Christopher Ip: »Neodvisnosti še dolgo ne bo«

Foto: Pixabay

Ko boj za uvedbo splošne volilne pravice bijejo študentje

Nika Senica

Konec avgusta letos je kitajska komunistična partija odločila, da bodo morali biti kandidati za predsednika Hong Konga na volitvah, načrtovanih za 2017, potrjeni s strani 1200-članskega komiteja, zvestega kitajski vladi v Pekingu. Kmalu po oznanitvi so se začeli prvi prodemokratični protesti, ki se jih je udeležilo več sto tisoč ljudi in zasedlo glavne trge in ulice Hong Konga. V deklaraciji, ki sta jo leta 1985 podpisali Kitajska in Velika Britanija, je namreč zapisano, da bo imel Hong Kong visoko stopnjo avtonomnosti in svobode, razen mednarodnih odnosov in vojske. Protestov civilne nepokorščine se je oprijelo ime Gibanje dežnikov (The Umbrella Movement), ki izhaja iz tega, da so študentje uporabili dežnike za obrambo pred policisti, ko so ti vanje metali solzivec. Študentom so se v sicer miroljubnem gibanju kmalu pridružili profesorji, delavci, podjetniki in politiki po vsem svetu, med njimi tudi Christopher Ip, študent Evropskih študij, rojen v Hong Kongu, ki trenutno opravlja eno leto študija v Franciji.

Christopher, 22. septembra je skupina študentov bojkotirala predavanja in pred vladnim poslopjem v Hong Kongu začela protestirati proti odločitvi Pekinga. Zakaj meniš, da se je to gibanje začelo prav v študentskih vrstah?

Ker je to gibanje, gibanje za našo prihodnost. Za nas mlade, za generacijo ljudi, ki smo v življenju izkusili demokracijo. Čeprav ne v celoti in jo zato zahtevamo sedaj. Naši starši imajo namreč drugačne poglede na to. Ko govorim s svojimi starši o tem, jih to ne zanima kaj preveč. Samo zamahnejo z roko, vendar pa proteste podpirajo. Moja družina je imela srečo, saj spadamo v srednji razred, moji starši imajo dobro službo. Seveda za nas želijo najboljše, vidijo, da si mladi težko privoščimo draga stanovanja in težko postanemo popolnoma finančno neodvisni od njih. Problem hongkonškega trga je, da je po odprtju postal monopolen in to se kaže predvsem pri nesramno dragih stanovanjih. Ti »oligarhi« zlahka narekujejo trende in cene. S protesti mladi sporočamo hongkonški in kitajski vladi, da si želimo ustvariti prihodnost, v kateri bomo imeli možnost izraziti svoje želje. Zato želimo univerzalno volilno pravico. To je naša pravica in obljuba Kitajske. Vendar se je slednja temu več let izogibala. Za leto 2017 so končno napovedali prve neodvisne volitve. A videti je, da so si o demokratičnosti volitev premislili.

So zato protesti civilne nepokorščine označeni tudi kot antikapitalistični?

Da! Hong Kong je najbolj ekonomsko »svobodno« območje na svetu, čeprav je to za tujce odlično, je za domače investitorje slabo, in to zaradi prej omenjenih oligarhov in monopolistov. Li Ka-Šing je eden izmed teh monopolistov. Njegova družina ima v Hong Kongu v lasti telekomunikacijski sektor in dve franšizi trgovin. Malih prodajalcev tako sploh ni. Li in njegova korporacija je s trga izrinila francosko trgovino Carrefour oziroma ji je preprečila prodor na hongkonški trg. Domačini večinoma delamo veliko ur, za dobro plačo, ki pa še vseeno ne zadostuje plačevanju lastnega stanovanja. Ali živiš v prostoru v velikosti 2 x 2 metra ali pa pri 30-ih letih živiš doma pri starših. Tudi univerzitetno šolanje je drago. Prvih 12 let je zastonj, univerz ni dovolj za vse. Tudi zato, ker ne potrebujemo visokih kvalifikacij, da dobimo službo, tako kot jo v Evropi. Sem eden izmed redkih, ki se lahko univerzitetno izobražujem. Ker me zanima diplomacija, za katero pa v Hong Kongu ni dela, saj te vsak študij vedno pripelje na isto mesto: podjetništvo, ekonomijo. Drugih služb ni. Ta sistem je treba spremeniti. Mladi smo ambiciozni in delovni, a mnogi poklica, ki jih zanima, sploh ne morejo opravljati. Tudi zato se protestira.

Voditelji prodemokratičnega gibanja Occupy Central with Love and Peace (OCLP) so dejali, da to ni revolucija, temveč mirovno gibanje. Pa vendar je policija nanje odgovorila z nasiljem.

