Zavarujmo svoje podatke – imamo tehnologijo, manjka nam samo še volja

Foto: Sanja Gornjec

Intervju z Arjenom Kamphuisom, strokovnjakom za informacijsko varnost

Valentina Novak

»Hekerji vas potrebujejo ravno toliko kot vi potrebujete njih.« Tako je na letošnjem festivalu Naprej/Forward predavanje o informacijski varnosti zaključil Arjen Kamphuis, Nizozemec, ki svoj čas porablja za opozarjanje na nevarnosti informacijskega vohunjenja, kjer so na udaru predvsem preiskovalni novinarji. Verjame, da se s sodelovanjem med novinarji in tehnološkimi poznavalci z interesom na obeh straneh in z nekaj časa da zavarovati še pred tako naprednim vohunjenjem. V njegovih teorijah ga nekateri označujejo za paranoičnega, marsikoga pa skozi svoj premišljen nastop z utemeljenimi in prepričljivimi primeri iz študij in prakse tudi prepriča. »Z nekaj truda lahko svoje računalnike zavarujete do nivoja varnosti, ki ga ima Julian Assange s svojimi sodelavci. Če je dovolj dobro za njih, je dovolj dobro tudi za vas,« poziva k večji angažiranosti ljudi za pravico do zasebnosti.

Od kod odločitev za delo na področju svetovanja informacijske varnosti novinarjem?

(daljši premislek) Prvotno sem na področju informacijske varnosti svetoval podjetjem in različnim strankam, nato pa se je name začelo obračati vedno več novinarjev, ki so želeli pomoč pri varovanju njihovih informacij. Ves čas sem razmišljal: »Če jim lahko pomagam pri tem, potem delam nekaj res pomembnega, nekaj, kar ima učinek in je relevantno za družbo.« Bolj kot iz zaslužka sem izhajal iz notranje motivacije. Prej sem večino časa svetoval na daljavo – pri tem je težje občutiti odziv in rezultate, s svetovanjem novinarjem pa je bilo drugače. Že po dveh dneh dela z njimi sem videl, kako so se naučili šifrirati elektronsko pošto, kar jim je prej predstavljalo popolno uganko, zdaj pa so s tem znanjem bolj varni in ta občutek mi je dajal zadoščenje. Zelo je pomembno, da novinarji lahko delajo pravo novinarstvo brez manipulacije s strani vlade. To me je najbolj pritegnilo k delovanju na tem področju.

Foto: Sanja Gornjec

Lansko poletje ste skupaj s sodelavko napisali priročnik Informacijska varnost za novinarje, ki govori o tem, kako se zavarovati pred vohunjenjem na spletu. Kako je prišlo do tega?

Po Snowdnovih razkritjih se je v javnosti pojavila velika potreba po varovanju informacij in zasebnosti. Že pred razkritji pa sem sodeloval s Centrom za preiskovalno novinarstvo v Veliki Britaniji, s katerim smo imeli različne treninge na temo varovanja informacij. Med delom sem opazil, da se ljudje res veliko naučijo, ampak moraš za to delovati v majhnih skupinah, ki zajemajo od šest do osem ljudi. Posledično smo se začeli pogovarjati, kako to znanje razširiti med večje skupine ljudi po celem svetu. Center za preiskovalno novinarstvo se je potem odločil, da me skupaj s sodelavko financira, in napisala sva knjigo o tem, ki je dostopna na internetu.

Kaj je njen glavni namen in glavna ideja?

