Tako imenovana znanost

Foto: Sanja Gornjec

Gaudeamus Igitur – število objav ali njihova odličnost?

Romana Biljak Gerjevič

Univerza je v svojih temeljih hierarhična institucija, ki deluje pretežno od zgoraj navzdol. Prepletena je z neenakostjo, ki jo hkrati hrani, producira in uničuje. Vsi začnejo na dnu in se počasi dvigajo po statusni in plačilni lestvici. S svojim nazivom morajo upoštevati pogoje in opravljati določene aktivnosti. Ena izmed njih je tudi znanstvena dejavnost, torej raziskovanje.

Prorektor Univerze v Ljubljani za področje znanstveno-raziskovalnega dela prof. dr. Martin Čopič je pojasnil, da so objave znanstvenih besedil profesorjev obvezne za pridobivanje akademskih nazivov in s tem zaposlitve na Univerzi v Ljubljani. Obseg objav in njihova narava sta odvisna od področja, na katerem določen profesor deluje. Redni profesorji niso podvrženi ponovni izvolitvi, vendar se od vseh pričakuje znanstvena dejavnost in s tem objavljanje znanstvenih del: »Na Univerzi v Ljubljani odličnost raziskav spodbujamo. Tudi zato se po številu znanstvenih objav naša univerza giblje visoko na svetovnih lestvicah, okoli tristotega mesta.

Objavljanje znanstvenih del je nujno potrebno za napredovanje v nazive in preživetje v akademskem svetu. Brez tega ne gre. Vendar prorektor izrazi navdušenje le nad številom znanstvenih objav, ki nas uvrščajo visoko na svetovne lestvice. Kaj pa kakovost in družbeni učinek teh objav? Je njihovo število pomembnejše od objavne odličnosti?

Količina pred kakovostjo

Trenutni rektor Univerze v Ljubljani Ivan Svetlik je na enem izmed pogovorov Svobodne univerze decembra lani, ko je tematika zašla v neenakost, ki biva v samih temeljih univerze, povedal, da je neenakost na univerzi seveda neizbežna, vendar imamo merilo znanja, ki pove, koga postaviti v bolj in koga v manj neenak položaj. Znanje torej določa strukture, nazive in položaje, ki tvorijo neenakost. Ta biva v glavnih akademskih elementih – v nazivu, z njim povezanim statusom, pravicami ter plačilu. Problem se pojavi, saj ni ravno znanje tisto, ki deluje kot temeljni element pri odločanju, kdo bo v nazivu napredoval, kdo bo imel višjo plačo in s tem postal drugemu bolj enak.

Zares lepo se sliši, ko rečemo, da je znanje poglavitno merilo za uravnavanje te neenakosti in zares bi tako moralo biti, vendar v realnosti tega preprosto ni. V realnosti so glavno merilo točke. Točke, ki ocenjujejo objavo znanstvenih del. Točke, ki merijo prej po količinskih kot kakovostnih kriterijih. Šteje število tvojih objav, medij, v katerem si nekaj objavil, število navedb tvojega imena v drugih publikacijah in število pridobljenih sredstev na trgu.

Ta merila, združena v celoto, lahko tudi pomenijo, da so znanstvene objave ocenili v popolnem soskladju z realnim stanjem, ni pa temu nujno tako. Morda je avtor poslovno povezan s kakšnim podjetjem, ki mu bo dalo sredstva, ima prijatelja pri določeni znanstveni publikaciji, ki bo objavilo ravno njegovo delo in ga poleg tega še nekajkrat omenilo v drugi znanstveni objavi. Svoj že objavljeni prispevek lahko nato avtor le še reproducira v nekaj rahlo drugačnega, to naredi dvakrat, trikrat in je na konju. »Znanje« ga postavi na položaj in naziv, ki si ga »zasluži«.

Za točke gre

Ni si težko predstavljati, da točkovni sistem omogoča preglednost nad delovanjem akademikov, kar je tudi poglavitni argument tistih, ki podpirajo takšno ureditev. Res je. Lažje je uvrščati po številkah kot po vsebini. Lažje je primerjati število popolnoma različnih objav, jih postaviti v neko razmerje kot primerjati nujnost določene objave za širšo javnost, za vsakega posameznika, za družbeni napredek. Zato bi morali precej več časa nameniti premisleku o tem, kaj družbeni napredek in dobro za vsakega posameznika sploh pomenita.

Precej lažje in preglednejše je vse združiti na skupni imenovalec nekaj kriterijev, ni pa to zato nujno najbolje. Hitro se namreč zgodi, da raziskovalci postanejo le produkcijski elementi tako imenovane »znanosti«, ki ne temelji na novih odkritjih, na vsebini, na razsežnosti mišljenja, raziskavah in dejstvih o naravi in družbi, dejstvih, ki jih moramo poznati za svojo prihodnost. Temelji na številkah. Temelji na tem, kaj je potrebno za trg, kakšno raziskavo potrebuje trg, ne pa, kakšno raziskavo potrebuje družba.

