Beseda, koliko si vredna?

Uvodnik

Katarina Bulatović

Prvega sem našla v košu za smeti na balkonu fakultetne knjižnice. Med rjavkastim bananinim olupkom, prazno plastenko ledenega čaja, ovojem sendviča, plastičnim lončkom, v katerem je ostal požirek kave, se po njem razlil in pustil madež, da se je njegova površina začela gubati. Tudi drugemu nekdo ni prizanesel. Zmotila ga je prekratka noga mize v predavalnici, zato ga je dvakrat prepognil in podložil majajoč lesen kos pohištva. Našla sem še tretjega, spet v košu, pozabljenega med mokrimi brisačami za brisanje rok na stranišču. Nekaj nedotaknjenih je obležalo ob nabiralnikih profesorjev. Žal mi je, dragi Klin, ker te tako teptajo.

Ko nam je po številnih zapletih omenjeno prvo številko v letošnjem študijskem letu oktobra vendarle uspelo izdati, sva s še eno ustvarjalko začeli z deljenjem izvodov po hodnikih fakultete. »Časopis,« sva mimoidočemu študentu razložili in mu ponudili izvod, medtem ko naju je vprašujoče gledal. »Tudi zate. Če bi ga slučajno prebral. Prelistal? Zastonj!« sva nadaljevali. »Časopis? No, potem pa ne, hvala,« je odvrnil. In odšel. Pustil naju je sami s kupom besed, osemindvajsetimi stranmi dela med lanskim poletjem. Izkupičkom številnih dogovarjanj in premetov miselnih zemljevidov.

Branjevke na tržnici vsak dan zavijejo solato v papirnate črke, pa to nikogar posebej ne zmoti. Tudi Klin v košu me ne bi tako zaskelel, če ne bi dobila občutka, da je v ozadju nekaj srhljivejšega. Malodušje. Odločno se sprehaja tam, kamor nikoli niti pomotoma ne bi smelo zaiti. Zažira se med police knjig v knjižnici, ostaja v zraku sten nekaterih predavalnic in fakultetnih hodnikov. Kaj se nam je zgodilo?

Prve vrste fakultetnih predavalnic niso praviloma nikoli zasedene. Polni so le tisti prostori, kjer je prisotnost obvezna. Stoli tam res niso prazni, misli pa so velikokrat drugje. Ko se iz profesorjevih ust zasliši vprašanje, se nekateri šele prvič predramijo ali dvignejo pogled z mobilnega zaslona. Morda se utiša šepet, nato pa nastane tišina. Na ponavadi redka vprašanja odgovarjajo čudne izjeme. Če kdo dvigne roko in vpraša nekaj, kar ni v povezavi z bližajočim se izpitom, je grabežljiv. Če ga zbode napačno postavljena vejica pri predstavitvi ali odrezavo elektronsko sporočilo, je pikolovski. Šestica kaže ponavadi na ne preveč poglobljen študij, ocena deset pa naj bi pomenila odličnost. Ta razlage večinoma nikoli ne dobi. Zasije v spletnem referatu, kakor da je končna, kakor da njenega dosežka z nadaljnjo prizadevnostjo, resnostjo in usmeritvami ni več mogoče izboljšati ali nadgraditi.

Predvsem pa nikoli ni za nič dovolj časa. Ne za argumentirane pohvale, še manj pa za obširnejše predloge izboljšav esejev, seminarskih nalog in drugih pisnih izdelkov. Če jih študent želi slišati, dobi zoprn občutek, kakor da bi z željo po pojasnitvi tistih bolj izkušenih v kabinetih, ki vedo mnogo več, kradel njihov dragoceni čas.

Skorajda ne dvomimo, ker želimo ugajati. Domišljamo si, da pomeni spremljanje medijev spust po zaslonu z družbenimi omrežji. Učimo se iz zapiskov s številnimi osnovnimi pravopisnimi in vsebinskimi napakami, namesto da bi posegli po predpisani literaturi, za branje si ne vzamemo dovolj časa, izoblikovana stališča so nam bolj ali manj tuja.

Pa seveda temu ni vedno čisto tako. Prizadevni in razmišljujoči posamezniki so povsod in na vseh straneh. Vendar, srhljivo je, kako se včasih zdi, da velikokrat popolnoma sami potiskajo tovornjak s tovorom, medtem ko nekdo sedi za volanom, istočasno stopa na plin, a sklopke noče spustiti. Prevozno sredstvo se seveda nikamor ne premakne, privoščljivec na sprednjem sedežu se krohota ali pa skomigne z rameni in reče: »Tako pač je. Sistem je kriv, jaz ne morem ničesar spremeniti.«

Pri pripravi tokratne številke smo se zalotili ob misli, kaj narediti, da jo bodo mimoidoči sploh vzeli v roke. Večje fotografije, privlačnejši citati? Kakšni naj bodo naslovi? Naj besedilo razdelimo v več odstavkov in ga skrajšamo? Misel na takšne trike je pri medijskih hišah ob njihovi številnosti in poplavi informacij morda del vsakdanjika, za študentski časopis, katerega bralci naj bi bili študenti, pa je absurdna. Ne bi se smeli spraševati, ali je naše ustvarjanje sploh smiselno. Odgovor na to bi moral biti samoumeven.

Da povod za nadaljnjo ignoranco medijev ne bi bile naše dodatne napake, začnimo na začetku. Pri jeziku. Novinar, ki želi svoje delo opravljati celovito, o načinu podajanja premisli. Ne more pričakovati, da bo občinstvo njegove morda dobro pridobljene informacije jemalo resno, če se mu zatika pri osnovnih stavčnih strukturah. Pisec s tem osnovnim orodjem poskrbi, da so njegovi izdelki manj banalni, bolj sporočilni, da z njim odgovori na temeljna vprašanja. Če želimo, da tudi jezikovna prožnost v tekmi s časom postane del našega vsakdanjika, prizadevanj za nenehen napredek ne smemo nikoli zanemariti.

Be the first to comment on "Beseda, koliko si vredna?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*