Skušala sva delovati iz izhodišča, kako ustvariti knjigo, skozi katero lahko gre večina uporabnikov – ne samo novinarjev – brez večjih težav. Knjiga je napisana tako, da jo razumejo tudi tisti, ki se z informacijsko tehnologijo ne ukvarjajo. Dovolj je, če znaš brskati po internetu in prebrati elektronsko pošto. Ves čas tudi zbiramo odzive uporabnikov, ki jih potem uporabimo v novih, posodobljenih različicah. Glavna ideja je, da se posameznik s svojim računalnikom, internetno povezavo in USB-ključem posveti knjigi in se z njeno pomočjo nauči kodiranja elektronske pošte, pogovorov, namestitve varnega operacijskega sistema in pridobi širše zavedanje o tem, kaj je informacijska varnost in kako se z njo soočiti. Potrebnih je sicer nekaj namestitev programske opreme, vendar so vse zelo podrobno opisane – kam in kaj klikniti.

Kaj menite o evropski in svetovni reakciji na Snowdnova razkritja?

Definitivno je preveč omiljena, večina ljudi še zmeraj ne dojema v celoti posledic njegovih razkritij. Ne razumejo nivoja vohunjenja, ki ga razkriva Snowden – kaj pomeni, da NSA prisluškuje izvoljenim političnim predstavnikom in s tem popolnoma uniči njihovo pozicijo za verodostojno pogajanje s tujimi politiki o interesih državljanov. Kaj pomeni, da novinarji ne morejo neodvisno poročati, pa bi naj bili psi čuvaji oblasti. To uničuje jedro demokracije. Ljudje na vse skupaj še zmeraj preveč gledajo z individualistične perspektive. Mislijo, da nimajo ničesar za prikrivati – kot da gre pri tej stvari za to, kaj ima kdo za prikrivati! Problem je na strukturni in družbeni ravni, kjer gre za to, da nihče nima zasebnosti pred družbenimi entitetami, ki lahko z vašimi podatki storijo, kar hočejo.

Kaj je po vašem mnenju razlog za to individualno dojemanje?

Del odgovornosti za to se skriva v neuspelem šolskem sistemu, kjer se o teh stvareh sploh ne poučuje. Skozi šolanje tako posameznik ne pridobi znanja o kontekstu teh dejanj. Del pa nosijo tudi mediji oziroma njihovo poročanje, skozi katero o tem ne govorijo kot o družbenem problemu, ampak izpostavljajo to, da bo lahko NSA zdaj vedela, kaj je tvoj sosed delal včeraj. In? Tega nikogar ne zanima in to ni relevantno. Prav tako ni najbolj relevantno, kaj se trenutno dogaja z žvižgači. Osebno sodelujem z nekaterimi in jim seveda želim le najbolje, poskušam jim pomagati, kolikor jim lahko, vendar za širše družbeno vprašanje ni pomembna njihova usoda. Pomembno je, da mediji s svojim poročanjem izpostavijo neravnovesje v družbeni moči, ne teoretiziranje o tem, kaj se bo zgodilo s katerim žvižgačem. Sami pa jim lahko najbolj pomagamo tako, da upoštevamo njihova razkritja in naredimo nekaj proti njim.

Kako lahko to storimo?

Pomagajo že najmanjša dejanja, kot na primer to, da se vedno več ljudi odloči za kodiranje lastne elektronske pošte. Če namreč več ljudi to stori, potem tisti, ki to res potrebujejo, ne bodo izstopali. S kodiranjem elektronske pošte seveda pridobimo svojo lastno zasebnost, pomagamo pa tudi naslednjemu žvižgaču ali pa novinarju, ki to potrebuje, saj so s tem njihove elektronske pošte del veliko večje količine kodiranih elektronskih pošt, ki se veliko lažje skrije.

V intervjuju za KeiserReport ste predstavili tudi idejo, kako zmanjšati zlorabo zasebnosti s povečanjem stroškov vohunjenja.

Pri tem gre za to, da je vohunjenje za NSA in ostale organizacije trenutno zelo poceni, saj ljudje ne naredijo ničesar, da bi to preprečili. NSA in druge organizacije tako ne potrebujejo veliko denarja, da pridobijo informacije s celega sveta. Za enega internetnega uporabnika na dan jih to stane nekje desetino dolarja. S šifriranjem komunikacije in uporabljanjem skrivnih platform pa lahko ta strošek povečamo. Več ljudi, kot to naredi, večji strošek bo imela NSA za pridobivanje zasebnih informacij s celega sveta. S tem bo prisiljena v racionalizacijo tega, čemur bo namenila svoj denar – vohunjenju resnično nevarnim ljudem, kot so teroristi ali vohunjenju novinarjem? Seveda so njihovi proračuni ogromni, niso pa neomejeni. Imamo tehnologijo, manjka nam samo še volja.

