Knjiga le še dobrina?

Foto: Pixabay

Bralci izginjajo

Valentina Novak

Že pogled na sodobne dnevne sobe v Sloveniji razkrije veliko. Pred dvajsetimi leti so bile večinoma narejene tako, da je bil velik del prostora namenjen knjižni omari ali policam. Danes ta prostor zapolnjuje velik televizijski zaslon, zraven je naslonjač, recimo rdeče barve, kakšna knjiga pa je tam morda kot okras, če je že ravno rdeča in pristoji naslonjaču. Kultura klasičnega branja literature v Sloveniji se je spremenila, zmanjšuje se število izobraženih bralcev, knjiga pa je razvrednotena, na kar kažeta povečana knjižnična izposoja in upad prodaje.

Knjigo smo iz življenja izrinili. Ob poplavi medijev, hitrem tempu življenja in potrebi po instatnem informiranju redko kdo zaide v knjigarno, da bi knjigo kupil in jo doma študiozno prebral. Enostavneje je pogledati gibljive slike ali samo pregledati novice na družbenih omrežjih. Klasično branje pa s seboj prinaša več pozitivnih učinkov, ki niso le širjenje besednega zaklada. »Branje je veliko bolj kompleksno miselno početje kot le poslušanje ali gledanje vizualnih podob. Ko beremo, je treba dešifrirati pomen znakov na papirju, iz njih sestaviti besede, jih v možganih interpretirati in iz tega v glavi sestaviti podobe, zvoke ali abstraktne koncepte. Če hočeš znati misliti in razumeti abstraktne reči, se moraš disciplinirati, naučiti misliti in konzumirati vednost,« pojasnjuje Miha Kovač, redni profesor na Oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani in direktor Mladinske knjige. Z branjem izpopolnjujemo tudi sebe – izoblikujemo lastne poglede, širimo perspektive in razvijamo sposobnost empatije. »Z leposlovnim branjem spoznavamo nekoga drugega, bodisi skozi jasno vidno govorico avtorja bodisi skozi govorico protagonista. Pri tem ni toliko pomembno, da se z literarno osebo strinjamo, pomembneje je to, da smo se vanjo sposobni vživeti. To močno vpliva na naš način razmišljanja in dojemanja sveta okoli nas,« izpostavlja Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani.

V Sloveniji so trenutno trije odstotki ljudi, ki preberejo več kot 20 knjig na leto, nebralcev pa je približno 45 odstotkov. Podobno stanje je v Avstriji in Italiji. Če to postavimo v kontekst ene izmed naprednejših evropskih držav: na Norveškem je nebralcev približno sedem odstotkov, takih, ki preberejo več kot 15 knjig na leto, pa 40 odstotkov. Sicer gre za popolnoma različne kulturne tradicije, vseeno so razlogi za takšno stanje v Sloveniji tudi neodvisni od tega. V Sloveniji se namreč negativen odnos do knjige začne že v osnovnih šolah. »Nagnjeni smo k temu, da jamramo, kako pretežka je šola, kako so otroci preobremenjeni … Učbeniki so predstavljeni kot nepotrebno zlo, ki ga je treba čim prej nadomestiti z digitalnimi učnimi gradivi. Večinsko mnenje odklanja to, da bi se otroci morali zares potruditi, da se kaj naučijo, češ, »šola mora biti lahka in zabavna«. To je popolna zabloda. Da pridemo do znanja, se moramo naučiti delati, disciplinirati in garati. Branje pa je v resnici v veliki meri tudi zabava, ampak taka, ki zahteva večjo disciplino duha kot všečkanje slik od kužkov in muckov na Facebooku,« pravi Miha Kovač.

Da pridemo do znanja, se moramo naučiti delati, disciplinirati in garati. Branje je v veliki meri tudi zabava, ampak taka, ki zahteva večjo disciplino.

Značilnost Slovenije je tudi izrazita knjižnična kultura. Uradni podatek je namreč 12 knjižničnih izposoj in 3 kupljene knjige letno na prebivalca. Neto izposoja knjig z odštetimi podaljšavami na odraslega prebivalca pa je približno 2,5-krat večja kot prodaja, kar nakazuje, da ljudje knjigo dojemajo kot dobrino, ki mora biti zastonj, in ne kot nekaj, kar se kupi. Knjiga s tem postaja vse bolj razvrednotena. Samo Rugelj, strokovnjak na področju knjižnega založništva, fizično posedovanje knjige opisuje kot dobrodošel pogoj za resnega bralca: »Pri knjigi iz knjižnice gre ponavadi za informativno branje, brez namena, da si nekaj vtisneš v spomin, zato ta knjiga ne postane del tvojega intelektualnega korpusa. Če pa imaš knjigo v lasti, si v njej najbrž fizično označil tisto, kar je zate pomembno in lahko čez na primer eno leto to zelo hitro osvežiš, ko jo potegneš s police. To je ključno za pridobivanje znanja in bogatenje besednega zaklada. Kje bo drugače človek izvedel in si zapomnil nove besede? Ena stvar je namreč to, katere besede človek pozna po pomenu, druga pa to, katere besede aktivno uporablja v pisni komunikaciji.«

Če gledamo širše, je branja danes v resnici več kot kadarkoli prej. Beremo namreč SMS-sporočila, elektronsko pošto, družabne medije in podnapise v filmih, vendar gre pri tem za površno branje. Manj je t. i. resnih oziroma intelektualnih bralcev, ki berejo po bralnem načrtu in si ustvarjajo lastno knjižnico. Eden od razlogov je gospodarska kriza, ki je delu populacije odtegnila finančna sredstva za nakup knjige, v intelektualnih debatah pa se tudi ni več popularno pogovarjati o knjigi. »Lažje je debati o knjigi slediti na primer na spletu, se priključiti nekemu mnenju, kot pa knjigo samostojno prebrati, si izoblikovati mnenje in nekoga vprašati, ali je to knjigo prebral. To ni več modno, poleg tega je temu treba posvetiti čas in delo,« še pojasnjuje Alojzija Zupan Sosič.

