Dopolnilo tekstu, ne polnilo strani

Foto: Leon Vidic, Delo

Intervju z Matejem Družnikom, urednikom fotografije pri Delu

Martina Murko Gajšek

»V fotografiji je prvenstveno, da si človek, ker delaš z ljudmi. Če si namrgoden, namrščen depresivec, ti je v reportažni fotografiji dosti težje, kot pa če si prijazen ali kaj preslišiš, greš mimo z nasmehom,« pravi Matej Družnik, urednik fotografije pri časniku Delo. Na oddelku za fotografijo oblikovne šole je pristal, ker se mu ni uspelo vpisati na grafično oblikovanje. Na Delo je prišel, ker je pred 23 leti izvedel, da iščejo fotografa in so bile takratnemu uredniku všeč njegove fotografije. In je ostal. Ko pripoveduje o fotografiji in fotografiranju, se zdi, da lahko vsak trenutek in v vsakem trenutku najde motiv za fotografijo. Za fotografijo, ki bo stala sama zase in govorila svojo zgodbo.

Katero zvrst fotografije imate najraje?

Različne zvrsti so že znotraj same reportažne fotografije, torej te, ki se jo prakticira v medijih. Potem so še studijska, krajinska, makro fotografija … Reportažna je specialna panoga. Ves čas si bolj ali manj na »stand by«, šibaš naokoli, nikoli ne veš, kaj bo jutri, kaj boš delal, kaj se bo zgodilo. Znotraj reportažne pa imam najraje športno fotografijo.

Zakaj?

Ker sem rad na teh dogodkih. Čeprav je na velikih športnih dogodkih morda videti, da je veliko fotografov, imaš vseeno popolno svobodo. Neka pravila so že, ampak načeloma te organizator ne omejuje. Lahko si na več pozicijah, najdeš svoj kot, svojo sliko. Tu sem se našel in zelo uživam pri tem fotografiranju. Pa saj pri politiki in drugih velikih dogodkih tudi.

Katera zvrst je najbolj »nehvaležna«?

Dober fotograf mora v vsaki stvari najti izziv. V enih je to težko. Na tiskovni konferenci v Gospodarski zbornici Slovenije v tistih temnih dvoranah in s tistimi mrkimi obrazi je težko najti izziv. Večinoma je vse zelo statično, veš, kaj pričakovati. Pa kakšne tiskovne konference v podjetjih. Če te peljejo na ogled proizvodnje, je že super – so stroji, delavci. Če imaš rad ta poklic, moraš vsak dogodek fotografirati s tistega kota, s katerega ljudje niso vajeni tega videti, ali najti nekaj, česar nekdo drug ne bi. Pri nas fotografih je fino, da med seboj malo tekmujemo, čeprav smo vsi zelo dobri prijatelji. Si vesel, če narediš boljšo fotografijo kot drugi in tudi prijatelji so veseli uspeha drugega. Paziti pa moraš, da ni tako kot slike na televiziji. Ker smo le dan za njo.

K čemu stremite, ko fotografirate? Kaj želite s fotografijo doseči?

Da je zanimiva, da je nekaj novega. Na ustaljenih dogodkih, na primer v Državnem zboru, hočeš vedno narediti nekaj posebnega. To pa dosežeš samo tako, da slučajno nekaj vidiš in to posnameš. Zato je pomembno, da sam iz nič narediš nekaj. Z ostrino, s kompozicijo, da najdeš zanimive obraze.

Koliko prostora za ustvarjalnost in domiselnost fotografije sploh dopušča dnevni tisk?

Dopušča vso ustvarjalnost. Ne moreš pa, če je na primer govora o proračunu v zdravstvu, fotografirati prometnega ministra. Ali na športnem tekmovanju – če imaš krasno fotografijo nekoga, ki je bil dvanajsti, je čisto vseeno, ker ti ne bo nič koristila. Če je fotografija velika, si lahko privoščiš malo praznine, da človek dobi vtis o prostoru. Če je majhna, moraš čim več strniti na majhno stvar, da se da razbrati bistvo. Vedno pa moraš biti v okvirih tistega, kar je v nekem trenutku zanimivo. Znotraj tega pa ti dopušča vso svobodo.

Kako bi opredelili vlogo fotografije v novičarskih medijih?

