Prijaznost neznancev

Foto: Sanja Gornjec

London je mesto, v katerega se želiš vrniti

Zala Štritof

»Vzemite dežnik, zagotovo vas bo ujel dež,« nas posvari prav vsak turistični vodnik po Londonu. To navodilo nam ni prav nič koristilo, saj, verjeli ali ne, v enem tednu z neba ni padla niti ena sama kapljica. Naučile pa smo se dosledno držati naslednjih navodil: nikoli ne verjemi, da je nekaj samo »za ovinkom«, nikoli ne čakaj na zeleno luč in vedno pojdi po stopnicah!  

Skupaj s petimi članicami Društva študentov novinarstva FEJS prispemo v London in začne se naša enotedenska pustolovščina. Po vožnji s skoraj vsemi možnimi prevoznimi sredstvi v večernih urah prvič stopimo na londonske ulice in prevzame nas njihova mogočnost. Široke ceste in pločniki, visoke opečnate hiše z belimi okenskimi okvirji, obdane z nežnim sojem uličnih luči. Čaka nas le še pot do hostla in lahko si oddahnemo, saj je po navodilih s spletne strani hostel »za ovinkom«. Kmalu ugotovimo, da problem ni le v tem, da ne vemo, za katerim ovinkom in v kateri smeri, ampak tudi, da je dojemanje razdalj zelo relativno. Angleži si ovinke očitno razlagajo popolnoma drugače kot mi, saj za nas »za ovinkom« ponavadi pomeni »petdeset metrov stran«. Zagato, v katero smer naj se obrnemo, želimo rešiti s preučevanjem zemljevida na bližnji avtobusni postaji. Z zamišljeno grimaso na obrazu pogledam na zemljevid in že me prijazno ogovori starejši gospod v sivem plašču s temno rdečim šalom in aktovko v roki: »Potrebujete pomoč?«

Ali je res tako težko nekomu ponuditi pomoč? Nič ne stane, pa tako dobro dene.

Gospodova prijaznost nam je ogrela srce (in pokazala pravo pot) – zmedenim neznankam je ponudil pomoč in zaradi tega celo zamudil avtobus, na katerega je čakal. Ob našem opravičevanju in zadregi pa prav nič nejevoljno zamahnil z roko in rekel: »Saj bo prišel naslednji.«

Foto: Sanja Gornjec

Učinkovit sistem in svetla prihodnost              

Podzemni tuneli, stopnice, tekoče stopnice, glasbeniki, časopisi in spet stopnice … Londonska podzemna železnica. Ženska srednjih let in temne polti hiti skozi predor in stopi na tekoče stopnice – na desno stran. In saj veste – ko si v Rimu, delaj kot Rimljani: postavim se točno za njo in na levi strani pustim prostor. Kmalu ugotovim, zakaj. Po levi se mimo premikajo tisti, ki se jim mudi, tisti na desni pa jim nismo v napoto. Tako preprosto in tako učinkovito. S sopotnicami se še vedno čudimo, kako to, da se tega držijo čisto vsi, ko nas že čaka novo »presenečenje«. Na peronu ljudje stojijo v več kolonah, čeprav vlaka sploh še ni tam. Kolone so oblikovane točno na mestih, kjer se ob prihodu vlaka nahajajo vrata za vstop vanj. Ko prispe, se nihče živčno ne preriva, ampak se kolona mirno pomika proti notranjosti. Zakaj se mi takšne preproste stvari zdijo tako neverjetne? Ste se že kdaj v času prometne konice poskušali vkrcati na avtobus številka 6 na Barvarskem dvoru? Zato.

Pot do predela New Cross, v katerem stoji Goldsmiths University of London, nadaljujemo z nadzemnim vlakom in od betonske džungle strogega centra (seveda z izjemo čudovitih parkov) prispemo do ličnih hiš s pisanimi vrati, obdanih z drevesi in manjšimi travniki. Sprehod do univerze spremljajo številne brivnice in majhne urejene prodajalne raznovrstnih drobnarij.

Kampus je naravnost filmski – urejeno travnato površino obdajajo rjave stavbe z belimi oboki in okenskimi okvirji, po poteh z zapiski in kavo v rokah hitijo študentje. V kavarni univerze nas sprejme Des Freedman, profesor Oddelka za medijske in komunikacijske študije. Razkazovanje studia, sobe za montažo in računalniških učilnic nas pusti odprtih ust. Nešteto gumbov in zaslonov, najnovejše, skoraj zlata vredne kamere in ogromen prostor, ki ga študentje preuredijo v sceno, ki jo za snemanje določene oddaje potrebujejo. Sanje vsakega študenta novinarstva – medijska hiša v malem.

Željo, da v Londonu ostanemo kar za vedno, in tesnobo ob primerjavi s situacijo pri nas, še poveča razlaga rdečelase študentke o veliki izbiri novinarskih predmetov in njihovi vsebini. Pika na i pa sta iskrenost in optimizem profesorjev, ko razlagajo, da se jim, kljub spreminjanju medijev, prihodnost (vsaj njihovih) študentov novinarstva zdi svetla.

Po levi strani in hlače dol!

