Univerza bi morala spodbujati razmišljanje

Foto: Sanja Gornjec

Des Freedman, profesor na londonski univerzi Goldsmiths

Katarina Bulatović

Tudi zaradi priponk in plakatov s programi bodočih urednikov enega izmed študentskih časopisov ali funkcij ob bližajočih se volitvah v študentskem svetu se zdi, da večina študentov univerze Goldsmiths svoje prihodnosti ne povezuje z naključji. Njihove samoiniciativnosti nihče ne zamenjuje z grabežljivostjo, pač pa je to samoumeven del študija. »Proti rasizmu, za povečanje enakosti pri izobrazbi, za izboljšanje zaposljivosti,« se med drugim izpisuje na letakih v študentski kavarni te londonske univerze. Njeni bodoči študenti lahko izbirajo med več dodiplomskimi in podiplomskimi programi družboslovnih smeri.

Profesor Des Freedman poučuje na Oddelku medijskih in komunikacijskih študij. Imel je ključno vlogo v britanski kampanji za državljansko pobudo, s katero so pobudniki iz več evropskih držav, tudi iz Slovenije, želeli zaščititi medijski pluralizem Evropske unije. Kot del nekdanje obsežne javne kampanje proti komercializaciji univerz in višjih šolnin pa še vedno opozarja na pomanjkljivosti britanskega visokega šolstva.

Pri očitnem spoštovanju in hkrati odprtem odnosu med profesorji in študenti je videti, da so vrhunska opremljenost prostorov, bleščeča okna in natančno pristrižena trata še najmanj, kar lahko ta univerza ponudi. Študenti in profesorji o argumentih, vztrajnosti in ambicioznosti ne le razmišljajo, pač pa so te vrednote tudi njen vsakodnevni del. Zares se namreč zdi, da je vsem mar.

Katere pogoje mora izpolnjevati bodoči študent novinarstva univerze Goldsmiths?

Najprej mora biti malce nor, da se odloči za študij novinarstva (smeh). V preteklosti smo bodoče novinarje že poučevali, vendar je šele pred kratkim novinarstvo postalo samostojni študij, in to ravno v obdobju, ko so pred poklicem ključne spremembe. Natančnega postopka sicer ne poznam, vendar mora študent ob vpisu poleg precej dobrih ocen in nekaj že napisanih izdelkov imeti zagotovo nekaj strasti do tega, kar počne.

Dodiplomski študij traja tri leta in je plačljiv.

Res je, letnik stane 9000 funtov. Zelo je zapleteno. Včasih je bil študij dostopen vsem, dokler se ni dvajset let kasneje stvar spremenila. Za popolno prenehanje subvencioniranja študija pa se je trenutna vlada odločila štiri ali pet let nazaj, kar je grozljivo. Izobrazba je namreč človekova pravica in bi morala biti dostopna vsem. Šolnine študenti ponavadi ne plačajo kar iz svojega žepa takoj, ampak zanj dobijo kredit. Morajo ga odplačati, ko zaslužijo določeno vsoto denarja, torej 25.000 evrov na leto. Vendar je vlada s to uvedbo naredila napako, saj skoraj polovice denarja, ki ga posodijo, ne dobijo nazaj. Mislili so, da bodo s takšnim sistemom prihranili, vendar se je izkazalo, da jih stane več kot prejšnji, ko je bil študij dostopen vsem. Takšna uvedba zato nima smisla in hkrati pomeni, da imajo študenti ob koncu velikanske dolgove.

Izobrazba je človekova pravica in bi morala biti dostopna vsem.

Se je izobraževalni sistem zaradi šolnin izboljšal?

Zakaj bi se izboljšal? Ne, skoraj enako je. Spremenila so se le pričakovanja študentov. Ima šola več sredstev? Morda se naša stavba samo bolj blešči.

Kaj je dodana vrednost vaše univerze v primerjavi z drugimi, ki poučujejo novinarstvo?

Vse fakultete v Londonu s študijem novinarstva imajo v glavnem prednost, ne zgolj Goldsmiths. Ne le zaradi sedeža vseh nacionalnih časopisov, saj je zelo malo služb, če sploh, ampak zaradi novih oblik novinarstva, ki so se v zadnjem času začele razvijati. Dostopnost do teh je v Londonu občutno večja, kljub temu da je tudi lokalni tisk v Veliki Britaniji zelo pomemben in dopolnjuje nacionalne. Sicer pa Goldsmiths zagotovo ni tovarna bodočih novinarjev. Teorijo v smislu zgodovine in širšega konteksta novinarstva jemljemo zelo resno. Poskušamo jo učinkovito usklajevati s prakso, ki je polovica celotnega študija. Trudimo se biti neodvisni in kritični, študenti se znajo postaviti zase in tukaj vsaj delno razvijejo čut za odgovornost.

Vaša glavna naloga je torej pri študentih razviti kritično razmišljanje?

Tako je. To je pomembno na vseh področjih, pri novinarjih pa še posebej.

