Mož, ki je v smrti našel upanje

Foto: youtube.com

The Water Diviner (2014)

Gal Jerman

»Upanje je nuja tam, od koder prihajam,« izreče Connor (Russell Crowe), avstralski kmetovalec, ki se štiri leta po bitki za Gallipoli odpravi na čustveno potovanje v Turčijo, da bi našel svoje pogrešane tri sinove. Domnevno padli v boju so fantje po ženinem samomoru njegovo edino upanje za odrešitev. Želja njihove matere je bila, da bi bili pokopani doma. Z neustavljivo voljo in ljubeznijo do izgubljenih se znajde v istanbulskem hotelu, ki ga ima v lasti prelepa vdova Ayshe (Olga Kurylenko). Ta ga usmeri do polotoka Gallipoli, kjer sreča turškega oficirja, ki Britancem, pred leti še smrtnim sovražnikom, pomaga pri iskanju neštetih žrtev grozovite vojne.

Od bitke za Gallipoli mineva 100 let, zato je bilo pričakovano, da bo svojo različico prejela tudi na filmskem traku. Toda projekt je vse prej kot marketinška poteza. Prej osebni podvig Crowa, ki je dejal, da je ob branju scenarija doživel fizično reakcijo in nemudoma dobil občutek, da je za napisan material osebno odgovoren. Ob tem se je treba tudi zavedati, da ne spremljamo dokumentirane zgodovine, temveč njeno dramsko verzijo. To je opazno že v uvodnih sekvencah bitke, ki naj bi bila postavljena sredi masivne grobnice padlih vojakov. Žrtev naj bi bilo skupaj kar petsto tisoč, medtem ko film prikaže zgolj peščico teh. Razumljivo je osredotočen na tri sinove, a bi za večji učinek skorajda moral prikazati širšo sliko.

Izguba in upanje sta središčno vodilo režiserskega prvenca Russila Crowa, ki v celoto poveže tako zgodovinsko relativno iskrene dogodke kot tudi hollywoodsko poetično upovedeno iskanje odrešitve, ki jo kot po pravilu spremlja odkritje nove ljubezni. Ljubezni, ki je mogoča le na kinematografskem zaslonu in je prikazana s pomočjo pomenljivih pogledov ter upočasnjenih romantičnih prizorov škropljenja z vodo. Kljub temu je treba priznati, da The Water Diviner ni ljubezenska zgodba. Crowe prav tako poskrbi, da njegov lik ne prevzame herojske vloge, hkrati pa nam film ne vsiljuje pridigarskega tona grozljivosti vojne. Posledice le-te so zgolj ozadje za osnovno premiso celovečerca, ki pa razočara predvsem s tehničnega vidika.

Še najbolj moteče je občasno preskakovanje kadrov in zornih kotov snemanja sicer statičnega dogajanja. To dodobra zmoti gledalčevo zmožnost poistovetenja z likom v uvodnem delu. Še posebej, ker je dogajanje postavljeno v čudovito avstralsko pokrajino, ki lahko očara že sama po sebi. Vse skupaj deluje nepotrebno in kaže na to, da je Crowe prvotno vrhunski igralec in ne mojster režije. Njegovo vodenje kamere in kadriranje je večkrat pod vprašajem, a so to zgolj malenkosti, ki ne zmotijo celokupnega izkustva. Gospodar in bojevnik, Gladiator s Čudovitim umom je namreč svojo režiserko pot začel odločno in pogumno, ob nabranih izkušnjah in znanju pa lahko zagotovo pričakujemo še kakšno (boljšo) stvaritev.

Prvotne kritike so nadvse pozitivne. Film je navdušil tako obče občinstvo kot tudi profesionalne kritike. Toda do nadpovprečnosti je še dolga pot, na kateri jo ovira preprost in šibak scenarij, ki se drži le osnovnih smernic zgodbe, ne odpravi pa se globlje v psihološko ozadje. Kdo so te osebe? Zakaj bi nam bilo mar za njih? Film nam ne ponudi te zmožnosti razmišljanja, ampak nas zgolj usmeri na predvidljiv površinski zaplet. Žena, ki tebi nič, meni nič stori samomor. Mož, ki ne kaže pretiranega žalovanja. Njun odnos nam je neznan. Vdova, ki ljubi svojega sina in išče pravo ljubezen. Brat pokojnega moža, ki jo sili v neljubeč zakon. Zgodba se piše kar sama.

The Water Diviner je povsem dostojna epska drama, ki se upira predvsem na kvalitetno zvezdniško zasedbo in zgodovinsko obdobje, v katerega je postavljena. Zgodba sama zase je preprosta, a hkrati odpira dovolj podvprašanj za nadaljnji razmislek. Kar pomaga pri uspehu filma, je nepoveličevanje enega ali drugega naroda v vojni. Turška kultura tako postane eden izmed osrednjih likov. Njihova dežela, rituali in vrednote so predstavljeni s spoštovanjem, hkrati pa ponovno zmoti prikaz nasprotnosti primitivnih turških mož in ljubečih ženskih žrtev. Vse dokler ne pride civilizirani beli Avstralec. Zanimiva je uporaba nacionalne glasbene spremljave, ki nedvomno pridoda k avtentičnosti in orientalskemu vzdušju. Njena posledica pa je čustveno monotona filmska izkušnja. Tako je tudi z vizualno podobo, ki sicer na čase resda navduši, drugače pa pade pred svojim potencialom.

In kaj pomeni nenavaden naslov The Water Diviner in kakšno povezavo ima z zgodbo? Poleg tega, da je Connor odličen pri iskanju podzemeljske vode, pri čemer mu pomaga njegov šesti čut, je tudi celoten film usmerjen k pojmom iskanja, odkrivanja in upanja. Ta nadnaravni vidik je subtilno podprt z narodnimi pripovedkami, ki jih Connor bere svojim otrokom. Vrhunec pa doseže, ko ta Connorja pripelje do natančne lokacije izginulih fantov. Lahko bi rekli, da naslov v sebi metaforično skriva prav to nerazdružljivo povezavo očeta s sinovi. Voda je življenje, ki ga veže ljubezen družine.

Be the first to comment on "Mož, ki je v smrti našel upanje"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*