Govorim lahko samo za naš časopis. Tu fotografija ni polnilo, že zaradi velikosti in postavitve ima zadnje čase fotografija ogromno težo. Sem vizualen človek. Ne preberem vsak dan celega časopisa in me razvedri, če je notri še slikovno gradivo. Da niso samo teksti in reklame.

Torej bi morala fotografija stati sama zase? Verjetno naj ne bi vedno prikazovala tistega, kar je že novinar napisal.

Ja, kot dopolnilo tekstu. Velja tista stara, izrabljena fraza, da fotografija pove več kot tisoč besed. Če ti to uspe, si zmagal. Ko je vključen še dober pisec, pa sploh.

Obstajajo vzorci, po katerih fotografi posamezne časopisne hiše fotografirajo?

Ne, tu se pušča svoboda. Bolj se dogovarjamo o velikostih, ali naj bo fotografija pokončna, ležeča. Glavni cilj je seveda, da je fotografija dobra.

Se vam zdi delo fotografa v dnevnem tisku rutinizirano?

Ne. Če ima kdo blazno rad kakšno stvar, na primer rad fotografira hrano, to dela. Zakaj bi jo dal slikati nekomu, ki je ne slika rad? Tudi hrana na primer hkrati ponuja različna ozadja, osvetlitve, krožnike. Pri prilogah je tega veliko. Sicer je pa vsak dan nekaj novega. Politika, šport, nesreče, naravne katastrofe. To vse so za fotografa veliki izzivi.

Kako je, ko fotograf prispe na prizadeto območje, k ljudem, ki jih je zadela naravna nesreča?

Zelo dobro je, da z njimi vzpostaviš odnos, lahko tudi kaj pomagaš. Sodelovati moraš s policijo in gasilci, da nisi v napoto. Najbolje je, da si čim bolj neopazen in paziš, da ne fotografiraš česa neprimernega. Če prideš v manjšo sredino, moraš povedati, kdo si, kaj delaš in za koga. Več ali manj pa vsak človek ve, da je to tvoja služba, da s tem tudi opozarjaš in ozaveščaš ljudi o tem, kaj se dogaja, in da bodo mogoče na podlagi tega zbirali humanitarno pomoč, da bo morda vlada naredila več.

Kakšen je položaj fotografov v slovenskem medijskem prostoru?

Zmeraj slabši, predvsem če govorimo o tem, koliko ima mlad fotograf možnosti. Težko je. Fotografov je v Sloveniji ogromno. Kapacitete časopisov so zapolnjene, bolj se bodo krčile kot širile, glede na to, da naklada vseh časnikov pada iz leta v leto. Ne vem, ali je to samo zaradi krize. Zagotovo tudi, ker če bi imeli ljudje dovolj denarja, bi jih zagotovo več imelo časopis.

Ne predstavljam si, kam bi se obrnil, če bi zdaj prišel s fakultete z diplomo.

Je torej rešitev za fotografe, da gredo s tokom in se poskusijo uveljaviti kje drugje kot v tisku? Kaj tu spremeniti?

Že jaz sem imel veliko srečo, da sem prišel na Delo, pa je bilo to leta 1991. Nekje sem izvedel, da gre nekdo stran. Poznal sem nekoga, ki je spet poznal nekoga. Prišel sem pokazat fotografije in tu ostal. Že takrat ni bilo lahko. Od mladih se zahteva, da se morajo sami zelo dobro znajti, da bodo lahko živeli od tega poklica. Nočem biti črnogled, ker nikoli nisem bil, ampak ne predstavljam si, kam bi se obrnil, če bi zdaj prišel s fakultete z diplomo. Je pa res, da nisem najmlajši.

V medijskem svetu so se že pojavljale polemike o tem, da lahko novinarji nadomestijo fotografe. Kako gledate na to?

Tri četrtine novinarjev tega ne zmore. Bodisi jim do tega ni bodisi imajo občutek, da jim bodo ob dobri fotografiji nalagali vedno več dela, zato se ne potrudijo. Je pa za nas bolje, da nič ne slikajo sami. Vsak naj dela tisto, za kar je. Ne nosimo vse te težke opreme s seboj kar tako. Vsaka situacija zahteva določen objektiv, določeno znanje. Tak format časopisa, kot je naš, s tako velikimi fotografijami, potrebuje fotografe. Seveda je nekaj novinarjev, ki tu in tam naredijo dobro fotografijo, ampak dober fotograf mora biti vsak trenutek v vrhunski formi. Če pa časopis objavlja manjše fotografije in jih je v časopisu na primer samo pet, je drago imeti fotografa.

