdi Pia, ki seže po ročki kavnega avtomata in jima hiti razlagati, kako jo pripraviti. »Mleko? Kar sami ga lahko vzameta iz hladilnika, na spodnji polici je. Pomagala vama ga bom speniti.«

To ni običajna kavarna. Vse je zastonj, razen časa, ki ga tukaj preživite.

Iz podstrešnega stanovanja

Koncept kavarne, kjer obiskovalci plačajo za količino minut, ki jih tam preživijo, izvira iz Rusije. Pred nekaj leti se ga je spomnil Ivan Meetin. Listke s svojo poezijo je skupaj z naslovom bloga puščal po delih Moskve. Z ljudmi, ki so mu na spletu začeli slediti, se je začel dobivati v podstrešnem stanovanju. Vsak je prispeval toliko denarja, kot je lahko, nato so iz zbranega kupili piškote in čaj. Sčasoma je prostor postajal premajhen, čutili so potrebo po takem, kjer jih nihče ne bi omejeval. Stanovanje so tako razširili v prvi Ziferblat. »Nastal je v Rusiji, kjer jih je danes že deset, dva sta v Angliji, v Ukrajini se odpira drugi. Ljubljanski je edini v tem delu Evrope, odprli smo ga oktobra,« pravi njegova upraviteljica Maša Pavoković. Investitor iz Rusije, ki že nekaj let živi v Sloveniji, je želel v Ljubljani odpreti lokal. Med brskanjem po spletu je naletel na idejo Ziferblata.

Vsak gost najprej izbere eno izmed ur. Nobena ne deluje, vendar ima vsaka svoje ime. Gertruda, Ofelija, Rozamunda in Kosobrin so le nekatere, ki kažejo različne številke, so različnih barv in velikosti. Tako razberejo čas prihoda in odhoda gostov. »Minuta za odrasle je pet centov, za študente in dijake štiri. Po prav štirih urah pa se čas ustavi in minut ne štejemo več,« pove Maša. Njihova imena niso stvar naključja. »Gertrudo prepoznajo iz Shakespearovega Hamleta, pri obiskovalcih pa je najbolj popularna Rozamunda,« pripomni in pokaže na manjšo uro vijolične barve.

Foto: Jaka Birsa

Pozabi na čas, čeprav zanj plača

Kuhinjskemu pultu v osrednjem prostoru sledi velika jedilna miza s pisalnim strojem, na steni so police s knjigami. »Dve prineseš, eno odneseš,« piše pri platnicah številnih brezčasnih romanov. Obiskovalka Simona Ziferblat obišče večkrat na teden. Diplomantka mednarodnih odnosov dela za nevladno organizacijo in za to potrebuje dovolj miru: »To je moja pisarna. Doma me gleda umazana posoda in prah, tukaj pa sem ustvarila drugačne vrste disciplino. Pozabim na čas, čeprav zanj plačam.« Pravi, da v običajnih kavarnah občuti pritisk, če ostane dlje časa. »Tukaj je drugače. Dlje kot ostaneš, večje je razumevanje zate in tvoje delo.« Nekje zazvoni telefon, bitje pod njeno mizo poskoči. »To je Lan,« razloži in pomiri dvoletnega borderskega ovčarja pepelnate barve z velikimi modrimi očmi, nato pa se ponovno posveti delu za računalnikom. Pes se ob dotiku mimoidočega privije, poda še tačko. »Polizal te bo. Rad deli poljube,« komentira Simona.

Korak od mize so stopnice. Tokrat je skoraj na vsaki fotografija na črni podlagi, skupaj s ščipalkami in vrvico, ki čakajo na večerno odprtje fotografske razstave. Lanu se zdaj zapirajo oči, s priprtimi še vedno opreza po zvokih in gibih, obiskovalca pa prostor pelje do naslednje sobe, kjer pozornost marsikomu najprej vzbudi star klavir. Zraven je nekaj miz, naslanjači z blazinami različnih vzorcev in barv, lestenec ter številni okrasni predmeti iz več držav. Prav za vsak kos v prostoru se zdi, da nosi nešteto zgodb. »Pri izboru opreme smo razmišljali, kaj bi pri posamezniku vzbudilo udobje in umirjenost. Če bi bilo vse sterilno, bi se težko počutili kot doma,« razloži Maša.

Marsikje je kakšna družabna igra, nedokončana sestavljanka, knjiga. Vsak obiskovalec lahko svobodno izbira, kaj bo v prostoru počel, dokler pri tem ne omejuje drugih. »Ko želiš mir, se lahko usedeš v kot in si sam. Če pa želiš spoznati deset novih ljudi, se postaviš v kuhinjo. V uri jih gre toliko zagotovo mimo in začneš se pogovarjati. Ko pridejo kakšni prijatelji in bi za družabno igro potrebovali še dva, vprašajo najprej nas, pa jih spodbudimo, da se obrnejo še h komu. Hitro se začnejo spoznavati,« pove Maša. Zdaj na steno pritrjuje vrvico, da bi nanizala fotografije sončnih zahodov. Bliža se večerna dobrodelna razstava, eden v vrsti dogodkov, ki jih pripravljajo večkrat na teden. »Tokratno bo pripravila Joana, ki je v objektiv ujela sončne žarke Benetk. Zbran izkupiček bomo namenili 25-letni Ani Mariji iz Romunije, oboleli za rakom,« razloži.  

