Irska ima šarm

Foto: Anamarija Lukovac

Ko v tujini najdeš dom

Anamarija Lukovac

Iz skupka vseh pripovedi o semestru v Stockholmu, letu v Madridu, norih izkušnjah iz Pariza in Bratislave si ustvariš predstavo o tem, kako študijska izmenjava v tujini poteka, kako je videti življenje Erasmus študenta in kaj vse se bo zgodilo tebi, če se boš odločil stopiti na to pot in boš zapustil udobno življenje v domači državi. Ko prideš na izmenjavo, se ti predstave porušijo in živeti lahko začneš čisto svojo popolno neponovljivo izkušnjo v mestu ali državi, ki si jo izbral.

Moja izbira ni bila težka. To, da si želim vsaj en semester študirati v tujini, sem vedela, še preden sem maturirala, za Irsko pa sem se odločila v trenutku, ko sem besedo prebrala na seznamu univerz, s katerimi ima naša fakulteta pogodbo o izmenjavi. Včasih je treba ljudem pojasniti, da na izbiro nista vplivala (izključno) Jameson in Guiness. Irska ima nepojasnjen šarm. Je kot droga, od katere neverjetno hitro postaneš odvisen. Podeželska država, s prestolnico, ki se ne baha, ampak vabi s svojo preprosto skromnostjo.

Mesto glasbe in literature

Nobeno evropsko mesto me ni zasvojilo tako, kot me je Dublin. Ni veličasten Pariz, ni romantičen Rim, metropolitanski London ali slikoviti Amsterdam. Ni ne seksi ne strastno sentimentalen, a ima osebnost in neizogibno postane tvoj dom. Stavbe v Dublinu niso visoke, arhitektura je preprosta, grajena večinoma iz kamna in opeke. Mesto je zraslo okoli reke Liffey, ki Dublin deli na dvoje. Čeznjo se vzpenjajo številni mostovi, vsak s svojo lastno zgodbo in slogom. Samuel Beckett Bridge ima obliko velikanske harfe, zaščitnega znaka Irske, na belih kovinskih obokih Ha’Penny Bridga se v noči svetlikajo neoklasicistične ulične svetilke, širina O’Connell Bridga je večja od dolžine, in to so le trije mostovi v samem centru mesta. Ulice in ceste v Dublinu so, kot pripoveduje veliko irskih pesnikov in pisateljev, široke in ravne, a se križajo tako, da se ni težko izgubiti tudi z dobro orientacijo.

Parka St. Stephen’s Greens in Phoenix Park sta zeleni oazi v sicer zelo sivem mestu. Za njunimi ograjami lahko hkrati opazujemo galebe, golobe in labode, ki si perje namakajo v umetnih ribnikih. Študentsko življenje se steka s turističnim na Trinity Collegu in Temple Baru, ki se nahajata na desnem bregu reke Liffey. Temple Bar je okrožje in ne zgolj en znameniti bar, kjer se irski pubi, ki se tam imenujejo zgolj pubi, en za drugim vrstijo vzdolž prepletenih ulic. Ne glede na to, koliko je ura in kateri dan v tednu je, so lokali v tem predelu polni obiskovalcev. V vsakem igra živa glasba, pivo pa se toči v potokih. Dublin je mesto glasbe in literature. Če na stran postavimo Becketta, Joycea, Wilda, Yeatsa, Swifta, Sterna, Stokerja in Shawa, česar resnici na ljubo ne moremo storiti, lahko mladi irski talent opazujemo kar na ulicah razvijajoče se prestolnice. Grafton, O’Connel, Henry in Talbot Street so polne nadobudnih mladih glasbenikov, ki neutrudno brenkajo na kitare in pihajo v orglice. Ni si težko predstavljati, da bodo nekoč, kot njihovi svetovno znani predhodniki U2, Sinead O’Connor, Van Morrison, Snow Patrol, Enya in The Cranberries, tudi oni nekoč podirali svetovne glasbene rekorde.