Če novinarji ne morejo neodvisno poročati, to uničuje jedro demokracije.

Kako povečati zavedanje pomembnosti pravice do zasebnosti med ljudmi in kako jim približati tehnike za varovanje podatkov?

Seveda tehnologija ni enostavna, ampak razlog, zakaj se je večina ljudi ne trudi razumeti, je to, da se jim ne zdi niti tako pomembna. Spremeniti je potrebno zavest ljudi. Situacija je zelo preprosta: tuja vlada vohuni za našimi osebnimi podatki, za delovanjem naših podjetij in za izvoljenimi predstavniki, ki zaradi tega ne morejo predstavljati državljanov, kot bi jih sicer. Želeti si moramo, da se to preneha. Američani sami po sebi ne bodo nehali vohuniti, zato jih moramo k temu spodbuditi – prenehati kupovati njihove produkte, seveda tu mislim predvsem produkte s področja informacijske tehnologije, ki so tako ali tako, če sem čisto iskren, precenjeni, glede na to, kaj ponujajo. (smeh) Stvar je povsem preprosta – potrebujemo politično voljo, ki pa nam je primanjkuje zaradi ameriških političnih pritiskov in tu se lahko vprašamo, ali smo kot narod res neodvisni.

Kako primerjate prisluškovanje in vohunjenje v drugih državah, na primer v Rusiji ali na Kitajskem, z NSA in situacijo v Ameriki?

Žal o tem nimamo veliko podatkov. Čudovito bi bilo, če bi imeli ruskega ali pa kitajskega Snowdna. (smeh) Vsekakor pa lahko predvidevamo, da Kitajska kot industrijska velesila zagotovo to pozicijo izrablja za pridobitev prednosti na področju obveščevalne dejavnosti in zbiranja podatkov; z njihove strani bi bilo neumno, če ne bi. To hkrati pomeni, da je zagotovo koristno razmisliti o izvajanju zunanjih dejavnosti v državi, kot je Kitajska. Razmisliti je treba o posledicah tega, da nič več ne naredimo sami, predvsem v smislu, kaj za nas pomeni, če vse enostavno prenesemo na tujo državo, s katero ne delimo nekih skupnih vrednot o tem, kako organizirati družbo.

Kako lahko slovenski novinarji bolj zavarujejo svoje podatke?

Glede na to, da je Slovenija med manjšimi državami, kjer se večina ljudi med seboj pozna, bi bilo koristno, da se povežejo v majhne skupine ter se učijo drug od drugega. Zagotovo bi na pomoč priskočili tudi tehnološki strokovnjaki, ki lahko svetujejo na tem področju in razložijo osnove. Začnite kodirati elektronska sporočila, pogovore, datoteke na USB-ključih … Čez čas in skozi prakso postaneš v tem bolj vešč in lahko preideš na zahtevnejše metode. In ko pride čas, ko ta znanja res potrebuješ pri neki pomembni zgodbi, imaš zagotovo tudi prednost na trgu. Na neki točki bo v Sloveniji 20 ali 30 novinarjev, ki bodo znali svoje podatke zavarovati, ki bodo imeli objavljen kodiran ključ elektronske pošte na svoji spletni strani ali poslovni kartici. Lahko stavite, da bo pomemben in zanimiv vir za razkrivanje informacij izbral takšnega novinarja prej kot katerega drugega. V kateri skupini si torej želite biti?

Be the first to comment on "Zavarujmo svoje podatke – imamo tehnologijo, manjka nam samo še volja"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*