Dobra fotografija se naslovnika dotakne

Foto: Žiga Rebolj

Fotografija nekoč in danes

Nina Korošec

Fotografija pritegne pozornost hitreje kot tekst in včasih se zdi, da pove več kot tisoč besed. V zadnjih dveh stoletjih od razvoja je kot vizualni element močno prevladala, danes brez fotografij skorajda ni časopisa, ki s svojimi podobami, reprezentacijami ne  vpliva na naše življenje. Kakšno vlogo ima pri tem fotografija? Ali res odseva realnost? Že to, da različne kulture in tudi posamezniki znotraj te iste različno dojemamo resničnost, vodi k spoznanju, da prava realnost sploh ne obstaja. Kaj torej prikazujejo podobe v ne tako dolgi fotografski zgodovini?

Prvo fotografijo na svetu – šlo je za posnetek razgleda z okna – je leta 1826 posnel francoski znanstvenik Niepce. Zaradi tehničnih ovir gibanja na fotografiji še ni bilo mogoče upodobiti, zato so se prvi fotografi osredotočali na statične stvari in pojave. Kljub temu so težili k upodabljanju dogodkov, ne le pojavov, kar je vodilo do dokumentarne vloge fotografije. Že francoska revolucija je upodobljena na nekaj fotografijah, v petdesetih letih 19. stoletja pa je fotografija postala nekaj vsakdanjega. Začne se obdobje modernega tiska in pojavijo se prvi ilustrirani časopisi.

Za razmah novinarske fotografije je bila ključna ameriška državljanska vojna iz začetka takratnih šestdesetih let. Črno-bele fotografije prikazujejo vsakdanjik vojakov v taboru, akcijske boje, ranjence in trupla. V tiskanih medijih so začenjale nadomeščati velike količine teksta. Množile so se tiskovne agencije in dodobra se je uveljavilo fotoreporterstvo kot poklic. Zaostrila se je tekmovalnost med tiskanimi mediji, saj so vsi želeli prvi objaviti originalne, ekskluzivne fotografije s kraja dogodka.

Po Leninovi smrti leta 1924 je oblast v Sovjetski zvezi prevzel Stalin. Spomnimo se fotografskih portretov Stalina s svojimi sodelavci, ki so v letih, ko so sledile politične čistke, usmrtitve domnevnih sovražnikov sovjetskega naroda, postopoma izginjali s slik. Eden vidnejših slovenskih fotografov in redni profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Milan Pajk, pravi, da je Stalin že takrat do potankosti razumel, kaj je bistvo fotografije, še bolj pa je to vizualno propagando po njegovih besedah obvladal Goebells, nemški propagandni minister v času Hitlerjeve nacistične Nemčije. V obdobju obeh svetovnih vojn in med njima se je fotografija uporabljala predvsem v propagandne namene širjenja neke ideologije. Med obema velikima vojnama so leta 1935 ustanovili Associated Press, kjer so razvili sistem za pošiljanje fotografij v uredništva preko telegrafa in telefonskih žic. S tem je bil promet fotografij pospešen in olajšan.

Zmanjšan pomen fotografije ob pojavu televizije in interneta

Po letu 1945, z začetkom hladne vojne, se je vojna reportaža pričela močno cenzurirati, tudi iz prvih let vietnamske vojne (1955–1975) ni ohranjenih veliko fotografij. Te so se začele  množiti in curljati v javnost šele proti koncu vojne. Fotografije, ki prikazujejo uboje, po cestah ležeča trupla, obup vojakov in domačinov, mučenje, fotografije ranjenih, podhranjenih in prestrašenih vietnamskih otrok, so sprožile splošen odpor javnosti in so posredno pripeljale do konca vietnamske vojne.

»Čeprav takrat reporterske fotografije ni bilo več, ker je že prevladala televizija,« pravi Milan Pajk in izpostavi datum znamenitega televizijskega soočenja iz leta 1960, ko sta se za ameriški predsedniški stolček bojevala Nixon in Kennedy. To je bil prvi predvolilni dvoboj na televiziji, prej so jih prenašali le po radiu. Po radijskem poslušanju je ta dvoboj na podlagi predvolilnih anket dobil Nixon, po predvajanju na televiziji pa ga je gladko izgubil. »To se smatra kot smrt reporterske fotografije. S televizijo ne moreš tekmovati, povsem drugače je gledati živo, gibljivo sliko,« dodaja Pajk.

