»Kot roža Portoroža je včeraj cvetela najboljša slovenska športnica«

Foto: Sanja Gornjec

Lektorji in novinarji

Maja Jagodic, Anja Horjak

Pri stiski s časom, neugodnimi delovniki in bližajočimi se roki za oddajo se v novinarskih prispevkih pojavijo tudi pravopisne napake. Takrat nastopijo lektorji, ki pregledujejo prispevke in odpravijo napake, ki so se prikradle v besedilo. Na videz popolna zgodba, v kateri se dopolnjujeta dve strani – novinarji in lektorji. Pa je res tako? O tem, kakšni so odnosi med obema poloma, zakaj lahko kljub vsemu v časopisih odkrijemo kakšno napako in kaj natančno počnejo lektorji, smo se pogovarjali z lektoricama Dnevnika Simono Slana in Andrejo Šeško, diplomiranima slovenistkama.

Poznavanje jezika novinarjem ne bi smelo biti tuje. Vseeno se najdejo posamezniki, ki oblikujejo in prirejajo slovnična pravila po svoje. Po Andrejini oceni je večina novinarjev Dnevnika pri količini napak, ki jih napravijo pri pisanju, nekje na sredini. Pri njih je treba biti pozoren na vrstni red besed in pomenske napake. Prav tako obstajajo novinarji, za katere pravi, da ne bi smeli pisati, dokler ne izpopolnijo svojega znanja. Ti poskrbijo, da so živci lektorjev vedno nakodrani. Simona in Andreja izpostavita predvsem problem uporabljanja frazemov. Najbolj neposrečeni novinarski izumi zdaj krasijo vrata pisarne in so na očeh vsakemu. Mimoidoči si lahko med drugim preberejo jezikovne spodrsljaje: »zakaj je temu tako«; »sta krivi pravzaprav dve težavi«; »to je popoln zadetek v polno«; »sam je naredil samomor«; »tudi Slovenci imamo kar nekaj želez v ognju«; »v zadnjem času je imel zdravstvene težave, kajti boril se je proti virozi«; »kot roža Portoroža je včeraj cvetela najboljša slovenska športnica Tina Maze«; »po zmagi v prvem krogu je pokleknil na koleno«. Lektorici in ostali profesionalni bralci poskrbijo, da takšni frazemi ne pristanejo na časopisnih straneh.

Novinarji se različno odzivajo na popravke lektorjev in tudi to je razlog za napet odnos med enimi in drugimi. Včasih imajo novinarji občutek, da je pomen njihovih besedil spremenjen. Lektorji kot profesionalni bralci besedilo razumejo drugače kot tisti, ki ga pišejo. Njihov odnos je zgolj posloven, k temu pa pripomorejo tudi ločene pisarne v dveh nadstropjih, kar je eden izmed razlogov za slabšo komunikacijo. Pomanjkanje te je pravzaprav največja težava, ključni dejavnik pri tem pa je tudi čas. »Ker imamo dnevno produkcijo, članki pridejo k nam, mi jih popravimo in že so na vrsti novi. Prispevek gre nato do tehničnega urednika, ki ga umesti na časopisno stran. Na koncu prispevke prebere še urednik, ki vse skupaj pošlje v tisk. « Prispevki se torej ne vračajo nazaj k novinarjem. Če kdo želi videti napake, ki jih je naredil, mora sam poskrbeti za to. »To je stvar samoiniciative. Seveda bi bilo najbolje, da bi vsak prebral besedilo za seboj, videl razliko in v prihodnje poskušal to popraviti,« je prepričana Simona. Po mnenju lektorjev bi bilo najbolje, da jih novinarji pokličejo in vprašajo o kakršnihkoli nejasnostih v zvezi z besedilom. S tem bi bil njihov medsebojni odnos veliko boljši, posledično pa tudi delo novinarjev.

Ni pravilo, da je novinar v pisanju z leti vedno boljši. Nekateri so že pred upokojitvijo, pa še vedno pišejo grozno.

Kljub delu lektorjev, ki se trudijo, da bi se v časopisu pojavilo čim manj napak, se včasih pripeti kakšen spodrsljaj. Zaradi lovljenja rokov oddaje včasih nimajo časa podrobno pregledati besedil, preden gre v tisk. Namesto njih to storijo kar novinarji sami, ki pred oddajo površno preletijo prispevek. Posledično se lahko v časopisu pojavi tudi kakšna napaka, ki jo po navadi opazijo natančni bralci. Nekaterih te ne motijo, spet drugi ne morejo mimo njih in se s svojimi komentarji obrnejo na časopisno hišo. Na klice in elektronska sporočila bralcev odgovarjata tudi Andreja in Simona, ki se z njimi prijazno pogovorita in skušata pojasniti, zakaj je do nečesa prišlo. Kritike sprejemata kot dobronamerne, če so te utemeljene.