Več je tudi vpisa na visoke šole v Sloveniji, s čimer se znižuje nivo vpisanih na univerze. Posledično se struktura branja med visokošolsko izobraženimi ljudmi približuje strukturi branja, kot je včasih obstajala med srednješolsko izobraženimi ljudmi. Univerze pa so po besedah Mihe Kovača postale »grobarji knjig«. Pred tridesetimi leti je bilo za študente normalno, da so pri posameznem predmetu prebrali dve do štiri knjige za izpit, danes preberejo članke, bloge in izseke poglavij, s čimer knjiga izginja tudi iz univerzitetnega okolja.

Nedavna raziskava Eurobarometra je pokazala, da se kulturno udejstvovanje Evropejcev izrazito niža v vzhodnoevropskih državah. V podobno smer gre tudi Slovenija. Zmanjšuje se obiskovanje gledališč, koncertov, filmskih predstav ter poslušanje kulturnih programov na radiu in televiziji. Praktičen primer, ki ponazarja, da upad klasičnega branja vpliva na širšo kulturo, podaja Alojzija Zupan Sosič: »Če na primer izobraževalni načrt študentov arhitekture nima vključenih nobenih ogledov razstav in slik, potem ti študenti nimajo pregleda nad umetnostno zgodovino – nad tem, kaj je bilo v Ljubljani pred petdesetimi leti, kaj pred dvajsetimi, kaj je delal Plečnik, kaj delajo mladi slovenski arhitekti … Posledično bo pač narisan nek načrt, mi ga bomo sprejeli, ker je pet evrov cenejši od drugega in imeli bomo grdo Ljubljano.«

Trenutna ponudba literature na slovenskem trgu je sicer dovolj raznovrstna, za večji uspeh pa potrebuje ustrezno promoviranje nekomercialnih knjig in sofinanciranje s strani države. Pri tem slovenskim knjigam tržno gospodarstvo na dolgi rok ne bo koristilo, saj bi s tem pristali na samih tujih knjigah, kar bi osiromašilo našo znanstveno literaturo in besedišče. Problem dobre promocije pri nas je predvsem v razširjenosti mnenja, da se nekomercialnih knjig ne promovira. »Zakaj smo toliko oglaševali 50 odtenkov sive? Vnaprej smo vedeli, da jo bo kupilo veliko ljudi, pa se je vseeno toliko o tem pisalo, manj pa o kaki knjigi, ki je res kvalitetna, pa ni komercialna. Potem pa se čudimo, zakaj nikogar ne zanimajo nekomercialne knjige. Promotorji knjig vseskozi promovirajo uspešnice, za katere menim, da imajo preveč slave in besed,« ocenjuje Zupan Sosičeva. Največji vpliv pri ustvarjanju »imidža« knjige imajo mediji. Znana pogovorna oddaja Oprah je primer dobrega zgleda predstavljanja knjig, ki so bile velikokrat daleč od trivialnih. Tista knjiga, o kateri se je v oddaji govorilo, pa je imela na koncu ogromno bralcev.

V Sloveniji so trenutno trije odstotki ljudi, ki preberejo več kot 20 knjig na leto, nebralcev pa je približno 45 odstotkov.

Po drugi strani je knjiga v naših medijih predstavljena veliko slabše. Kulturne vsebine so v primerjavi z ostalimi marginalizirane, pomemben pa je tudi način, na katerega se govori o knjigah. »Takoj ko se pri nas pojavi kakšna knjižna oddaja, je reakcija povprečnega gledalca negativna. Ponavadi se namreč pojavi še kak slovenski pisatelj, ki s trpečim izrazom na obrazu razlaga o globinah svojega dela. Dolgčas. Avtorji, založniki, pa tudi novinarji ne znajo knjige predstaviti kot nekaj, kar je del pop kulture. Velika večina knjig je zabavnih, zanimivih in duhovitih, kakšne pa so seveda tudi malo zatežene, saj je takšno tudi življenje,« razmišlja Miha Kovač.

Če primerjamo bralno in nakupovalno kulturo, se bralna spodbuja veliko bolj. Na nivoju države velja mentaliteta, da je bolje zagotavljati več finančnih sredstev v knjižnične mreže kot v založniške. Dobra knjižnična mreža, podružnice osrednjih knjižnic in bibliobusi morajo ostajati vrednote, saj je to za nekatere edini dostop do knjige. Vseeno pa bi se dalo spremeniti nakupne navade ljudi in predvsem odnos do knjige. Pametno zastavljene akcije lahko to spremenijo in ni zaman, če spreobrneš le pet odstotkov prebivalcev, sploh na nivoju Slovenije, še opozarja Samo Rugelj: »Če uspeš na nivoju države premakniti 20.000 ljudi, torej en odstotek slovenskega prebivalstva, da se preusmerijo v resnejše branje knjig, si za skupno izobrazbo naroda naredil že veliko. Pri ključnih področjih – družbenih, kulturnih in znanstvenih tako ali tako sodeluje relativno malo število ljudi. Vsak dodaten človek na nekem področju je zato za Slovenijo veliko. Vsakega človeka, ki se v neko določeno strokovno dejavnost dodatno vklopi, se na tistem konkretnem področju spozna, identificira, spremlja in tako ali drugače upošteva. Slovenija je zelo majhna in vsak šteje.«

Be the first to comment on "Knjiga le še dobrina?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*