Instagram – modna muha ali kaj več?

Foto: Sanja Gornjec

Fotografija danes

Sanja Gornjec

»Moj fotoaparat je podaljšek mojega očesa,« je sredi prejšnjega stoletja svoje fotografsko delovanje opisal Henri Cartier-Bresson, ki velja za očeta modernega fotoreporterstva. Težko bi našli besede, ki bi bolje zajele idejo Instagrama, ki uporabnikom z mobilnimi telefoni omogoča fotografiranje z dodajanjem filtrov in enostavno posredovanje posnetih izdelkov na socialno omrežje. Skorajda kjerkoli in kadarkoli. Podjetje, ustanovljeno leta 2010, je pred dvema letoma za milijardo dolarjev kupil Facebook. To, in dejstvo, da ima večina mobilnikov vgrajen fotoaparat ter možnost dostopa do svetovnega spleta, sta razloga, zaradi katerih se je število uporabnikov Instagrama v slabem letu povečalo z enega na petnajst milijonov.

Danes Instagram aktivno uporablja približno dvesto milijonov uporabnikov, ki socialno omrežje polnijo s filtriranimi podobami hrane, selfijev, hišnih ljubljenčkov, stopal na peščeni plaži. Meje med štirinajstletnicami iz obrobnih evropskih mest in zvezdami svetovnega formata se kar naenkrat zabrišejo, ko Taylor Swift aktivno komentira fotografije svojih oboževalcev. Učinkovita marketinška poteza, vsekakor, hkrati pa zanimiv pojav spajanja »povprečnežev« z njihovimi idoli, ki je naenkrat bolj preprosto kot kadarkoli prej.

Skoraj neizbežna posledica razširjenosti mobilne aplikacije je pojavljanje Instagram fotografij v medijih, galerijah, pa tudi med nagrajenci fotografskih natečajev. Damon Winter je na mednarodnem tekmovanju za najboljšo fotografijo leta 2011 osvojil tretje mesto. Nagrada za reportažno fotografijo, posneta z mobilnim telefonom, je predvsem med fotografi sprožila razpravo o tem, ali je Instagram fotografija  enakovredna »klasični«. Polemiziranje ni bilo niti približno tako obširno kot tisto, ki je sledilo objavi ene izmed lanskih spomladanskih naslovnic New York Timesa (NYT), ko je fotoreporter Nick Laham portrete članov baseball ekipe v  slačilnici posnel z iPhonom in uporabil Instagram filtre. Na svojem blogu je zapisal, da je prizor posnel s telefonom in s fotoaparatom, vendar se je kasneje odločil za objavo mobilnega posnetka: »Portrete igralcev sem fotografiral v slačilnici s svojim iPhonom. Nisem imel izbire, ali bom fotografije posnel v fotografskem studiu ali v majhni kopalnici. Nisem se sam odločil za slednje. Delal sem s tem, kar sem dobil. Objavljam fotografije, posnete s telefonom in obdelane z Instagram filtri.«

Objava v enem izmed vidnejših svetovnih medijev odpira vprašanje o primernosti uporabe tovrstnih izdelkov v novinarske namene. Ilija Tomanić Trivundža, asistent na Katedri za medijske in komunikacijske študije ljubljanske Fakultete za družbene vede, meni, da je uporaba v medijih še vedno zgolj obrobna. Naslovnico NYT komentira: »Objavljeni portreti so žanr, ki je še najmanj vestičarsko novinarski.« Profesor fotografije na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, Peter Rombo, je kritičen do fotografa: »Če je fotografijam želel dodati kreativno noto, potem je uporaba upravičena. Sicer je pa samo zgrešil uporabo nekega orodja, ki ga ni razvil sam.«

Redna objava Instagram fotografij v slovenskih tiskanih medijih je bila (zaenkrat?) omejena na Sobotno prilogo, kjer je nekdanji kolumnist Marko Crnkovič svojo tedensko besedilo opremil z avtorsko Instagram fotografijo. »V tedenskih prilogah je več možnosti opremljanja s fotografijami, ki niso nujno neposredno povezane z besedilom. So bolj samostojne, so vizualne ilustracije, fotografski komentarji,« razloži Tomanić Trivundža. Pa vendar ne moremo mimo tega, da se ne bi obregnili v morebitno reklamo podjetja, saj je znamka med uporabniki sodobnih tehnologij tako prepoznavna, da so dodatna pojasnila odveč. »Ponavadi gre za promocijo osebe. Instagram iz neumetniškega fotografa ustvari nekoga, ki je tej kategoriji bližje,« je kritičen Tomanić Trivundža.