Hkrati vrednotimo, primerjamo in merimo vrednost akademikov, kakor da je enako, če nekdo nekaj počne za zasebno podjetje, za napredovanje ali če nekdo raziskuje iz širše potrebe družbe po vedenju v določeni sferi. Kot je kot soudeleženka pogovora Svobodne univerze decembra lani poudarila Vlasta Jalušič z Mirovnega inštituta, je univerza postala institucija dela in ni več institucija profesije. Celotno delovanje je »instrumentalizirano glede na cilj«. Raziskave se prilagajajo letnim načrtom, proračunom, številu točk in ne opravljajo več bistvene in tradicionalne naloge, ki je bila iskanje resnice, s tem pa ustvarjanje boljšega.

Ko raziskovanje postane eksistencialna nuja, kot v primeru pridobivanja nazivov in akademskega preživetja, se raziskovalci začnejo spreminjati. Začnejo se prilagajati. Ne raziskujejo več, ker je raziskovati nujno ali z namenom odkrivanja novih, pomembnih stvari, ampak raziskujejo, ker morajo. Ker potrebujejo točke in z njimi napredovanja, da bodo višje na lestvici, da bodo obdržali službo in v njej delovali z višjo plačo.

Objavljati moraš redno, obsežno, pregledno in predvsem pogosto. In pod takšnim umetnim pritiskom se ni težko zlomiti.

Profesorji tako sledijo sistemu hitrega proizvajanja za status in profit, kar je v popolnem neskladju z avtonomijo – miselno in sistemsko – ki bi jo univerza morala imeti. To počnejo, ker se to od njih pričakuje. Nikoli pa se ni doreklo, ali je za akademsko skupnost sploh nujno, da je vsak, ki ga zanima določeno področje, tudi raziskovalec. Ali je nujno, da je vsak raziskovalec tudi pedagog. Ali je sploh prav, da od vsakega to pričakujemo.

Manipulacije

Ko uspeh in napredovanje postaneta cilj, bodo ljudje naredili vse, da ga dosežejo. Ko uspeh in napredovanje postaneta eksistencialna nuja, se bodo ti ljudje znašli pod velikimi pritiski, da uspejo to eksistenco ohraniti. Urša Opara Krašovec, raziskovalka s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, je za oddajo Vroči mikrofon na Valu 202 z imenom Znanstvena (ne)poštenost dejala, da se lahko  »število objavljenih tekstov poveča na ta način, da se naredi t. i. salami publikacijo – razrežemo en članek na več delov ali pa objavljamo enake rezultate, predstavljene na malo drugačen način ponovno in ponovno ter tako pridobivamo točke«.

Manipulacije se torej lahko pojavijo na podlagi vsebine (virov, citiranja tekstov) in na podlagi avtorstva. Avtorstvo se manipulira tako, da neko osebo določijo kot vodjo raziskovalnega projekta. Ta oseba ponudi sebi največ dela, tako dobi večji delež avtorstva in z njim povezano višje število financ. Pri tem spomin prehitro pade na poročanja o enormnih honorarjih določenih profesorjev z različnih fakultet Univerze v Ljubljani, ki jih je v preteklem mesecu medijem posredoval Supervizor. Glavna obramba ob imenovanjih teh honorarjev, ki so bili pridobljeni iz naslova raziskovalnega dela in projektov ter izrednega študija, so bile besede, da to ni javni denar, ampak denar, pridobljen na trgu, zato se ob omenjene številke ne moremo obregati.

S takšnim razumevanjem dela na univerzi je povezanih nekaj problemov. Morda je res, da ne gre za prvotno javni denar, vendar posredno temu ni tako. Izredni študiji so lahko zelo dragi. Letnik katerekoli smeri na Fakulteti za družbene vede tako na primer stane 2500 evrov. Kdo dejansko plača zavezano šolnino, je relativno. Morda so to starši, ki delajo v javnem sektorju, morda je to študentski kredit, izplačan iz banke, ki je bila dokapitalizirana z javnim denarjem, morda so to določene organizacije in podjetja, ki želijo zvišati učinkovitost dela svojega zaposlenega s tem, da ga pošljejo na študij, šolnino pa plačajo iz projektnega denarja. Hitro in pogosto se zgodi, da je šolnina neposredno povezana z javnim denarjem.