Če smo se prve dni sprehajale po širokih ulicah, na katerih pretirane gneče ni bilo, se je to močno spremenilo, ko smo se odločile obiskati najbolj natrpano ulico v Londonu – Oxford Street. Tempo hoje množice je hiter; torbico stisnem bližje k sebi in se poskušam priključiti toku ljudi. Takoj je jasno, kdo je Londončan in kdo ne, saj se prvi elegantno izogibajo vsem morebitnim oviram na poti, drugi pa delamo gnečo sredi pločnika in od časa do časa pozabimo, da je tok ljudi, ki se mu moramo priključiti, na levi strani. Seveda se zaletim v vsakega drugega človeka in vsi po vrsti se mi opravičijo, čeprav sem jaz tista, ki se zaletava vanje.

Na dva in pol kilometra dolgi ulici je približno tristo trgovin, vstop vanje pa predstavlja še večji izziv kot prebijanje skozi gnečo zunaj njih. Kdor misli, da mu bo v eni trgovini v eni uri uspelo najti nekaj, kar mu je všeč, to pomeriti v garderobi, plačati in oditi iz trgovine, se moti. Mrgoli ljudi z ogromnimi, do vrha napolnjenimi nakupovalnimi vrečami na ramenih, vse skupaj pa je videti kot nekakšno človeško mravljišče. Skozi množico ljudi, ki brskajo po kupu majic, se najstniško dekle v spremstvu mame prebije v kot trgovine, sleče svoje hlače in kot bi bila v kabini, pomeri tiste, ki jih je izbrala. Ne gre ji zameriti, saj se vrsta za pomerjanje v kabinah zdi neskončna (pa tudi tista pred blagajno ni dosti krajša). Njenega početja ne opazi in ne obsoja nihče, saj vsak rešuje svoje nakupovalne zagate. In spet mi misli uidejo k primerjavi, s kakšnimi izrazi na obrazu in opazkami bi takšno situacijo pospremili pri nas.

Varno zavetje

Ob ograji Hyde parka čepi sivolasi gospod v spranih kavbojkah in uglajenem suknjiču. Z roko maha gor in dol ter spušča cmokajoče glasove.

Foto: Sanja Gornjec

Z bližnjega drevesa priskaklja sivorjava veverica s košatim repom in se brez strahu približa gospodu. Ta razpre dlan, v kateri ima semena. Ponudi jih veverici, ki se s sprednjima tačkama nasloni na njegovo roko in začne malicati. Ko gospod opazi naše radovedne poglede, nas vpraša: »Bi rade hranile veverico?« Spogledamo se in ena se le opogumi. Gospod ji v dlan nasuje nekaj semen. Veverice nam žal ne uspe priklicati in očitno postane, da sta z gospodom prijatelja, saj nam, neznankam, veverica  nikakor ne zaupa.

Hyde park tako ponuja varno zavetje znotraj mesta. Zavetje živalim, zavetje ljudem. V trenutku, ko vstopiš vanj, se dinamični utrip betonskega Londona spremeni v petje ptic in igrivi lajež psov. Skoraj neverjetno se zdi, da veliki rdeči avtobusi hrumijo le nekaj metrov stran.

Nekega dne

Vsa načrtovanja, da bomo muzikal obiskale urejene kot prave dame, so se ob pomanjkanju časa izjalovila s svetlobno hitrostjo. Preden vstopimo v gledališče, mi je zato nekoliko nerodno, pogledam navzdol v svoje kavbojke in ponošene športne copate ter upam, da me bo opazilo čim manj ljudi. A nelagodje izgine v trenutku, ko v preddverju ugotovim, da pravila oblačenja očitno pravijo »športno-elegantno«. Oddahnem si in že smo na poti v dvorano.

Temno rdeči sedeži in ornamenti na stenah dajejo dvorani eleganten in starinski pridih. Zavese se odgrnejo in že prvi prizor vzame dih. Energičen ples ter funky soul, blues in gospel glasba šestdesetih let, osupljive obleke in močni glasovi. Scena v več nadstropjih in popolna dovršenost gibov – vsaj za laično oko.

Ženska kratkih sivih las v tretji vrsti skozi celotno predstavo divje miga z glavo in poplesuje v ritmu. Sprva mi je nerodno, ampak soul muzikal Memphis mi nariše nasmeh do ušes in ne morem ostati pri miru. Proti koncu predstave že vsa dvorana ploska in vzklika, priklone nastopajočih pa navdušeno pospremimo kar s stoječimi ovacijami. Na obrazih nam ostanejo široki nasmehi, v srcih pa želja, da bi si takšno predstavo lahko ogledale vsak teden. Morda pa nekega dne …

Vsaka naša londonska dogodivščina je zgodba zase, a eno skupno značilnost vidim prav v vsaki od njih: prijaznost ljudi. Pomoč pri iskanju prave poti, opravičevanje na vsakem koraku in konec koncev prijazno ponujanje semen za hranjenje veverice. Zakaj se pri nas kaj podobnega zgodi tako zelo redko? Ali je res tako težko nekomu ponuditi pomoč? Nič ne stane, pa tako dobro dene.

London je mesto, v katerem se počutiš dobro. Ne glede na to, kaj počneš ali kako si videti, te nihče ne prestreli z obsojajočim pogledom ali v srce zbode z žaljivimi opazkami. Navduši prijaznost, branje na avtobusih in vlakih ter veliko število kulturnih prireditev in muzejev. London ti da občutek, da so tam dovoljene sanje. Je mesto, v katerega se želiš vrniti, še preden prispeš nazaj domov, in ne naveličaš se ga zlahka. Drži namreč, kar je zapisal angleški pisatelj in pesnik Samuel Johnson: »When a man is tired of London, he is tired of life.«

Be the first to comment on "Prijaznost neznancev"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*