Zelena pravljica

Ko Irci po tujem naglasu ugotovijo, da nisi od tam, te negotovo vprašajo, kakšen se ti zdi Dublin. Moj odgovor je vedno nezadržno pozitiven, kar pri domačinih izzove začudenje. »Si že bila v Londonu?« me brez izjeme vprašajo vsi Irci. »Ja, Dublin mi je bolj všeč,« brez pomisleka odgovorim. To jim ne gre v račun. »Ireland is a shitehole,« se zarežijo s svojim simpatičnim naglasom, ki se ga lahko presenetljivo hitro nalezeš. In prav zato mi je všeč. Ker je najlepša, najbolj prijazna in najbolj zabavna luknja, v katero sem kdaj padla.

Presenetljivo je, da med Irsko, ki jo predstavljajo filmi ter fotografije, in to, ki jo gledam z lastnimi očmi, ni skoraj nobene razlike. Trava je enako živo zelena in kot nebo z belimi oblaki posejana z razcepljenimi čredami ovac. Da bi videl gregorijansko eleganco kamnitih hiš z rdečimi vrati, belimi polkni in bršljanom, ki obrašča stene, se ti ni potrebno odpraviti na lov za zakladom, saj je prav vsaka irska vasica videti kot tiste z razglednic.

Načrt vseh tistih, ki še niso izkoristili neponovljive priložnosti, ki jo ponuja Erasmus, bi moral biti jasen in neizpustljiv.

Irska je zelo redko poseljen otok s 6,5 milijoni prebivalcev. Znano je, da petnajstkrat toliko irskih potomcev živi izven meja svoje države zaradi številnih migracij v zgodovini otoške države. Kljub vsem tegobam, o katerih priča težka irska zgodovina, je težko verjeti, da bi kdo samostojno želel zapustiti čudovito irsko pokrajino. Bele pečine na zahodu otoka padajo kot zavese v Atlantik, ki so ga mnogi Irci prepluli v upanju na boljše življenje v Ameriki. Na jugu se atlantski ocean stika z belim obalnim peskom in ustvarja zrcalno sliko oblačnega neba. Zelene ravnine v osrčju Irske so okronane z neštetimi gradovi, ki jim vladajo duhovi. Reke so kot zrcala, mirne in temne kot kanvas, na katerega svoj odsev slika ostala narava. Jeseni, ko drevesa sočasno z gorskimi praprotmi postanejo rdeča, v plitvini tudi reke dobijo rjavkasto-rdeč odtenek. Okoli ozkih ukrivljenih debel dreves se vijejo bele meglice, v katerih se po ljudskih pripovedkah skrivajo vile in škrati. Keltski križi in napisi v gelščini spremljajo kamnita obzidja ob ozkih cestah irskega zaledja. Ko pogled uzre nebo, se oblaki premikajo dvakrat hitreje kot v celinski Evropi, saj zaradi otoške lege in ravnega reliefa veter naglo vleče čez deželo in s tem ustvarja izredno spremenljivo vreme. Irski izrek pravi, da se na koncu mavrice skriva zaklad. Ker se vreme, ki je tudi ena izmed tem, ki jo Irci zelo radi omenijo v pogovoru, v enem dnevu trikrat spremeni, je mavrica zelo pogost pojav. Ko sem se nekega dne vračala iz trgovine, me je na parkirišču pričakal osupljiv prizor. Za ograjo parkirišča so se pasle tri oranžne krave, na zeleno grmovje je že padla jesen in pordečila liste. Z modrega neba, po katerem je krožila jata mladih krokarjev, sta se živobarvno bleščala dva popolna loka mavric, ki sta se stekala v tla, premočena od dežja. Slika, ki jo nariše otrok in se zdi tako preprosta, je bila zame eden najbolj čarobnih prizorov, kar sem jih kdaj videla.