Večno strmenje v ekrane

V tujini so natakarji pogosto plačani po lastnem zaslužku. V tem primeru obiskovalca ne bo nihče pustil sedeti štiri ure pri kavi in dveh kozarcih vode. To pomeni, da je v tem času zaslužil evro dvajset. Večkrat ga bo pogledal, dokler ne bo odšel. Marsikdo posedi v kavarni, strmi v stvar z ekranom in pri tem nikogar ne spozna, pove Maša. Vendarle pa me zanima, kako lahko vzbudiš pri obiskovalcih umirjenost, če zanjo zaračunaš. »Z okoljem. Zasnovano je kot igrišče za odrasle,« je odločna. »Če se komu zdi odštevanje časa blazno obremenjujoče in se zaradi tega ne more sprostiti, ima on težavo.« Pa se pojavi kdo, ki bi koncept izkoristil, vprašam. »Da bi vstopil in spil kavo v tridesetih sekundah? Enkrat je res prišel gospod z računico, da je lahko pri nas ob eni kavi petindvajset minut, če naroči še radensko, pa štirideset. Ampak v resnici je zanimivo, kako ob vstopu vsi obiskovalci pozabijo na čas. Zaradi okolja.« Tipični kapitalizem, dodam. Plačuješ za čas, bomo nazadnje računali še za zrak? »Ja, če bo ta izjemno čist,« se nasmehne.

Vprašaš se, kaj želiš, nato pa temu korak za korakom slediš. Stvarem moraš dati tudi čas, da dozorijo.

Pia je študentka kulturologije in je del Ziferblatove ekipe od njegovega odprtja. »Bi marmelado?« vpraša obiskovalki, ko se zvok njunega noža zasliši na opečencu. »Obiskovalcem razložim koncept, skrbim za red in izpeljavo kakšnih dogodkov,« pove. Osem študentov dela med tednom v treh izmenah. »Smo z vseh vetrov, vsak nekaj ve in prinese v prostor nekaj svojega. Pogovarjamo se z ljudmi, ustvarjamo atmosfero. Mislim, da nihče od nas na delo ne gleda kot na običajno službo.« Maša se pri tem nasmehne: »Če bi bilo tako, vas lahko pošljem v prvi bližnji lokal in boste zaslužili več.« Tukaj lahko ustvarjaš, dobiš dragocene izkušnje. »V življenju hitro spoznaš, kako zelo pomembne so,« pravi Maša. Zanjo je najpomembneje, da lahko dela s pravo ekipo. »Vendar z dobro voljo v trgovini ne bom kupila kruha, zato sem toliko bolj vesela projektov, ki mi nudijo finančno gotovost. Hkrati pa mi morajo biti v velik izziv in veselje.«

Foto: Jaka Birsa

Pustiti, da stvari dozorijo

Nekaj čez sedmo zvečer je in v Ziferblatu postaja glasneje. Če je bilo zjutraj v ozadju slišati nežen blues Elvisa Presleya, so zdaj v ozračju dinamični zvoki kitare, klavirja in bobna. Stene niso več prazne, pač pa so na njih po vrvici napeljane fotografije sončnih zahodov. Sliši se smeh, številni pomenki v več tujih jezikih, ljudi je občutno več. »Zaigrajmo The Doors!« predlaga fant v črtasti majici s kitaro. Sedi blizu dekleta za klavirjem in rdečelasca s tolkalom, s tujim naglasom se pogovarjajo v angleščini. Nazadnje se vendarle odločijo za pesem od Beatlov in ostali obiskovalci hitro prepoznajo melodijo. Marsikateri prisluhne priredbi uspešnice trojice, ki hitro zaigra na nasmešek. »Dom 4,« hudomušno reče kitarist in vokalist, ko me zanima, ali ima skupina kakšno ime. 26-letni Pasquale razloži, da so se s Paulom in Natalie srečali šele nedavno v študentskem domu. »Igramo zgolj zase, danes izjemoma tukaj,« razloži. Prihaja iz Neaplja in je kot študent medicine v Ljubljani na študentski izmenjavi. V Ziferblatu ni prvič: »Všeč mi je. Zdi se mi, da gre za prostor z razlogom. Dobiš občutek, da je vse narejeno s strastjo. To je pomembno, ne glede na to, česa se v življenju lotiš. Vprašaš se, kaj želiš, nato pa temu korak za korakom slediš. Stvarem moraš dati tudi čas, da dozorijo.« S tem se strinja 29-letni Massimo, ki prihaja iz Torina. V Ziferblatu se počuti prijetno, vendar je do koncepta skeptičen: »Koliko časa potrebuje Italijan, da spije ekspreso? Pet minut. Ne vem, ali je takšen pristop finančno vzdržen, ima pa zagotovo potencial.«

Študenti, zaposleni v kravatah, mamice z vozički, babice in dedki. Novi gosti prostor odkrivajo počasi, vendar se jih večina vrača.

Ljudi, ki zahajajo v Ziferblat, ni mogoče natančno opredeliti. Študenti, zaposleni v kravatah, mamice z vozički, babice in dedki. Novi gosti prostor odkrivajo počasi, vendar se jih večina vrača. »Stvari se očitno zgodijo z razlogom. Zase sem vedno govorila, da ne bom delala v gostinstvu,« skomigne Maša. »Šli smo čez porodne krče, se stabilizirali. Prihaja poletje, na katerega bi prostor radi prilagodili.« Ko delamo, natančno vemo, koliko je vredna ura. Vemo tudi, koliko je vreden prosti čas. Če ga preživiš kakovostno, je neprecenljiv, še meni Maša.

Medtem ko po zraku na Vegovi letijo besede, nasmehi in pogledi še dolgo v večer, se obrazi gostov nekaterih lokalov ob Ljubljanici med seboj skoraj ne srečajo. Natakarji v zlikanih belih srajcah in telovnikih loščijo njihove mize, nastavijo cenik, gibov ne prepuščajo naključju. Prinesejo račun in marsikaterega gosta predramijo iz zatopljenosti v svoj ekran. Razlika je očitna.

Be the first to comment on "Ustvarjajo ga ljudje"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*