V drugi polovici osemdesetih je torej vojno reportažo prevzela televizija, hkrati pa so fotografije močno cenzurirali. To dvoje je vplivalo na umik fotoreporterjev nazaj v upodabljanje pokrajine, tujih krajev. Prevladovati začne nekakšna geografska reportaža, ki televizije ne zanima dovolj, da bi delala konkurenco fotografiji. S tem se strinja Borut Krajnc, dolgoletni fotoreporter Mladine: »Televizija in internet sta ubila fotoreporterstvo.« Kot prelomno izpostavi kuvajtsko vojno iz začetka devetdesetih 20. stoletja. Tudi Pajk poudarja, da iz zalivske vojne ni videl veliko fotografij. Vso dogajanje je namreč že pokrivala televizija.

Ničesar ne smemo kupiti za golo resnico, ampak je treba to medijsko realnost brati pogojno.

Največjo spremembo v razvoju same fotografije zagotovo predstavlja prehod iz analogne na digitalno in razmah digitalne fotografije ob prelomu stoletja. Danes je digitalna fotografija vsakodnevna stalnica tako profesionalcev kot amaterjev. Fotografijo si lahko pogledamo takoj, ko jo posnamemo, lahko jo zbrišemo, lahko jo računalniško spremenimo. Krajnc doda, da je bilo nekoč, ko so še delali črno-belo fotografijo na film, veliko manj fotoreporterjev kot danes. Imeli so veliko več časa za samo fotografiranje, danes je po njegovih besedah na voljo pet minut na začetku seje, ne smejo stopati zunaj za njih določenega teritorija, rok za oddajo fotografije je pa takojšen: »Sam sicer nisem prisiljen takoj oddajati, ker je navsezadnje Mladina tednik in še vedno daje prednost tiskani obliki, a večina kolegov, ki dela za dnevnike, mora posneto oddati takoj. Spletni mediji so zavezani k takojšnjosti.«

Milan Pajk pravi, da pri fotografiranju danes ni več pomembna kvaliteta. Na internetu včasih komaj vidiš, kaj neka podoba predstavlja, ne gre več za fotografijo v smislu slike, ampak je fotografija dobila nek čisto drugi pomen: »Fotografija včasih več pove o nekom, kot pa če ga gledaš. Ostane nek trenutek.« Omeni tudi fotografije na socialnih omrežjih: »Nekaj psihoanalize je tudi v današnjih idiotskih selfijih. Ne toliko v sami fotki, ampak bolj v želji, da to fotko vidijo drugi. Gre za nek globalni narcisizem. Tu pa ima fotografija še moč, ki se je današnja mularija ne zaveda. Na internetu vse ostane, ničesar ne moreš izbrisati.« Ravno to je po njegovem bistvena razlika v dojemanju fotografije nekoč in danes. Pajk pravi, da je vedno v ospredju to, da ljudje fotografiji verjamejo: »A fotografija je lahko zelo zlagana, še posebej novinarska. Ne s tistim, kar kažeš, ampak bolj s tistim, česar ne kažeš. S fotografijo se da strašno manipulirati, danes pa je to še lažje.«

Fotografija dogodka bi naj torej predpostavljala, da se je dogodek res zgodil. Primer nasprotnega, manipulacije oz. zaigrane fotografije v propagandne namene, je znana fotografija Roberta Cape iz španske državljanske vojne, ki ponazarja republikanskega vojaka v trenutku smrti. Pajk pravi, da se bolj nagiba k temu, da je bila fotografija že takrat zrežirana. Vojak naj bi bil preveč lepo oblečen, po Pajkovih besedah celo obstajajo očividci, ki so pripovedovali, kako je Capa pobral nekega vojaka in ga peljal iz tabora, da bi ga poslikal. Navsezadnje pa obstaja samo ena slika.

Fotografija brez teksta ni novinarska

Fotografija v medijih redko stoji sama zase. Njen pomen je razložen s spremljajočim tekstom, ki nam pove, kako naj fotografijo beremo, razumemo. Marsikatere fotografije same zase ne bi razumeli, saj so lahko dvoumne in razumljene na več načinov, tudi pripadniki iste kulture si jo lahko razlagajo različno. S pripisom k sliki resda pripomoremo k večjemu razumevanju konteksta, a pripis je tudi sredstvo manipulacije. Isto fotografijo lahko na primer uporabimo kot sredstvo manipulacije v dveh nasprotnih si situacijah. Susan Sontag, ameriška pisateljica, vojna poročevalka, ki se je ukvarjala s kritiko fotografije, v svojem eseju O fotografiji navaja primer fotografij, posnetih med vojno na Balkanu, ko so Srbi in Hrvati v medijih prikazovali iste fotografije mrtvih otrok, ubitih med bombnim napadom, a vsaka stran je s pripisi te fotografije obrnila v svojo korist in podpihovala sovraštvo do nasprotne strani.