Ni dvoma, da je policija ravnala nasilno po nepotrebnem. Vendar po premisleku menim, da so sami le opravljali svoje delo. Niti ne mislim, da delo policije narekuje kitajska vlada. O čemer se malo poroča, je to, da protestnike napadajo druge skupine, za katere se ne ve, od kod so. Policija takih »izpadov« ljudi ni navajena in je zato odgovorila neprimerno. To ni ponovitev protestov na trgu Tiananmen in tudi ne bo. Kasneje se je policija umirila, verjetno tudi zaradi pozornosti svetovnih medijev. Veliko je bilo govora o tem, kako bi gibanje poimenovali. To je, kakor se je izkazalo, zelo vplivalo na pogled Pekinga na naše zahteve. Najprej se je gibanje klicalo Umbrella Revolution, a se je nato preimenovalo v Umbrella Movemement. Prvo poimenovanje bi namreč zaradi radikalnega tona vzbudilo še bolj negativne odzive pekinške vlade.

Sam si, čeprav trenutno študiraš v Franciji, bil zelo aktiven pri gibanju. Organiziral si projekt, ki bi ozavestil tudi tuje študente o dogajanju. Kakšen odziv si dobil od tujih študentov?

To je tema, ki je zame in moje kolege doma izredno pomembna. Za proteste sem izvedel od njih, bil sem seznanjen z vsem dogajanjem. Ko se je res začelo, sem bil v precepu, kako naj pomagam. Moji kolegi so bili v Hong Kongu, daleč stran, nasilno preganjani s strani policije, jaz pa sem bil tukaj, na varnem. Zato sem naredil plakate in jih slikal s tujimi študenti, ki sem jih spoznal tukaj. Slike sem nato preko Facebooka posredoval svojim kolegom in jim pokazal, da niso sami. Odziv s strani tujih študentov je bil dober. Večina jih prihaja iz demokratičnih držav in so seveda naše gibanje podprli, obenem pa obsodili nasilje policije.

Trenutno se je situacija sicer umirila, med temami, o katerih se bolj kot ne šepeta, je tudi v prihodnosti morebitna neodvisnost Hong Konga.                                                      

To se nikakor ne bo zgodilo. Niti to ni cilj gibanja, kakor je meni znano. Če nam Peking ne pusti niti neodvisnih volitev, kako nam bo potem pustil samostojno državo? Trenutno se o tem ne govori in mislim, da je tako bolje. Če bi začeli takoj z neodvisnostjo, bi Kitajsko zajela še večja panika. Neodvisnost se Hong Kongu niti ne bi izplačala. Poleg tujih je izredno veliko bogatih kitajskih investitorjev in, če bi Kitajska zaprla meje, kar bi jih zagotovo, če bi prišlo do samostojnosti, bi bil Hong Kong v velikih težavah. Predvsem ekonomskih, pa tudi političnih. Nima namreč vzpostavljene trdne vlade. Mislim, da neodvisnosti še zelo dolgo ne bo.

Čeprav ni prišlo do večjih akcij s strani Pekinga, voditelji gibanja proslavljajo, saj je za njih zmaga že, da so tako dolgo zdržali.

Seveda, na ulicah vztrajajo že skoraj dva meseca. Ne bi rekel, da ravno proslavljajo, ampak so samo zadovoljni, da jih je opazil svet in Peking, kar je bolj pomembno.

Pa vendar je na začetku novembra Carrie Lam, glavna sekretarka administracije Hong Konga, medijem sporočila, da pogajanja ne pridejo v poštev.

Da, mnogim je že dolgo jasno, da vlada ne želi pogajanj. A menim, da tudi samo gibanje ni bilo zelo dobro organizirano. Več voditeljev gibanja se med seboj ne razume. Ne sodelujejo skupaj, nismo enotni in tako ne dovolj glasni. Peking je nedavno prepovedal vstop v državo trem voditeljem protestov. Pri tem so jim preklicali dokument, ki hongkonškim prebivalcem dovoljuje prehod na Kitajsko. Kaj se bo zgodilo od tu naprej, si nihče ne upa napovedati.

Prodemokratični protestniki so izrazili veliko razočaranje nad neodzivnostjo britanske vlade. Dejanja Pekinga je sicer obsodil nekdanji hongkonški guverner Lord Patten. Ali meniš, da ima Velika Britanija še vedno dolžnost do Hong Konga?

Da, ima jo. Ko je leta 1984 skupaj s Kitajsko podpisala deklaracijo, se je zavezala, da bo skrbela za to, da se pravice, ki jih je Hong Kong in njegovi prebivalci pridobil med britanskim vladanjem, ne bodo končale. Izkazalo se je, da je sedanji predsednik Leung Čun-Jing lutka Pekinga. V naših očeh je britanska vlada dovolila Kitajski, da popolnoma ignorira mednarodno podpisan sporazum in logično je, da smo zelo razočarani.

To je gibanje za našo prihodnost. Za nas mlade, generacijo, ki smo izkusili demokracijo. Ne v celoti, zato jo zahtevamo sedaj.

Be the first to comment on "Christopher Ip: »Neodvisnosti še dolgo ne bo«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*