Vrhunski športniki po diplomo v tujino

Foto: Brynn Lennon

Kako združiti profesionalni šport in fakultetno izobrazbo?

Jaka Kozmelj, Nejc Grilc

Vrhunski šport in študij. Na prvi pogled popolnoma nezdružljivi stvari. Tako za eno kot za drugo velja pravilo, da je za dobre rezultate treba vložiti veliko truda, časa in energije. Za združitev obojega bi marsikdo potreboval dneve, daljše od 24 ur, toda obstajajo posamezniki, ki jim to uspeva, spet drugi pa so eno ali drugo pustili na stranskem tiru. Tisti, ki se odločajo za združitev obojega, se tako v športu kot v pridobitvi izobrazbe največkrat preizkušajo v tujini.

Vrhunski športnik trenira dvakrat na dan, počitnikuje vsega nekaj dni na leto in ogromno potuje. Utrujenost, razbolele mišice, psihična koncentracija na prihajajoče tekme, vse to so dejavniki, ki dopuščajo malo možnosti in časa za akademsko udejstvovanje. Uspešen študent preživi večino svojega dneva na fakulteti, v knjižnici in v laboratorijih. Neprespane noči, otrdelost od sedenja za učbeniki in utrujenost od nenehne prisile k zbranemu poslušanju predavateljev, kako naj se mladenič oziroma mladenka pripravi do tega, da se resno ukvarja tudi s športom?

Težko je potegniti vzporednice med aktivnim udejstvovanjem v športu in fakultetno izobrazbo. Profesionalni šport in študij sta še posebej težko združljiva v športnih panogah, pri katerih je prisotnih veliko potovanj. Eden takšnih športov je kolesarstvo, dober primer zahtevne situacije, v kakršni se znajde športnik, pa je Tim Mikelj, nekdanji član Save iz Kranja.

Tim je v kategoriji starejših mladincev pokazal, da je lahko povsem konkurenčen najboljšim, nenazadnje je bil tudi član slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Firencah, kjer so slovenski kolesarji po zaslugi Mateja Mohoriča osvojili zlato. Vseeno Mikelj ni želel tvegati in vztrajati v kolesarstvu: »Kot kolesar sem veliko obetal, vendar se mi je včasih vseeno porajal dvom o prihodnosti. Nisem bil prepričan, da želim življenje posvetiti tekmovalnemu športu, predvsem pa nisem bil prepričan, če bom od kolesarstva lahko živel.«

Po prezgodaj končani karieri se je želel posvetiti poklicu, pri katerem bi lahko sodeloval z ljudmi. Izbral je študij psihologije, ker pa so za vpis razpisani zelo visoki pogoji, jih kot nekdanji športnik ni dosegal: »Težko je usklajevati študij in že prej pouk na srednji šoli ter vrhunski šport, enostavno ti pobere preveč energije. Psihologija je bila moja velika želja, zato sem začel iskati poti v tujini.«

Za profesorje univerz je največji uspeh, če njihovi študentje nekoč postanejo bolj uspešni od njih.

Odločil se je za študij v Veliki Britaniji, in sicer na univerzi v Aberdeenu. Pravi, da mu je bila sprememba kulture in jezika velik izziv, hkrati pa se je s selitvijo tudi dokončno osamosvojil. Odločitve ne obžaluje, sploh zaradi drugačnega načina dela: »Na univerzi je 15 tisoč študentov, profesorji pa želijo vseeno z vsakim vzpostaviti nek oseben odnos. Veliko je samostojnega dela, seminarjev in projektov, predvsem pa mi je všeč odnos. Ni prisotne tekmovalnosti med študenti, profesorji pa na nas ne gledajo vzvišeno. Za njih je največji uspeh, če študentje z univerze nekoč postanejo bolj uspešni od njih.« Tako je Tim, predvsem zaradi neposluha slovenske države in neprimerne ureditve, ki nekdanjemu športniku ob začetku študija ne nudi nobenih olajšav, svoje znanje odnesel v tujino, zdaj pa tudi pravi, da ne ve, če se bo še vrnil v Slovenijo.

Nekoliko poseben je primer kolesarskega »wunderkinda« Mateja Mohoriča. Podbličan je do dvajsetega leta osvojil dva naslova mladinskega svetovnega prvaka, prestopil v eno najboljših ekip na svetu – Cannondale, vmes postal zlati maturant na kranjski gimnaziji, ob vseh uspehih pa ni pozabil niti na študij. Preden se je dokončno posvetil kolesarstvu, je razmišljal o študiju biologije ali vpisu na strojno fakulteto, sedaj pa preko interneta študira na Danskem: »Način študija je zelo primeren za profesionalne športnike, saj se vsa predavanja snemajo, profesorji pa jih nato ob koncu tedna naložijo na poseben portal za študente, ki študirajo preko spleta. Tako lahko predavanja gledamo kadarkoli, potrebujemo le internetno povezavo. Ocenjujejo nas z Learning Activities – raznimi pisnimi izdelki, imamo pa tudi pisne in ustne izpite.«