Vprašanje kreativnosti povečujejo vnaprej predlagani filtri, ki s simulacijo že arhaičnih fotografskih postopkov reducirajo tehnološko visoko razvito digitalno fotografijo. »To je popularno, ker se vsakdanji prizor na enostaven način predstavi bolj privlačen, kot je v resnici,« pove Tomanić Trivundža in doda: »Na nek način je Instagram negacija sodobne digitalne fotografije, ki je preveč ostra, premalo poetična, preveč resnično podaja barve. Vse to lahko zelo enostavno spremenimo z uporabo aplikacije.« Jan Babnik, urednik revije Fotografija, ponovno oživitev oziroma posnemanje starih tehnik razlaga skozi zgodovino gledanja: »Podobe gledamo z neko že znano izkušnjo. Še vedno so nam zelo blizu v našem spominu zasidrane barve družinskih albumov našega otroštva.«

Uporaba analogne fotografije v poplavi instant podob postaja vedno bolj priljubljena; danes predstavlja luksuzno, že skorajda elitistično lovljenje trenutkov. Taki trenutki so v resnici natančno načrtovani, zahtevajo ogromno časa, znanja in (sorazmerno drage) fotografske opreme. Slovenski primer prepoznavne in uveljavljenje fotografije s starimi tehnikami je obuditev tehnike mokrega kolodija, ki jo je med Mladinine strani prinesel fotograf Borut Peterlin. Kljub temu, da portretne fotografije sprva ni maral – zdela se mu je dolgočasna –, je s pomočjo kompleksnejše tehnike z zgovornimi fotografijami poskrbel za učinkovito ilustracijo tedenskih portretov v reviji.

Če fotograf ni pri stvari, tudi z vso opremo tega sveta ne more narediti dobre fotografije.

Rombo opaža, da dijaki včasih uporabijo »podobne prijeme v postprodukciji v profesionalnih programih za obdelavo digitalnih fotografij«. Pravi, da je v procesu izobraževanja to povsem sprejemljivo, če znajo mladi svojo odločitev tehtno argumentirati: »Preprost »ker mi je tako všeč«, je premalo.« Richard Koci Hernadez, profesor na kalifornijski univerzi, je za ameriški spletni časopis Slate povedal, da fotografske aplikacije onemogočajo ljudem, da bi postali ustvarjalci – zapre jih v vnaprej določen okvir. Okvir vnaprej ustvarjenih barvnih filtrov, ki fotografijo s samo enim klikom do določene mere moderira brez zaresnega nadzora uporabnika.

Tomanić Trivundža večji problem vidi v fotoreportaži vojne v Libiji, posnete z Instagramom. Vojna fotografija je problematična predvsem zaradi načina prikazovanja. Nenapisani dogovori se nagibajo k temu, da se vojne fotografije naj ne bi estetiziralo, sicer že lahko govorimo o propagandi. »Menim, da gre za estetizacijo in na ta način odmik od konvencije, ko uporabimo filter in ga dodamo realističnemu kodu fotografije. Premislek o problemu je drugačen, ko vidimo fotografijo, posneto z Instagramom,« je do vojne fotoreportaže kritičen Trivundža. Portreti športnikov pa niso bila prva »mobilna« fotografija, ki jo je NYT objavil na svoji naslovnici. Pred štirimi leti je Damon Winter s pomočjo aplikacije Hipstamatic posnel fotografijo vojaka v severnem Afganistanu. Trivundža sicer meni, da uporaba Instagrama vsebinsko ne spremeni sporočila fotografije. Kvečjemu navidezno nevtralen prikaz, ki naj bi bil značilen za novinarsko sporočanje, z uporabo filtra spremeni v izdelek, ki ga je mogoče umetniško interpretirati.