Foto: Anamarija Lukovac

Na Bradavičarki

Legendarna irska narodna pesem gre nekako takole: »And that auld triangle went jingle-jangle, all along the banks of the Royal Canal.« Na levem bregu Royal kanala za gostimi robidami stoji moj irski dom. Kilcock, mestece, ki se nahaja v okrožju Kildare, leži 35 kilometrov zahodno od Dublina in osem minut vožnje od univerzitetnega mesta Maynooth, kjer se nahaja univerza University of Maynooth. Je ena manjših univerz na Irskem, s pravim kampusom, živahnim študentskim življenjem in viktorijansko katedralo v svojem osrčju. Ko sem se prvič sprehodila po južnem delu kampusa, sem komaj verjela, da sem se znašla na univerzi, ki jo njeni študentje kličejo kar Bradavičarka. Ko se znajdeš na univerzi, ki bi jo sama raje primerjala z Oxfordom ali Cambridgeom, se pod vprašaj postavi vsaka druga univerza na tem svetu. Zakaj bi kdo sploh zgradil karkoli drugega, če lahko zgradiš ta srednjeveški čudež?

Po dveh mesecih, moram priznati, se lahko v Maynoothu začneš dolgočasiti. Kampus se po prvem vtisu ne zdi več velik, število lokalov, kamor zahajajo študentje, se kaj hitro skrči, in ko se kot študent tretjega letnika ozreš okoli sebe, ugotoviš, da občutek Bradavičarke ne ustvarja zgolj arhitektura, ampak tudi starost domačih študentov, saj se ti na fakulteto odpravijo kakšno leto ali dve prej kot pri nas.

Bele pečine na zahodu otoka padajo kot zavese v Atlantik, ki so ga mnogi Irci prepluli v upanju na boljše življenje v Ameriki.

Brez predsodkov potrjujem stereotipe

Irci vizualno niso najbolj privlačen narod. Izhajam iz svojega okusa in morda se sliši, kot da stereotipiziram, a za to trditvijo kar trdno stojim. Če sem se na izmenjavi česa naučila, sem se tega, da imajo stereotipi precej dobro osnovo. Z ostalimi Erasmovci se smejimo na svoj in tuj račun, ko na odpravi, ki bi nam morala odpreti obzorja in porušiti predsodke, potrjujemo stereotip za stereotipom. Ko glasne temnopolte Američanke na zabavo prinesejo pice in Francozi kremžijo obraze med pitjem kateregakoli vina, ki ni francoskega izvora, Nemki primerjata svoja skrbno urejena notesnika, ugotoviš, da je nekaj na vsem, kar si o narodih slišal prej. Španci se držijo zase, Brazilci ponoči »žurajo« tako glasno, da te mine kadarkoli obiskati Brazilijo, Američani zares skoraj ničesar ne vedo, Francozi se mučijo z angleščino, Italijanke ne glede na vreme nosijo balerinke, Irke imajo na obrazih celo drogerijo ličil, Irci pa šale stresajo iz rokava. Paddyji, Ryani, Briani, Seamusi in Davidi, to so namreč najpogostejša in skoraj edina imena, ki jih nosijo Irci. Imajo smisel za humor, ki jim teče po krvi. Vsi domačini so neverjetno prijazni in ustrežljivi. Z izjemo tega, da te, če boš štopal, verjetno nihče ne bo vzel v avto.

Če potovanja odpirajo obzorja, jih življenje v tujini še toliko bolj. Kdo bi si mislil, da lahko en semester spremeni toliko. Izmenjava me ni spremenila kot osebo, a je izkušnja nedvomno spremenila moj pogled na svet. Predvsem vem, da Sloveniji njena majhnost škodi. Kljub temu, da živimo v središču Evrope in so nam na voljo številne nove možnosti za mednarodno povezovanje, smo izolirani. V samici, zaslepljeni v boju s svojimi lastnimi mislimi, jemo slabo hrano, ki nam jo tu in tam prinesejo od zunaj. Tako zelo smo podobni vsem ostalim ljudem, s talenti, ki so kompetentni talentom drugih narodov, a na žalost z ambicijami, ki so prepogosto omejene na lastno državo. Moj načrt je naslednjič iti še dlje, načrt vseh tistih, ki še niso izkoristili neponovljive priložnosti, ki jo ponuja Erasmus, pa bi moral biti jasen in neizpustljiv.

Be the first to comment on "Irska ima šarm"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*