Pogovor prek tipkovnice

Foto: Pexels

Odvisnost od računalnika in ogrožen jezik?

Uršula Vratuša Globočnik

Metelkova ni le ljubljanski kotiček, kjer mladi stereotipno postavajo, pač pa tudi ulica, kjer s pogovorom in terapijo ozdravljajo duševne rane in stiske. V prijetni sobici, prav blizu naših običajnih »postavališč«, deluje zavod Nora. Ta nevladna organizacija nudi pod okriljem ministrstva za delo brezplačno svetovanje posameznikom, ki imajo težave s čezmerno uporabo spleta in kažejo znake zasvojenosti.

Zaposleni pri programu Logout pomagajo otrokom, mladostnikom in odraslim zdraviti računalniško odvisnost že tri leta. Psihologinja in svetovalka pri programu Špela Reš pove, da njihovi prostori ne samevajo. Večinoma prihajajo mladi med petnajstim in dvajsetim letom starosti. Letno jih obišče od 60 do 70 uporabnikov, njihovo število pa narašča. Pritrdi, da prvi stik navadno vzpostavijo starši, nato pa mladostnik prihaja sam. Velika večina jih vztraja leto ali dve; do konca. To ne pomeni popolne in večne odpovedi od vse računalniku podobne tehnologije, pač pa zmožnost nadzora nad njeno uporabo. Svetovalci spodbujajo funkcionalno in kreativno delo z računalnikom. Tako se mladostnik v končni fazi sooči z vprašanjem, kje lahko potrditev, ki jo prinaša virtualni svet, še dobi.

Delajo individualizirano – s posameznikom se ukvarja več strokovnjakov: psihologinji, specialistka za medije, zdravnica in računalničar. Iz tedna v teden skupaj postavljajo cilje, preverjajo uspešnost in spodbujajo majhne korake. Končni cilj »igričarja« je tako omejiti čas igranja računalniških igric z osem na dve uri dnevno. Reševa pove, da pri tem pomaga točen urnik dneva in občasen digitalni post – dan, ko ne prižiga niti računalnika niti telefona.

»Pogosto pravijo, da iz dolgčasa …« mi pove Reševa, ko vprašam, zakaj potreba po tolikšni količini sedenja za računalnikom. »Vendar ne gre za dolgčas, ampak za napravo in aplikacije, ki lahko zadovoljijo večino potreb. Družbena omrežja tešijo socialne potrebe, spletno raziskovanje kognitivne, celo fizične potrebe, kadar gre za pornografijo … « Vendar potreba ni dejansko zadovoljena. V virtualnem svetu se da preživeti, pa ima takšno življenje smisel?

Zaskrbljeno vprašam o simptomih, s pomislekom, da bi celo sama morala premisliti o terminu. Glavni alarm odvisnosti je zanemarjanje aktivnosti, v katerih je oseba prej uživala, zaradi igranja iger ali pregledovanja družbenih omrežij. Nadalje so simptomi konflikti v medosebnih odnosih, laži o tem, koliko časa je oseba preživela »online«, motnje spanja, prehranjevanje pred računalnikom ter potrtost in praznina, če ni »dnevne doze«. Pogosto pa je igranje iger simptom sam po sebi. Zakaj bežati v drug svet? V ozadju je problematika, ki je globlja in težja. Družinske težave? Samopodoba?

problematika, ki je globlja in težja. Družinske težave? Samopodoba? Identiteta, daleč od realne, tista, ki bi jo želel imeti, nam je psihološko zanimiva. Gre tudi za lažjo pot, sodoben trend, ki mu uporabniki družbenih omrežij zvesto sledijo. Z »všečki« dobivamo povratne informacije, s katerimi gradimo samopodobo. Podobno so zastavljene igre, ki temeljijo na nivojih, kjer si vedno boljši, zmagovit, izjemen. Psihološki princip samopotrjevanja.

»Lahko razvojno izzveni, ni pa nujno,« pove Reševa, ko predlagam, da gre le za razvojno problematiko v občutljivih letih. Omeni 40-letnike, ki še kar »vpižamah ždijo na podstrešju in igrajo igrice«. Kot pravi sogovornica, zasvojenost s spletom in tehnologijami raziskujejo še dodatno, v prihodnosti pa jo bodo identificirali kot duševno motnjo.

Vendar zasvojeni z igricami razvijajo svoje veščine, kot so strateško razmišljanje, prostorske predstave, čut za estetiko, angleški jezik. Pa je to zadnje res prednost? Na svetovanje prihajajo tudi mladi (Slovenci), ki govorijo le angleško. Torej ima splet velik vpliv na jezik. Pozitivno je, da se sploh izražajo, saj se pogosto socialno osamijo in pogovarjajo le preko spleta. Reševa temu pravi »odškrtnjena komunikacija«. V njej manjkajo namreč fizična prisotnost in sporočila o neverbalni komunikaciji, ki smo jo nadomestili s sličicami. SSKJ podaja besedo čustveni simboli, a v rabi je pogostejši emotikon, pogovorno pa prevladujejo »smejko«, »smeško« in »smajli«. Zdaj veste, za kaj gre. Razširjena navada. Emotikoni nadomeščajo manko, ki ga doda naš veder zven glasu, neroden nasmešek, prestopanje, omahljiv pogled, sveža energija, zabavne kretnje rok in spontan smeh.

Da v internetni pisavi ni več časa za iskanje pravih besed in njihovo zapisovanje, se pokaže s priročnimi kraticami, ki so večinoma angleške, še večkrat pa s krajšanjem besed, poenostavljanjem besedišča in slovnice. RTM, FSM, NP so vam morda že znani kot redki slovenski, pa čeprav še ti pogovorni. Zato pa ste gotovo že uporabili BRB, BTW, WTF … Tako imenovani »netspeak« je mešanica pisnega in govornega jezika. Srečali ga boste na forumih, družbenih omrežjih, še posebej okrnjen jezik pa se pokaže v sinhronih spletnih klepetalnicah, kjer se tok pogovora ne sme prekinjati in pisec hiti ter krajša po vseh možnih poteh. Pričakovati, da bo tak jezik ostajal le na spletu, je utopično. Izrazi silijo v vsakdanji govor, nekateri mladi, obkroženi le s temi viri, pa se celo v šolskih esejih zapletajo v krajšave in poenostavitve.

Gre za socialno podzvrst jezika, interesno govorico. Se lahko zgodi, da ogrozi knjižni jezik? In še huje, se lahko zgodi, da pisni jezik ogrozi govorjenega ali da virtualna komunikacija izrine tisto v živo?

Na takšen dolgčas ne bomo pristali. Prej ali slej bomo neučakano prešli spet na staro nezapleteno in spontano sporazumevanje v živo, večere ob družinski mizi in pogovore ob kavi. Pomislite vendar – kako polepša dan »smejko« in kako resničen nasmeh mimoidočega? In končno – komu je emotikon poljuba še povzročil kakšne metulje v trebuhu?

 

Be the first to comment on "Pogovor prek tipkovnice"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*