Boleče besede

Foto: Pexels

Kolumna

Enja Zagoršek

Spomnim se svojih otroških dni, ko se nobena bolečina ni zdela hujša od tiste, ko sem ob prehitrem tekanju v premajhni sobi zadela rob mize. Prekinitev igre in mamine oči, ki so brez besed sporočale »sem ti rekla«, so udarile po ponosu in vabile solze na moja lica. Čeprav me je bolj kot fizična bolečina zbodlo dejstvo, da imajo starši prav, pa nisem razumela citata, da »besede bolijo bolj kot udarci«. Učili so me, da moram pravilno izbirati besede in tudi v navalu jeze previdno ravnati z verbalnim orožjem. Izvedela sem, včasih z razlagami, drugič kar v stilu »ker tako je in ne gre drugače«, da ljudje niso debeli in ne grdi, Romi ne kradejo, Črnogorci niso leni in da so vsakršni predsodki neutemeljeni in jih ne gre imenovati otroška iskrenost, temveč preprosto hudobija. Ko sem odraščala, sem tudi prvič sama zajokala zaradi neotipljivih stvari. Prvič sem ugotovila, da me bolj kot rob mize zabolijo kritične presoje vrstnikov, ki kot učitelji ocenjujejo moje sposobnosti. Brez da bi prosila za mnenje, sem dobila seznam, česa ne znam, ne zmorem, ne smem in ne upam. Nehote obsojam tiste, ki mislijo, da besede lahko vzameš nazaj. Ker so kot darilo. Ostanejo pri prejemniku, ki ga, četudi mu paket ni všeč, ne more vrniti. Ker se jih spominjaš kot klofute, ki je povzročila kup nadaljnjih reakcij, ki so fizično izčrpale telo. Ker jih, čeprav so umazane, ne gre spraviti v košaro za perilo. Ker vztrajajo s tabo in te spremljajo še takrat, ko odtis udarca na obrazu izgine.

Zanimivo, koliko ljudi vstane po poškodbi in ponovno zažene plesno kariero, medtem ko ostre kritike zlomijo potencialne začetnike. »To ni zate« in kup dodatkov: »ker si premajhen, prevelik, presuh, predebel, premalo ali preveč kreativen, predober, preslab …«, ki nas, še preden se lotimo, zabijejo ob tla.

»Le čevlje sodi naj Kopitar,« je zapisal Prešeren, pa še 200 let kasneje študenti matematike ocenjujejo kakovost družboslovcev in intervjuvanci novinarje. Najlažje je okriviti medije. Da smo danes takšni, kot smo, da je družba pokvarjena, ljudje pa zlobni. Vendar pozabljamo, da so mediji odraz družbe. In če sami ob prijateljevi prekrokani noči najprej pomislimo na nedostojanstveno sliko, ki jo razpošljemo po »snapchatu« za nekaj minut posmehljive zabave, ne gre pričakovati, da časopis ne bo pograbil umazane zgodbe, ki bo prinesla dober zaslužek.

Morali bi spoštovati človekovo dostojanstvo. Ampak lahko vsak izmed nas trdi, da ga spoštuje tudi sam? Nam Deklaracija človekovih pravic in vse besede, ki tako lepo zvenijo, tudi kaj pomenijo? Bi sami prej priskočili na pomoč ali bi najprej naredili foto utrinek žalostne scene? Kolikokrat ste komu v šali povedali, da je premajhen za košarko in mu s tem zbili voljo še do rekreacije? Kolikokrat ste pogledali simpatično dekle, ki je zapravilo vso žepnino za novo obleko, in omalovažujoče prhnili, da je neumna in neuglajena? In kolikokrat ste osebi, ki ste ji zlomili srce, brez slabe vesti pogledali v oči, ker ste vzeli nazaj in se opravičili?

Nočem zaključiti misli z željami, ki resnično preplavljajo moje sanjaško srce. Da bi bilo nasmehov manj, ker bi morali ostati samo še iskreni. In da bi postali bolj redkobesedni, ker bi govorili le še to, kar pride od širokega in dobrega srca, ki sprejema in razume drugačnost, raznolikost in lepoto. Da bi zobje ustavili vse pobegle prestopniške misli, preden dobijo zvočno obliko. Vseeno pa upam, da poleg vseh raziskav, zavedanja in lastnih izkušenj tudi sami upoštevamo besede neznanega modreca, ki pravi, da lahko besede navdihnejo ali uničijo. Izberimo prave.

Brez da bi prosila za mnenje, sem dobila seznam, česa ne znam, ne zmorem, ne smem in ne upam.

Be the first to comment on "Boleče besede"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*