Zakaj mora biti vsak začetek tako težak?

Foto: Pixabay

Prvi teden študija me je postavil na realna tla

Tina Šoln

Zakaj sem si izbrala študij novinarstva in ali je ta študij res tisti pravi zame, sta vprašanji, o katerih v prvih mesecih svojega študentskega življenja nenehno razmišljam. Ko kateremu izmed prijateljev ali domačih potarnam, da dvomim v svojo odločitev in da se bom po koncu leta najbrž prepisala na mednarodne odnose, se nasmehnejo in odvrnejo, da je to le ena izmed kriz, ki nastopi pri prehodu iz srednje šole na faks. Naj vztrajam, saj sem že kot osnovnošolka sanjala le o tem, da bom nekega dne novinarka.

Kam je, v dobrih dveh mesecih, izginila vsa moja navdušenost do novinarstva?

Ne morem zanikati njihovih besed; res sem že od malih nog govorila o tem, kako bom nekega dne javnost obveščala o pomembnih političnih stvareh in seveda o športu, ki od nekdaj velja za moje najljubše področje. Sedela sem pred televizijo in si opazke skrbno zapisovala v zvezek. Seveda je bila tudi pri vpisu na faks moja prva odločitev študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede. Ko so v aprilu razglasili omejitev vpisa, sem planila v jok, ker sem bila prepričana, da s svojimi ocenami ne bom sprejeta med 40 bodočih univerzitetnih novinarjev. Ko sem bila vendarle sprejeta, sem bila prepričana, da sem prišla na želeno pot in predvsem, da se bom na faksu končno učila stvari, ki me res zanimajo in do katerih ne bom imela. A me je že prvi teden študijskega leta postavil na realna tla, saj je predmetnik prvega letnika precej splošen, zato sem zopet naletela na kopico predmetov, ki me sploh ne zanimajo.

Iz dneva v dan se v dnevnem tisku srečujem s krizo, ki je zajela naš medijski prostor – o tujih lastništvih naših medijskih hiš in vsiljenih temah, do velikega števila odpuščenih novinarjev. Zaradi takšnih novic začnem vsakič znova dvomiti v pravilnost svoje odločitve. Trenutna situacija na trgu delovne sile morda ne odraža nujno slike trga čez štiri leta, ko naj bi zaključila s študijem, a razmišljati vzpodbudneje je trenutno preklemano težko. Želim si, da bi se vsako jutro z veseljem zbudila in odšla na faks, kjer bi vsa navdušena čakala na nova znanja, ki mi jih lahko ponudijo profesorji. A se ne. Vsako jutro se precej časa prepričujem, da moram res na faks, ker vem, da bi bili starši in ljudje, ki nenehno verjamejo vame in moje sposobnosti, razočarani nad menoj. Moja motivacija za obiskovanje predavanj in vaj je mnenje drugih o meni, ne pa moja lastna želja, da želim izvedeti nekaj novega, pridobiti znanja, s katerimi bom nekega dne spreminjala svet. Kam je, v dobrih dveh mesecih, izginila vsa moja radost do življenja, radovednost, da izvem nekaj novega, in predvsem, navdušenost do novinarstva, ki me je spremljala celo življenje? Zakaj mora biti vsak začetek tako neverjetno težak?

Štiri dni pred začetkom novega, zame prvega študijskega leta, sem izgubila torbico, v kateri sem imela vse stvari – ključe domače hiše, ključe ljubljanskega stanovanja, denarnica z vsemi osebnimi dokumenti –, zato sem nekako za nekaj dni prenehala obstajati. Ko sem o tem povedala prijateljici, ki je sicer novinarka, mi je odvrnila: »Ne smili se sama sebi preveč, saj veš, kako pravijo – slab začetek, dober konec.« Mislim, da bi morala njene besede z rdečo napisati na steno, pljuniti v roke in narediti vse, da bo konec res dober. Da bom čez 10 let z lahkoto odgovorila na vprašanje, zakaj sem izbrala novinarstvo ter da bom njim navdušena, ne pa skeptična, kot sem sedaj.

Be the first to comment on "Zakaj mora biti vsak začetek tako težak?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*