Borut Krajnc se strinja, da mora bralec oz. gledalec vedeti, kaj gleda. Tekst ob fotografiji je  izjemno pomemben. »Najboljša so samo dejstva. Ob fotografiji pripisan kraj, čas, prostor; brutalna dejstva, brez interpretacije. Fotografija te zadane, vendar te zadane v kompletu, če veš, kaj gledaš,« pravi. Poudari še, da je vsaka objava fotografije že stališče: »Nedopustno pri novinarski fotografiji je delati fotomontažo, a že vsak izbor kaže na neko naše stališče. Še tako dokumentarna fotka je izsek, pogled nekoga na nekaj. In ničesar ne smemo kupiti za golo resnico, ampak je treba to medijsko realnost brati pogojno.«

Največjo spremembo v razvoju fotografije predstavlja razmah digitalne fotografije ob prelomu stoletja.

Delo se je začelo posploševati

V novinarski fotografiji sta tekst in fotografija močno povezana z uredniško politiko. Pajk meni, da neke individualnosti pri novinarski fotografiji ni več. Gre bolj za svet, kot ga vidi uredniška politika oz. lastnik časopisa. Kljub temu, da je po njegovem mnenju stanje fotografije danes boljše kot pet let nazaj, ko so izginjale iz časopisov, pravi, da je ta še vedno preveč splošna. Tudi fotoreporterji niso več tako dobri, kot so bili nekoč. Kot bralec in gledalec izpostavi primer poplav: »Kaj gledamo po časopisih? Enako vodo, kot smo jo gledali dan prej po televiziji. Ni več teh iskalcev trenutka, ki bi stvar naredili malo bolj dramatično. Fotograf bi moral iskati, saj fotografija drugače funkcionira kot televizija.«

Mladinin fotoreporter pojasni, da politiko časopisa vedno krojijo uredniki, ki vidijo prioriteto dogodka. Primerja svoje delo nekoč, v devetdesetih, ko je začel fotografirati za Mladino, in svoje delo danes: »Dvajset let nazaj nas je bilo malo, skupaj v paru z novinarjem ali dvema smo delali zgodbo, reportažo, veliko smo potovali. Naklada je bila višja. Potem se je začelo delo pospeševati.« Ob ustanavljanju akademij in visokih šol, na katerih proučujejo fotografijo, je število fotografov, kot tudi drugih diplomantov na trgu, skokovito naraslo. »Danes za reportaže praktično ni več časa. Če pride do poplav, ne morem pokrivati samo njih. Vmes so še protesti, nekaj se zgodi s predsednikom vlade, moram pripraviti še tedenske fotografije za urednike. Zaradi tega sem neprestano v pogonu,« pravi Krajnc.

Fotografski novinar mora povedati celo zgodbo z eno samo fotografijo. Vse elemente zgodbe mora zajeti z enim samim posnetkom v celoten kontekst, kar je v časih, ko se vsem mudi, ko delo poteka v naglici, lahko zelo težko.

V današnji dobi digitalizacije ni dobrih starih fotografij s filmskega traka nič več. Ne občutimo več nekdanjega pričakovanja pred razvijanjem fotografij, kot smo ga nekoč. Na računalnikih imamo možnost takojšnjega urejanja in celo izločanja fotografij, kar ni nujno prednost. S tem so se dodobra izpopolnile tudi možnosti manipulacije. Slepimo se, da se medijske manipulacije zavedamo, a mediji s svojimi podobami krojijo življenje marsikaterega domnevno razmišljujočega posameznika v zahodnem svetu. Tako v novinarskih prispevkih kot v oglasnih besedilih se pojavlja prenasičenost z vizualnimi podobami, ki nam povzročajo mešane občutke. Za dobro novinarsko fotografijo pa je zmeraj veljalo, da se naslovnika dotakne do te mere, da začne o videnem dogodku, pojavu, problemu razmišljati. Prava novinarska fotografija v sebi nosi neko sporočilo. Ni pomembno le, da je podoba lepo zapakirana. Pravzaprav za novinarsko fotografijo to sploh ni pomembno. In takšno pojmovanje se v minulih stoletjih, ko se je fotografija dodobra uveljavila, kljub tehničnemu razvoju, ni spremenilo. Se pa spremembe razmer kažejo v praksi.

Be the first to comment on "Dobra fotografija se naslovnika dotakne"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*