Ponorelo do blišča

Uvodnik

Katarina Bulatović

Na eni od železniških postaj pred Ljubljano je nekega petkovega popoldneva na svoj prevoz čakalo nekaj več kot deset ljudi. Nad gozdnato pokrajino pred njimi se je dvigovala megla, iz dimnikov hiš ob mokri potki so puhali oblački. Tisti brez rokavic so roke tiščali v žep in se z ostalimi s svojo toplo sapo skrili v zavetje plašča. Tik ob tirih so stegovali vratove k zvokom lokomotive, prisluhnili glasu iz zvočnika ter s svojih ur negotovo pogledovali k veliki ponoreli uri na postaji. Največji kazalec je drvel v krogu in ni upočasnil, neusmiljeno sta mu sledila še druga. Morda je ta pokvarjena ura povedala več o času kot dosledne sledi kazalcev kakšne druge.

Barvne palete jesenskih dreves se vsako leto brez opozorila spremenijo v veje brez obleke. Na police trgovin postavijo škatle z okraski, v ličnih vrstah stojijo medenjaki v celofanu, rdečkasti lesk kipi iz košar. »Gotovina ali kartica?« nas iz begajočih misli zdrami prodajalka v kakšnem izmed bleščečih, a zadušljivih nakupovalnih središč. In potem hitimo, v decembrskih dneh morda še bolj kot običajno. V mislih, besedah in dejanjih. Zaradi preskokov v glavi se včasih ne spomnimo več, kje smo bili včeraj. »Mogoče dišeče kopalne sveče?« so trgovci ponavadi še vztrajni in pomignejo k dodatnim izdelkom v steklenih posodah tik ob čitalcu črtnih kod. Zdi se, da skupaj s kupci ne najdejo časa, da bi dobro zajeli sapo.

Zato si želim, da bi se v novem letu vsi skupaj malo ustavili. Razmislili, kje smo ga polomili, kaj smo naredili dobro in kje bi lahko bili boljši. Pokazali nekaj hvaležnosti ob tem, kar že imamo, presodili, kdo nas osrečuje, kaj je najpomembneje in nato predvsem temu odločno sledili.

In ravno pred medijskim svetom je velika odgovornost. Časopisi sopejo za vlakom tehnoloških sprememb in ga poskušajo naknadno ujeti. Tehtajo, ali je tiskana beseda še kaj vredna, in v vojni po ogledih z ostalimi mediji delajo napake. Znižujejo že tako omajan ugled novinarskega poklica in včasih pozabijo, da bi morali ustvarjati za ljudi. V gospodarski krizi iščejo svoj alibi in zagnane ter sposobne mlade z vizijo postavijo na stranski tir. S tem si kopljejo jamo, pa si je res ne bi smeli.

Ponekod prezrejo tudi novinarsko fotografijo, ki smo ji v tokratnem Klinu namenili prve strani. Dobra bi morala dobiti zasluženo mesto in ne bi smela zgolj polniti praznega prostora ob besedilu. Fotografija je zgodba in pozornemu bralcu bo povedala veliko. Kot dobro novinarsko besedilo tudi ta ni samoumevna. Je rezultat talenta, dela in premisleka.

Poleg priložnosti za vse si želim nekaj več upanja. In ne samo to, tudi več človeške pripravljenosti, da bo to imelo realno osnovo. Nepremišljeno je zgolj čakati, da se bo življenje zgodilo samo. Vsakič, ko sežemo po izzivih, odvijamo nekaj tistega življenjskega sukanca, ki nam je bil dan z rojstvom. Morda bi morali poskrbeti, da ga bo čim manj, ko nas več ne bo.

Med ponorelim bliščem prelistajte še naše strani, ki so jih ustvarili bodoči poklicni opazovalci sveta. Pogovarjali so se, bili na tujem, opazovali in presojali. Zagotovo, nekatere natisnjene besede in podobe so še posebej vredne, da za trenutek dvignete pogled ter preslišite tiktakanje svojih neusmiljenih ur.

Be the first to comment on "Ponorelo do blišča"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*