Zelo pomembne so tudi izkušnje in znanje lektorja. Simona, ki se je v tem preizkusila že kot študentka in se danes z lektoriranjem ukvarja skoraj dvajset let, pravi, da jo še vedno kaj preseneti in se iz tega nauči nekaj novega. Glavni dejavniki za pomanjkljivo znanje slovenščine nekaterih novinarjev so izobrazba, delovne razmere in premalo branja, kar poudarita tudi lektorici. »Zelo pomembno je branje. Mi smo ogromno brali in zdi se mi, da je tega pri vsaki generaciji manj. Branje pomaga predvsem pri besednem zakladu.« Včasih pride do primerov, ko je tekst napisan v zadnjem trenutku s kraja dogodka. V takih primerih so lektorji do novinarjev prizanesljivejši in jim ne zamerijo tudi kakšne zatipkane besede več. Večji problem je pri tistih, ki ne znajo uporabljati slovničnih pravil. Njun nasvet je, naj se študenti novinarstva med šolanjem osredotočijo tudi na slovnične predmete in od njih odnesejo čim več.

Z večletnimi izkušnjami lektor prepozna avtorja po njegovem pisanju. To mu delo zelo olajša, saj točno ve, na kaj mora biti pozoren. »Ni pravilo, da je novinar v pisanju z leti vedno boljši. Nekateri so že pred upokojitvijo, pa še vedno pišejo grozno,« opažata lektorici. Nekateri se ne ozirajo na pravila in želijo ohranjati le svoj slog. Novinarji imajo za sabo različne poti. Nekateri izmed boljših piscev so včasih delali kot redaktorji, ki so pred opravljanjem novinarskega dela sami ustvarjali tekste in jih popravljali. Nekateri so rojeni za to, da pišejo, beseda in misel jim tečeta gladko in lahkotno. »Iz kakšnega komentarja, ki ga bereš, pač vidiš, da se je novinar preveč trudil. To je razlika med njimi. Res pa je, da nekomu bolj ležijo reportaže, spet drugi so boljši za kaj drugega.« Uspešni novinarji si prizadevajo pisati dobro in kvalitetno, svoje pisanje želijo izpopolniti in pozorni so na to, da lektorji njihovemu besedilu ne spremenijo bistva. Tistim, ki to ni pomembno, se na napake ne ozirajo in se raje zanašajo na to, da bodo besedilo za njimi popravili lektorji.

Zgodbo zna napisati skoraj vsak, ne napiše pa je vsak tako, da jo razumejo tudi ostali.

Ključno je, da zna pisec bralca pripeljati do bistva. Včasih je pomembna samo gola informacija, spet drugič je potrebno kaj več. Poleg pozabljenih in napačno postavljenih ločil ter ostalih slovničnih napak se nemalokrat pojavljajo tudi vsebinske. Kljub temu, da čas skoraj nikoli ni na strani novinarjev, je natančnost nujna. Navsezadnje ni vseeno, ali nekdo prihaja iz Šmartna pri Jelšah ali Šmarja pri Jelšah in huda napaka je, ko novinar Dnevnika »čez Lužo« vsakič znova napiše z veliko začetnico. Simona pove, da zaradi hitenja novinarji tovrstne napake pogosto spregledajo in niti ne vedo, da so jih napravili. Lektorji se pri branju besedil skušajo postaviti v kožo bralcev, ki enako kot oni nimajo pojma o tem, kaj se dogaja v glavah novinarjev.

Zgodbo zna napisati skoraj vsak, ne napiše pa je vsak tako, da jo razumejo tudi ostali. Tu pridejo na vrsto novinarji, ki poskrbijo, da so bralci obveščeni o dogodkih, in lektorji, ki informacije podajajo v pravilnem slovenskem jeziku. Obe strani sta v novinarstvu potrebni in bistveni za obstoj ter kakovostno podajanje informacij. Občutek za jezik, razgledanost in široko znanje so pomembne lastnosti enih in drugih.

Be the first to comment on "»Kot roža Portoroža je včeraj cvetela najboljša slovenska športnica«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*