Problem je tudi dodatno delo ob delu, torej delo, ki ni del redne dejavnosti, za katero je nekdo plačan, kar pomeni, da bodo prostočasne dejavnosti počasi začele vdirati v prostor in čas, ki bi moral biti rezerviran za posameznikove redne obveznosti. Vdirati bodo začele, saj lahko nekomu ponudijo več in izkažejo mero adrenalina. Hkrati pa so v akademskem svetu tisti zaposleni, ki imajo naziv nižje na lestvici, vedno pogosteje izredno prekarni, saj jim delo ob delu nudi finančno stabilnost, ki jo potrebujejo za preživetje in jim je delovno mesto na univerzi ne more nuditi. To pa posledično odjema študentom čas in predanost, ki na fakulteti redno študirajo.

Skupni problem je ta, da si bolj iznajdljivi zaposleni lahko prilaščajo projekte, s tem si prilaščajo avtorstvo, s tem si prilaščajo nazive in finance. Nekje vmes se izgubi kakovost študija za študenta, kakovost literature, ki jo študent bere. Izgubi se kakovost znanja nasploh in spremembe, ki jih ima to znanje moč proizvajati. Izgubi se pomen univerze, ki se podredi oportunistično plačanim projektom. Na žalost je sprememb, ki jih proizvede znanje, vedno manj, saj je namen ustvarjanja tega znanja prej v pridobitvi naziva, denarja in statusa kot pa družbene spremembe.

Manipulacije vsebine, pa tudi avtorstva, seveda ne pomenijo nujno skrite zlobe v človeku, ki je to manipulacijo izvedel. Prej kot iz manipulacije izhajajo iz stanja obupa. Stanja, ki se pojavi ob tem, da je nekaj nujno storiti, čeprav nimaš inspiracije niti želje ali univerzalne potrebe, da bi to tudi storil. Objavljati moraš redno, obsežno, pregledno in predvsem pogosto. In pod takšnim umetnim pritiskom se ni težko zlomiti.

V realnosti so glavno merilo točke. Točke, ki merijo prej po količinskih kot kakovostnih kriterijih.

Kulisa, ki skriva realnost

Če bi se v tem trenutku želeli izraziti z idiomom, bi lahko rekli, da je univerza v tem času velika Potemkinova vas. In s tem so tudi celotna znanost, kakovost izobrazbe, splošen nivo razmišljanja in delovanja družbe Potemkinova vas. Da razložimo. Grigorij Aleksandrovič Potemkin je nekdanji ruski guverner in najvišji maršal. Idiom, ki predstavlja nekaj na veliko izmišljenega, temelji na davnem dogodku, ko je dal Potemkin med obiskom Katarine Velike na svoja sveže osvojena, ampak opustošena ozemlja Krima ob bregovih reke Dnjeper, postaviti kulise vasi, da bi gostja ta ozemlja videla kot mogočnejša in boljša, kot so bila v resnici. Na nekaj opustošenega je narisal sliko urejenega, organiziranega in delujočega stanja.

S to zgodbo lahko vzpostavimo preprosto korelacijo z univerzo v Sloveniji in tudi širše, saj se usmeritve naše univerze ravnajo po načelih, ustreznih načinu produkcije, ki je v današnjem času prevzet v velikem delu sveta – so torej skladne s širšimi procesi. Univerza in znanost sta danes prikrito dobri oziroma prikrito slabi. Navdušeni smo nad našim mestom na svetovnih lestvicah, ampak kam drvimo? K elitističnim univerzam tipa Harvard in Oxford, kjer si študij lahko privoščijo le najbogatejši, ker so šolnine tako vrtoglave. Ali pa tisti, ki vzamejo študentski kredit, ki ga nikoli ne bodo dokončno odplačali, saj temu niti ni namenjen. Drvimo k univerzam, kjer je kritično raziskovanje že del preteklosti. Kritike ne potrebujemo, saj je zgodovina že zaključena, bi rekli. Drvimo k univerzam, kjer so akademiki že skoraj čisto prekarni, zaposleni po projektih, ki jih dobijo glede na – točke. Točke, ki temeljijo na številu predhodnih objav. Točke, za katere bomo goljufali, lagali, se psihično izžemali, kregali, manipulirali – na vse adute – samo da jih bo več kot včeraj.

Znanost naj bi potiskala družbo naprej, ne pa brez premisleka utrjevala svoj trenutno ustaljen značaj in splošen status quo. Znanost naj bi si drznila, naj bi imela interes po razumevanju. Se ne le na hitro producirala, brez utemeljitve, brez realnega raziskovalnega problema, brez posledic. Kar je ob strukturni finančni podhranjenosti, ki vpliva in je prepletena v vse pore, bistven problem današnje znanstvene dejavnosti.

Be the first to comment on "Tako imenovana znanost"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*