To so moške zadeve, jaz se na to ne spoznam

Foto: Kinodvor

Kaj pa Mojca? (2015)

Nina Korošec

Mlado režiserko Uršo Menart so pred kratkim vprašali, ali bi svoj dokumentarni film opisala kot feminističen. Odgovorila je, da je to vedno v očeh tistega, ki gleda. Dokumentarec Kaj pa Mojca? je feminističen, absolutno; če bi kdo posnel dokumentarec, posvečen moškim filmskim likom skozi zgodovino, bi ga nemudoma označili za mačističnega. Torej da, a spet ne feminističen v smislu pomilovanja. Dokumentarec izpostavi podobnosti in hkrati različnosti posameznih ženskih likov v slovenskih filmih, od Pehte, odmaknjene in divje, potem herojsko poštene Hudabivške Mete, nežne, inteligentne Vesne, vse do lahkomiselne in posledično tragične Karoline Žašler ter hladne in amoralne Slovenke. Poklanja se ženskim vlogam v zgodovini slovenskega filma, vsakemu ženskemu liku posebej, kakršen je že bil in kakšen nov pogled na žensko-moške odnose je prinesel.

Tistim najbolj trmastim ženskim likom je skupna tragičnost, kot reflektivno ugotavljajo Štefka Drolc, Milena Zupančič, Pia Zemljič, Barbara Zemljič, Maja Weiss, Varja Močnik in druge slovenske filmske ustvarjalke. Pehto je družba izgnala, Karolino in njej podobne, ki niso skrivale svoje seksualnosti, so obsojali, pokončno Meto so mučili. Izjema je trmasta Meri iz To so gadi, ki v komediji doseže svoj cilj – biti šofer. A Meri od Tonija sama zahteva, da ji reče: »Srečen sem, ker si šofer.« Niti pomisli ne, da bi bila šoferka.

Če ne trmastega, pa igrajo naivni lik. Vesna je, dokler ni spoznala Sama, živela le za šolo in plavanje, bila je tako – nedopolnjena. Ko se zaljubi, njeno življenje dobi smisel, naenkrat bi rada doživela toliko stvari, na katere, kot sama pravi, prej ni nikoli pomislila. In ko jo fant prvič razočara, bi se najraje kar ubila. In skočiti s padalom želi le zato, da bi bila všeč njemu, kot mu tudi sama pove.

Značilno je tudi nenehno trpljenje ženskih likov od prvih kadrov slovenskega filma in vse do danes. V Na klancu Francka nikoli ne doseže voza, čeprav celo življenje teče za njim. »Kriva sem,« vseskozi govorijo. »Nenehno trpljenje, ki se producira že v užitku.« Motiv trpeče matere, žene ali prešuštnice v slovenskem filmu spominja na ameriški fenomen Petdeset odtenkov sive. A v Ameriki so že leta 1995 posneli dokumentarec Roza kino (The Celluloid Closet, 1995), posvečen reprezentaciji homoseksualnih, biseksualnih in transseksualnih karakterjev v zgodovini holllywoodskega filma. Roko na srce, antigejevstvo je del splošne ideologije seksualnosti slovenske dominantne kulture in je zato takšen dokumentarec v bližnji prihodnosti zaman pričakovati. Ideja obeh dokumentarcev je podobna – sogovorniki, ki iz prve roke interpretirajo motiviko, le da v Ameriki beseda ni bila dana gejem in lezbijkam, temveč znanim filmskim obrazom in aktivistom, ki so se že pojavljali v medijih.

Menartova je v svojem dokumentarcu dala besedo izključno ženskam – slovenskim igralkam, režiserkam in kritičarkam, ki v intimnem vzdušju podstrešja filmskega studia pred kamero govorijo svoje zgodbe. Z osebnim pristopom, značilnim za vse njene dokumentarce, ponuja prvoosebne perspektive na kronološki razvoj slovenskega filma. Udeleženke iz prve roke neposredno naslovijo gledalca, kar je nasploh značilno za feministične dokumentarne filme, in gledalec se skozi čustva, ki jih pri njem sproži nostalgija, lahko z njimi identificira. Menartova ni pretiravala s sogovornicami, tisti peščici, ki jih je izbrala, se je skrbno posvetila in s konstruktivističnim, ne le obtožujočim tonom, ponudila ne tako nov vpogled v preteklost in sedanjost, v stereotipe o podrejenih ženskih gospodinjah, zakoreninjene globoko v družbi in posledično tudi v filmih. Ali obratno, filmski stavek gospodinje »To so moške zadeve, jaz se na to ne spoznam.«, pa ogorčen odziv nosečnice »Moj sin, pa punca!«, ki se nato reproducira v družbi kot edino, kar je prav. Kot samoumevno.

Filmske kritike je Menartova, kot že večkrat prej, prepričala. Ljudi, ki razumejo in so pripravljeni razumeti, je očarala, razjezila pa tiste, ki niso pripravljeni na spremembe in nočejo spregledati, da feminizem tudi v naših krajih ni passe. In to še dolgo ne sme postati. Ko enkrat postane zamolčan diskurz, bomo vsi živeli v utvari. Ampak saj bi nam slovenske filmske junakinje še naprej zasanjano recitirale in pele nežne, žalostne pesmi, da niti opazili ne bi.

Med projekcijo filma je v Kinodvorovi Mali dvorani sedelo dvanajst gledalk in en gledalec. Čeprav, kako že gre, se v filmski industriji predpostavlja, da v kinematografu sedi moški. Ženska ga morda spremlja. Film za ženske. Da bi tako ženske kot tudi moški razumeli, kaj je treba spremeniti in kako, ker obstaja še veliko neraziskanih tem, ki se jih v filmu in družbi lahko lotimo.

Be the first to comment on "To so moške zadeve, jaz se na to ne spoznam"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*