Kako poteka postopek izbire fotografije k nekemu prispevku?

Ko fotograf pride z dogodka, urednik približno ve, kakšne naj bi te slike bile, kako naj bi stale. Včasih fotografije pošilja tudi s terena. Velikokrat je ena toliko boljša od ostalih, da pošljemo v tisk eno večjo namesto dveh majhnih. Slika se izbere v sozvočju avtorja, uredniškega kolegija in mene. Če gre za prvo stran, se pokliče tudi urednico centralne redakcije. Hitro se vidi dobra slika, redko sta dve tako konkurenčni, da bi se bilo res težko odločiti.

Lahko novičarsko fotografijo primerjate z revijalnim tiskom, na primer National Geographicom, kjer so fotografije izrednega pomena? Bi bil podoben način razmišljanja, stopnja pozornosti, namenjene fotografiji, potreben tudi v časnikih?

Na reportažnih straneh dnevnega časopisja naj bi bile stvari, ki so fotografsko malo bolj poglobljene. So pa tudi stvari, ki se razvijajo dalj časa, na primer teden dni z reševalci. V dnevnem tisku nimaš toliko prostora, ker čas tega ne dopušča. V prostem času fotografi delamo kakšne zgodbe in se lahko dogovorimo z uredništvom, da bodo objavljene v časopisu, ko bodo dokončane. Ampak velikokrat je za take stvari premalo časa. Če je nekaj res dobro narejeno, je največ ena stran fotografij. V takšnih revijah, kot je National Geographic, pa na fotografije čakajo mesece in je reportaža ena od treh, štirih v celi reviji. So njen velik del. Pri nas je vložiti en mesec dela za tri, štiri dobre slike, veliko. Razen v primeru, ko ima fotograf osebni interes in to počne v prostem času.

Kako gledate na to, da nekateri mediji kot fotografsko opremo ob prispevku uporabijo fotografije s socialnih omrežij?

Včasih je to nujno. Ko je uredniško stališče, da moramo bralcu pokazati, kako je nekdo videti, torej potrebujemo njegovo fotografijo, pregledamo vse arhive. Če je ne najdemo, jo moramo nekje stakniti. To se zgodi zelo redko, mogoče enkrat na pol leta.

Opažate, da medijem ljudje zaradi raznih možnosti obdelave fotografij manj zaupajo, kot so jim še pred nekaj leti?

Nekaterim je vseeno, kaj je na sliki, samo da je lepa. Tisti, ki se spozna na fotografijo, pa že lahko sluti, ali je nekaj narejeno. Včasih tudi mi, ki se s tem ukvarjamo, mislimo, da je zmontirano, pa v resnici ni. Včasih so kakšne igre svetlobe, kompozicije. World Press Photo, ki vsako leto izbira najboljšo novinarsko fotografijo, je lani diskvalificiral dobitnika glavne nagrade, ker je bilo obdelave preveč. V photoshopu lahko malo osvetliš, potemniš, izostriš. Te najosnovnejše funkcije se sme narediti. Res čisto malo. Ne smeš pa brisati stvari in jih dodajati.

Namen resnega dnevnega medija ni nikoli žaljenje s fotografijo. Ko dalj časa fotografiraš, nisi rad podpisan pod izdelek, ki ravno to počne.

Se tudi  pri vas poslužujete tega?

Ja. Pri digitalni fotografiji je to treba narediti. Na primer v kakšnem prostoru je ena svetilka neonska, ena je navadna, skozi okno sije sonce in je to treba urediti. Ker če so čisto različne svetlobe, lahko meriš toploto svetlobe kolikor hočeš, pa je ne boš zadel.

V fotografiji je treba paziti tudi na etiko. Kaj se lahko objavi in kaj ne?

Zelo hitro se vidi, moraš pa imeti malo občutka. Največjo neumnost lahko narediš, če ne veš, kaj greš fotografirat in kar nekaj »štrcaš«. Poznam primere, ko so fotografi naredili škodo, pa ne zato, ker bi jo želeli, ampak ker niso vedeli, kaj so počeli. Če veš, kaj se nekje dogaja, boš tudi vedel, kaj ni prav. Namen resnega dnevnega medija ni nikoli žaljenje s fotografijo. Ko dalj časa fotografiraš, nisi rad podpisan pod izdelek, ki ravno to počne.

Be the first to comment on "Dopolnilo tekstu, ne polnilo strani"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*