Dnevnik Ane Frank malo drugače

Foto: Emka.si

Astrid Rosenfeld: Adamova zapuščina

Patricija Fašalek

Še ena zgodba, ki se vrača v preteklost, v dobo druge svetovne vojne. Taka, ki bralca prav gotovo ne pusti ravnodušnega. Toda kaj lahko ponudi, ko je vendarle toliko romanov in ostalih knjig, napisanih na to temo? Adamova zapuščina je drugačna. Drugačna je po svoji strukturi, naivnosti, zgodbi, preprostosti in kančku humorja, ki je neprestano prisoten. Ne gre za lahkotno branje in ne gre za zamorjeno zgodbo. Ne gre za romantično dramo in ne za težek zgodovinski roman. Lahkotnost, ki jo vnese avtorica v to ljubezensko pripoved, spremljajo resnične težave in posledice človekovih ravnanj.

Že sama struktura zgodbe, sestavljena iz treh delov, je drugačna. Ko že misliš, da veš, kaj te čaka in kakšen bo razplet, ugotoviš, da se motiš, in nova zgodba te popelje dalje. Najprej spoznamo Edwarda in njegovo družino. Edward naj bi bil zelo podoben dedkovemu bratu Adamu, ki je izginil med vojno. Toda zgodba se ne naveže takoj na Adama. Najprej spremljamo Edwardovo odraščanje, ki je vse prej kot običajno. Ta del knjige nam pokaže svet, ki si ga težko predstavljamo. Človeško manipulacijo, kontradiktorne ženske želje in moškost postavi na trdna tla in odpre povsem nov svet čustev, navezanosti in slepe ljubezni, ki jo lahko spregleda le nepristranski bralec. Bralec, ki se glede na svoje pretekle izkušnje lahko z zgodbo poistoveti ali pa nejeverno zmajuje z glavo in se sprašuje, kako je mogoče, da lahko pravi nastop človeka privede do take brezpogojne ljubezni, da so tudi udarci znak njegove veličine.

Zgodba o Edwardu je zanimiva, če ne od začetka pa vsaj od tam, ko skozi razvoj in najstniška leta razvija svoj značaj. Toda njegova zgodba se kar naenkrat konča, ko najde Adamov dnevnik. Od tu naprej nas pisateljica popelje v povsem nov svet in osmisli naslov knjige. Na začetku te popade rahla jeza, saj Edwardova zgodba postaja vse bolj zanimiva in konec brez konca pač ne gre. Kaj se zgodi z Edwardom? Kako bo njegovo nestabilno življenje teklo naprej? Pa kaj naj s tem Adamom, zakaj se je kar pojavil, ko je Edwardova zgodba še povsem nedokončana? Toda Adam ima novo zgodbo, ki je vredna prekinitve Edwardove zgodbe.

Najprej je treba omeniti, da je Adam Jud, ki živi v Berlinu med drugo svetovno vojno. Vzgaja ga babica, zelo močna in samostojna ženska. Njen lik je eden izmed bolj dodelanih, pa ne le znotraj dane knjige, temveč tudi v primerjavi z drugimi romani. Tako kot spremljamo Edwardovo odraščanje, tudi z Adamom odraščamo. Izredno vlogo pri tem ima trud babice, da bi »Adam nekoč nekaj postal«. Njun odnos je poseben in edinstven, nihče okoli njiju ga ne razume. Morda je bila napaka, da ga je babica vzgojila, kot da strah ne obstaja, vendar pa se brez Adamovega poguma nikoli ne bi rodila tako lepa zgodba o ljubezni in predanosti. Adamovo srce pripada le eni, in sicer Judinji Annie. Toda to ni klasična »pocukrana« ljubezenska zgodba, ni še en Pearl Harbor. Kar je on pripravljen storiti za to punco, ki so jo nacisti odpeljali v Krakov in nato naprej v judovski geto, je znak neizmerne ljubezni, strasti, poguma in nesebičnosti. Ga tudi ona tako ljubi? Kdo bi vedel, tega nikoli ni imel časa izvedeti.

Ganljiva zgodba pa se meša s strogim nacističnim režimom, ki podpira in razdira prijateljstva, povzroča trpljenje in na drugi strani življenje na veliki nogi privilegiranih. Ta roman je precej drugačen v primerjavi s tistimi zgodovinskimi romani, ki skušajo vseobsegajoče zajeti zgodovinske dogodke. Razlikuje se predvsem po zaslugi načina pripovedovanja, saj nikoli ne govori o samem dogajanju skozi oči vsevednega pripovedovalca, o vojni in Hitlerju kot objektivnem dejstvu, temveč se nam zgodovina odstira na subjektiven način, skozi Adamove oči, dogodki in občutki so prikazani in razloženi skozi Adamova srečanja in pogovore z drugimi ljudmi. Vemo le to, kar ve Adam, in Adam ne ve veliko. Ampak to, kar Adam ve, redko najdemo v kateri koli drugi zgodbi. Njega ne zanima vojna, njega zanima le Annie. In tudi takrat, ko se želi o vojni podučiti, so njegova poznanstva predvsem ljudje, ki ne govorijo nemško, ali pa ljudje, ki so videli takšne grozote sveta, da o njih nočejo govoriti.

Kmalu tudi Adam na lastni koži občuti posledice vonje, židovstva in pretiranega poguma. Kljub vsemu pa ostaja eden bolj poštenih in nesebičnih ljudi tudi v najtežjih časih. Na Edwarda počasi pozabimo. Obstaja le še Adam in njegova nesmrtna ljubezen, ki jo opisuje kot letenje ptic, sam pa postaja vse večji, dokler se ne izgubi v njenih očeh. Konec je presenetljiv, poln čustev in bralca ne bo pustil hladnega. Sama nisem mogla odložiti knjige tudi sredi noči, ker me je tako pogoltnila vase, da sem konec enostavno morala izvedeti. In konec je točno tak, kakršna je zame definicija dobre knjige: ko prebereš še zadnjo besedo, se tvoje doživljanje ne konča tam. S teboj ostane še dneve ali tedne, o njen razmišljaš in v tebi pusti občutek, kot da ti je nekaj dala.

Nemška pisateljica Astrid Rosenfeld se je v svoji prvi obravnavi tovrstne zgodovinske tematike odlično odrezala. S svojo zapuščino vrača vero v ljubezen, hkrati pa predstavi pravo trpljenje nedolžnih ljudi in nepravičnosti tega sveta na povsem drugačni ravni.

Be the first to comment on "Dnevnik Ane Frank malo drugače"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*