Letos je za študij izkoristil predvsem čas med potovanji na dirke in pa proste ure v hotelu med pripravami. Matej pravi, da lahko zaenkrat relativno uspešno sledi študiju, tudi pri ocenjevanju so profesorji prilagodljivi: »Za datum se dogovorimo tako, da se ne prekriva z mojim načrtom dirk, ustni izpiti pa potekajo preko programa, ki deluje podobno kot Skype. Zadovoljen sem, da sem se odločil za tovrsten študij, ker tako sproti treniram tudi glavo.«

Mohorič pri študiju na daljavo nikakor ni osamljen primer, ravno mesto Aalborg na Danskem oziroma tamkajšnja univerza je dokaj redno »zatočišče« študentov športnikov, ki si poleg športne kariere prizadevajo tudi za pridobitev višješolske izobrazbe. Predavanja in izpiti preko interneta se nekako lažje umestijo v natrpane urnike športnikov, saj se lahko ti učenju in izobrazbi posvetijo v času počitka, regeneracije.

Mladi slovenski športniki se v želji po izobrazbi nemalokrat podajajo tudi onkraj luže. Združene države Amerike na svojih univerzah ponujajo številne programe, na katerih lahko športniki popolnoma združijo šport in šolanje, univerze mladim športnikom pošiljajo ponudbe in štipendije ter jih vabijo pod svoje okrilje. Maruša Černjul je bila slovenska državna prvakinja v skoku v višino, po končani gimnaziji pa se je ob številnih ponudbah ameriških univerz odločila svojo pot nadaljevati na univerzi v Nebraski. »Največja prednost študija je to, da si lahko sama ustvarim urnik in izberem profesorje, tako da se mi treningi ne prekrivajo s študijem. Vsekakor je zelo priročno tudi to, da imamo športne površine v sklopu kampusa, tako da ne izgubljam časa z vožnjo na trening oziroma domov,« nam o pozitivnih vidikih študija v ZDA zaupa 22-letna Celjanka. Študira po programu Dietetika, šport in zdravje (Nutrition and health sciences), izobrazbo pa postavlja na prvo mesto: »Letos končujem štiriletni študij. Diploma je zame pomembnejša od športa, v profesionalni atletiki je premalo zagotovila, da bom od nje lahko dobro živela.«

Izobrazbo postavljajo na prvo mesto.

Tujina tako očitno ostaja zelo mamljiva tudi za športnike študente, kakšne pa so razmere v Sloveniji? Univerza v Ljubljani športnikom pomaga s posebnim statusom, ki ga lahko študentje pridobijo s potrdilom o kategorizaciji pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Študentje s tovrstnim statusom pridobijo nekatere ugodnosti, kot so neobvezna udeležba na predavanjih in vajah, izredni izpitni roki ob dogovorih s profesorjem in tudi možnost, da v višji letnik napredujejo, čeprav so zbrali manjše število kreditnih točk, kot ga imajo posamezne fakultete razpisane za napredovanje v višji letnik. Sebastian Skube, slovenski rokometni reprezentant, ki si kruh trenutno služi na Danskem pri Silkeborgu, je pred odhodom v tujino dokončal študij biokemije in za svojo diplomsko nalogo prejel tudi Prešernovo nagrado. »Večino študija sem opravil, ko sem igral še v svojem matičnem klubu (RK Trimo Trebnje, op. a.), kjer so mi dovolili, da sem izpustil jutranje treninge. Študij biokemije me je izjemno zanimal, večjih težav nisem imel. Moj urnik pa je bil seveda zelo naporen, dopoldne sem imel predavanja in vaje, popoldne je sledilo učenje, zvečer pa treningi,« pove nekdanji član RK Celje Pivovarna Laško. Sebastian priznava, da mu je bil študij zelo pomemben: »Študija nikoli nisem dojemal kot plana B, jemal sem ga zelo resno. Študij biokemije je enostavno pretežak, da bi ga vzel z levo roko ali postavljal na drugo mesto.« 27-letnik, zanimivo, ni nikoli izkoriščal statusa športnika: »Statusa nisem potreboval, vse letnike sem opravil redno. Pravzaprav niti ne vem, kakšne bonitete športniki na Univerzi v Ljubljani imamo.«

Športniki študentje se torej na najrazličnejše načine prilagajajo oviram, ki jih prinaša združevanje študija in športa. Kljub utrujenosti, nenehnim naporom in odrekanjem skušajo v življenju doseči kar največ in to na obeh področjih. Prosti čas? Te besede v »slovarju« športnikov študentov verjetno ne boste našli, vsaj ne pri tistih, ki si zares želijo uspeti tako v vrhunskem športu kot tudi na intelektualnem odru. Z željo in voljo pa tudi z obilico trme se lahko doseže vse. Ni vsakdo kos takšnim preizkušnjam, a tisti, ki jim uspe uspešno krmariti med preizkušnjami športa in študija, obetajo veliko. Bodisi na enem bodisi na drugem področju, če ne kar na obeh.

Be the first to comment on "Vrhunski športniki po diplomo v tujino"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*