Celjenje in »nonsensi«

Foto: Pexels

Kolumna

Valentina Novak

»Obstaja majhna subkultura mladih ljudi, ki berejo zgolj digitalno in v angleščini. Če ta mala subkultura nakazuje trend jutrišnjega dne, bodo slovenski izobraženci kmalu dvojezični, slovenske založbe pa bodo še kako čutile konkurenco knjig v angleščini,« mi je prejšnji teden zaupal sogovornik v intervjuju. Počutila sem se kar malo izdajalsko. Ob njegovih besedah me je namreč preželo spoznanje, da sem – kar se tiče jezika branja – tudi sama del te skupine, ki počasi ugonablja slovensko bralno kulturo. Zavedam se sicer pomembnosti ohranjanja našega jezika, pa ne le ohranjanja, temveč tudi krepitve in bogatenja besednega zaklada s slovenskimi besedami. Slovenščina mi je tudi kar pri srcu in njena jezikovna zapletenost me je že mnogokrat fascinirala. Vseeno pa že kar nekaj let na knjižnih policah posegam po angleških knjigah. Preden se že odločim za kakšno slovensko, ki je v izvirniku tuja, obvezno prej vprašam vsaj nekaj ljudi: »Pa je v redu prevedena?«

Velikokrat so me »prinesli okoli«. Občasno tudi v primeru ene najbolj popularne knji- žne zbirke vseh časov, Harryja Potterja. V Princu mešane krvi lahko na primer zasledimo prevod angleške besede »nonsense« (nesmisel), ki se glasi kar … Nonsens. »Nonsens, да je hladno zavrnil Harry,« je zapisano v knjigi. Posebno rano mi je zadal tudi prevod fran- šize Igre lakote, ki nosi ogromno tehtnih in razmišljujočih sporočil, vendar so pri založbi očitno ocenili, da se s prevodom ni treba preveč potruditi. Mladi, ki jim knjiga v osnovi namenjena, bodo tako ali tako verjetno večinoma le pogledali film po knjižni predlogi. Če pa bodo že posegli po branju, se bodo odločili za angleško verzijo, glede na to, da ima njena ciljna publika v večini dobro poznavanje angleščine. Ne vem, kako naj si drugače pojasnim stavek »Midva se celiva, jaz in Peeta.«, ki v originalu zveni »Peeta and I grow back together.«, kar bi se v slovenščini lahko glasilo na primer tako: »S Peeto se ponovno zbližava.« Takšnih in podobnih primerov se najde v omenjeni zbirki (in tudi kakšnih drugih) še veliko. V prostem času namreč rada listam slovenske različice angleških knjig, ki sem jih že prebrala, in velikokrat sem negativno presenečena. Saj ne, da so zgornji primeri ključnega pomena za zgodbo, vendar prevedenih primerov tega tipa ni malo. In ko posameznik prebere 300 strani na tak način prevedene zgodbe, knjigo zapre s povsem drugačnim občutkom, kot bi jo, če bi jo prebral v izvirniku.

»Pa je v redu prevedena?«

Tisti, ki se odločijo knjigo zares prebrati, so v večini pripravljeni na pravo malo literarno popotovanje. Skozi jezik avtorja ali protagonista dobiš občutek, kakšen je lik. Način pisanja ti ustvari kontekst – tudi v smislu, ali je tematika, ki jo knjiga obravnava, resna ali lahkotna, bistveno pa je tudi, kateri starostni skupini je namenjena. Izbor besed ustvarja vzdušje in občutek, s katerim se lažje prepustiš svetu znotraj platnic. Vse to vpliva na to, kako boš knjigo dojel in kakšen vtis bo naredila nate. Jezik je torej ključnega pomena, saj brez njega knjige ni. In v našem jeziku je toliko možnosti, ki imajo pri ustvarjanju vtisa knjige ključno vlogo; leno prevajanje lahko vse uniči. Bralec pač dobi drugačen občutek, če ga skozi branje spremljajo popačene prevzete besede, ki naredijo vzdušje izumetničeno, medtem ko se v bogati izbiri slovenskih besed zagotovo najde ustrezen prevod ali pa pač drugačna beseda, ki zajame izvorni pomen.

Iskrivi in izvirni prevodi so tisti, ki bralce (tudi mlade) pritegnejo. S tem ne mislim izvirne v smislu, da se ustvari »nova« beseda, ki je pravzaprav enaka tuji, samo poslovenjeno napisana, ali pa eden izmed prevodov, ki sploh ne spada v kontekst. V teh primerih razumem in spodbujam angleško branje. Želim pa si, da bi bile slovenske prevajalske možnosti v nekaterih knjižnih kategorijah boljše. Vem, da obstajajo tudi dobri prevodi in ni jih malo, vseeno pa se včasih ob manj kakovostnih znajdejo kar v manjšini. Lažje in hitreje je pač prevesti »Naredimo toast!« (»Let’s make a toast!«), ko v resnici nazdravljamo s šampanjcem.

Be the first to comment on "Celjenje in »nonsensi«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*