Kako, ne samo kaj

Foto: Pixabay

Kolumna

Valentina Novak

O Facebook profilu sem začela konkretneje razmišljati nekje konec avgusta pred prvim letnikom faksa. To je bilo takrat kar malo pozno, saj ga je večina mojih prijateljev imela že v prvem letniku srednje šole. Sama sem v tistem obdobju Facebook in vse v zvezi z njim ostro zavračala – večino njegovih uporabnikov sem označevala kot »patološke narcise«, ki svojo potrebo po samopotrditvi in občudovanju poskušajo doseči z nenehnim objavljanjem svojih fotografij in posledičnim spremljanjem števila všečkov in laskajočih komentarjev.

Kljub razlogom za obsojanje tega socialnega omrežja je sledila odločitev za lasten račun, in sicer z namenom, da bom lažje sledila dogajanju na faksu v skupini, ki bo ustvarjena za študente novinarstva moje generacije, pa tudi toku spoznavanju novih ljudi na fakulteti. Hm.

Danes na Facebook sicer še zmeraj gledam podobno kot dve leti nazaj, vseeno pa sem postala ena izmed tistih, ki mu na dan nameni veliko preveč časa, prevečkrat osveži ikono »f« v levem zgornjem kotu in preveč časa spremlja, kaj je novega z 250 prijatelji, od katerih se redno vidi s … petnajstino teh? Prav nič mi ne bi manjkalo, če ne bi vsak dan videla, kateri izmed virtualnih prijateljev je šel na nogometno tekmo v London, kateri trenutno pije koktejl ob Ljubljanici ali pa nepričakovano žura s prijatelji v najbolj popularnem klubu v mestu.

Spremljanje vseh teh za vsakdanje življenje nepotrebnih informacij še vseeno nekako preživim, saj včasih res izveš o kakšni osebi kaj, kar drugače ne bi, pa te morda zanima, velikokrat pa se lahko človek ob nekaterih objavah tudi od srca nasmeji. Včasih ker so res zabavne, velikokrat pa tudi, ker so res neumne. No, slednjih je na žalost vedno več.

Trend predvsem mladih uporabnikov kaže vedno večjo potrebo po tem, da za vsak korak, ki ga naredijo, obveščajo širni svet. »Ena stara slikca s piknika.«, »Že druga kavica danes z najdražjo.«, »Letos bomo za spremembo delali adventni venček iz kavnih zrn.« Zakaj morajo vsi vedeti te podrobnosti iz tvojega življenja? Razumem, da se vsakemu posamezniku zdijo stvari, ki se mu dogajajo in ga pestijo, najpomembnejše, saj jih doživlja sam, in tega tudi ne obsojam. Ne razumem pa, kaj imajo od tega, da to delijo še z več kot 200 drugimi, nato morda dobijo kakšen vprašujoč komentar, na katerega pa tako ali tako odgovorijo zelo razkrivajoče: »Piši na zs.« Saj ne da me zanima, ampak dobro …

Zelo pogost fenomen (večinoma) mlajših Facebook uporabnikov je tudi nenehno objavljanje njihovih fotografij. Napis »nova majčka« in zraven fotografija najstnice, na kateri je poudarjeno vse prej kot nova majica – najpogosteje je to pol metra velik dekolte, pretirano naličen obraz z izzivalnim pogledom ali pa kakšen drug »atribut«, ki se tej osebi zdi vreden poudarjanja in razkrivanja. Sledi seveda enormno številko všečkov njenih zavzetih prijateljic, ki očitno samo čakajo, kdaj bo kakšna nova objava, saj se že v petih minutah nabere cel kup komentarjev pod sliko. Najstnica z naloženo fotografijo pa ima svojih pet minut slave ter se počuti priljubljeno in zaželeno.

Nekoč sem na Twitterju (da, še enem socialnem omrežju) zasledila citat, ki pravi: »Ni pomembno, kakšna je zgodba filma, temveč na kakšen način je ta predstavljena.« To misel lahko apliciramo na praktično skoraj vse vidike življenja, seveda torej tudi na Facebook in njegove najpogostejše objave. Časi so pač taki, da mladi brez tega priročnega orodja težko sledijo novodobnemu toku spoznavanja (še vseeno se sicer da in čestitke vsem tistim, ki jim to uspeva). Ne vem, kaj bo s Facebookom v prihodnosti, vendar se bo verjetno vse skupaj samo še bolj razraščalo. Morda bi zato bilo priporočljivo, da vsak malo pri sebi razmisli, kaj pridobi od njega ter kaj in kako mu daje v zameno.

Ni pomembno, kakšna je zgodba, temveč na kakšen način je ta predstavljena.

Be the first to comment on "Kako, ne samo kaj"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*