Zdi se, da temu ne sledijo vse univerze.

Zanimivo. Ali govorite iz izkušenj?

No … Ja. Fakultete od študentov pogosto zahtevajo zgolj faktografsko znanje. Študenti se naučimo, kako narediti izpit, vendar naučenega v resnici ne razumemo dovolj. Če si tega želimo, smo prepuščeni sami sebi.

To je grozljivo. Mislim, da tukaj ne bi našli posameznika, ki bi bil s tem zadovoljen. Bodisi gre za profesorje raziskovalce ali profesorje, ki učijo praktične predmete. Takšen odnos nima smisla, svet se spreminja izjemno hitro. Naša naloga je, da študente naučimo, kako biti neodvisen, radikalen in kritičen. Univerza bi morala biti prostor, ki spodbuja razmišljanje. Če pogledate trgovino študentskega sveta v glavni stavbi te univerze … Prodajajo uradne priponke Goldsmithsa, na katerih med drugim piše kreativen in radikalen. To kar nekaj pove.

Kako vaši študenti gledajo na svojo prihodnost?

Veliko izmed njih dobi delo kmalu po diplomi. Mislim, da ne vlada malodušje, čeprav bi glede na stanje lahko bili upravičeno zaskrbljeni. Vseeno pa mislim, da gre za posameznike, ki imajo ob koncu študija unikatne sposobnosti.

Kaj je njihov naslednji korak ob zaključku?

Kolikor vem, se jih veliko odloči za podiplomski študij, kjer se specializirajo za določeno področje. Le nekaj jih postane del največjih medijskih hiš, drugi se usmerijo v različna področja raziskovanja, startupe na spletu in podobno.

Rekli ste, da se novinarstvo spreminja. Kaj to pomeni za njegov obstoj?

Zagotovo ne bo izginilo. Pri novinarstvu gre za zmožnost ljudi z znanjem, da osmislijo vsakodnevne procese za ostale. Zakaj bi to kdaj izginilo? Želja po vedenju o stvareh v svetu pri ljudeh ne bo nikoli izpuhtela.

V Sloveniji je ena izmed nevarnih možnosti za mlade diplomante prekarizacija. Kako pogosta je v Veliki Britaniji?

To je tudi pri nas velika težava, ki se začne že s pridobivanjem prakse. Če dobite delo kot praktikant, je dobro, če vas lahko starši v tem času denarno podpirajo. Kaj pa se zgodi pri drugih, ki ne prihajajo iz privilegiranega okolja? Podiplomski študij je sicer pomemben, vendar je v Veliki Britaniji tudi izjemno drag. Negotovost in izkoriščanje sta del tega poklica. Vsekakor mladim, ki postajate njegov del, ne zavidam. Kljub temu pa ne vemo, kako se bodo stvari razvile. Predstavljam si, da je pri mlajših delo zaradi več možnosti tudi vznemirljivo. Ravno včeraj sem gledal film Citizenfour …

Kakšen se vam je zdel?

Zelo dober. In zelo vznemirljiv. To je nekaj, kar lahko novinar dela v času novih tehnologij. Druga stran grozljive prekarizacije, negotovosti in problema lastništva medijev je takšna odprtost poklica. Upam, da boste del tega vsi mlajši.

Prevlada na koncu aktivni študent ali tisti z le zelo dobrimi ocenami?

Oboje. Težko je reči. Seveda pomaga, če imaš dobre ocene, še posebej, če si želiš akademske kariere. Če pa želiš delati kot novinar, pa so izjemno pomembne veščine, strast in energija, ki jo prineseš. Delodajalci so redko pozorni na tiste, ki že med časom študija niso aktivni.

Naša naloga je, da študente naučimo, kako biti neodvisen, radikalen in kritičen.

Bili ste vodilni pri britanskem delu kampanje za državljansko pobudo. Za njeno vložitev, ki bi prisilila Evropsko komisijo za pripravo medijske direktive, ste potrebovali milijon podpisov iz več držav, zbrali ste jih približno 130.000. Ste bili razočarani?

Boja še ni čisto konec. Res se zdi, da nismo zmagali, ko smo imeli priložnost. Ja, bili smo razočarani. Ampak to se zgodi, ko tekmuješ z izjemno močnimi silami, ne veš, kaj pričakovati. Prav tako smo vedeli, da ne bo lahko. Zdaj nadaljujemo z zelo močno koalicijo ljudi in nismo še obupali.

Kaj se dogaja v tem trenutku?

Ker se približujejo volitve, poskušamo umestiti lastništvo medijskih hiš v program volitev. Tega seveda nihče od medijev noče, vendar je hkrati zadnja stvar, ki jo hočejo voditelji političnih strank, izključitev močnih urednikov, na katere lahko vplivajo. Nimamo veliko možnosti, ampak zelo pomembno je, da vztrajamo.

Be the first to comment on "Univerza bi morala spodbujati razmišljanje"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*