Pa je taka fotografija že umetnost? Da delo dobi umetniški status s priznanjem institucije in strokovnjakov, se strinjata tako Rombo kot Trivundža. Slednji doda: »Umetniško je status, ki ga dodelimo produktu. Izdelek sam po sebi še ni umetnost.« Pred dobrim letom si je bilo v Mestnem muzeju Ljubljana in Kinu Šiška mogoče ogledati fotografski razstavi, ki sta prikazovali izbor posnetkov uporabnikov Instagrama. Profesor fotografije na razstavljene fotografije gleda z zadržkom, sam jih ne vidi kot umetniških del: »Drugače bi bilo, če bi šlo za že priznanega avtorja, ki bi aplikacijo uporabil s premišljenim razlogom kot orodje.«

Skrb, da bi Instagram lahko postal alternativa klasičnemu fotoreporterstvu, se zdi odveč. Že zaradi samih tehnoloških omejitev predstavlja oviro pri fotografiranju določenih dogodkov. »Pojdite na športno tekmovanje in naredite dobro fotografijo s telefonom. Nemogoče,« pravi Rombo. Žiga Rebolj, mladi fotograf, Instagram uporablja v svojem prostem času. Bi tovrstni način fotografiranja uporabil v profesionalne namene? »Nikoli,« odločno odvrne. »Ne ponuja dovolj visoke kvalitete, ki jo v prvi vrsti pričakujem sam, kaj šele naročniki.«

Tudi v banalnih fotografijah vsakodnevnega življenja je zgodovinska vrednost.

Za zasebno uporabo pa Rebolj tovrstno fotografiranje z veseljem uporabi za fotografiranje družinskih praznovanj ali druženja s prijatelji, predvsem zaradi preprostega načina »deljenja« z ostalimi uporabniki: »Zelo hitro je, takoj ko fotografijo posnamem, ne rabim več skrbeti, da jo bo prijatelj dobil. Če jo želi, ve, kje jo bo našel.« Heather Murphy, Slatova urednica fotografije, opozarja, da razprava o filtrih spregleda resnično moč Instagrama – predano skupnost ljudi, ki »delijo svoje fotografije, gledajo fotografije drugih in jih všečkajo«. Da je vedno večja priljubljenost Instagrama ravno v velikem občinstvu, ki ga kot socialno omrežje omogoča, je prepričan Rombo, ki predvideva, da bo se bo zaradi prevelike nasičenosti »deljenja« fotografij trend začel počasi umirjati. Kuratorka fotografije v washingtonski knjižnici, Verna Curtis, pa nasprotno meni, da je primerjava obsežnega deljenja fotografij z »onesnaževanjem« internetnega prostora preveč elitistična. »Tudi v banalnih fotografijah vsakodnevnega življenja je zgodovinska vrednost,« komentira poplavo motivov hrane, oblek in vsakodnevnih opravil. Tako kot danes so tudi leta 1970 razpravljali o premajhni premišljenosti fotografije, ko je »instant« polaroidna fotografija postavila mejnik v zgodovini fotografije.

Vsi sogovorniki pa opozarjajo na fotografa (fotoreporterja), ki bi lahko utegnil izgubljati svoj status kot soustvarjalec medijskih vsebin. Če bi mediji res posvojili Instagram fotografijo, ki jo trenutno »uporabljajo tudi zato, da pokažejo, da so na tekočem s trenutnimi trendi«, kot pravi Tomanić Trivundža, bi se lahko zgodilo, da bi za preprosto fotografsko dokumentacijo novinarske konference bila dovolj fotografija vprašljive kakovosti, posneta z novinarjevim najnovejšim mobilnim telefonom, fotografa pa bi medijske hiše samostojno pošiljale na dogodke, ki bi zahtevali več znanja pri fotografiranju. Bralec je tisti, ki naj bi določal kakovost vsebine. Ker so občinstva hkrati tudi uporabniki aplikacije, lahko to postane nov, sprejemljiv način estetike. Vendar, kot opozori Matej Družnik, Delov urednik fotografije: »Če fotograf ni pri stvari, tudi z vso opremo tega sveta ne more narediti dobre fotografije.«

Be the first to comment on "Instagram – modna muha ali kaj več?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*