Fotoaparat je postal del nje

Foto: Osebni arhiv

Mojca Gradišnik Hrustel, družinska fotografinja

Zala Grudnik

Mojca Gradišnik Hrustel je svoj skrbno zlikan službeni kostim in salonarje zamenjala za oguljene hlače in uhojene športne čevlje. Sprememba poslovne scene se je zgodila v začetku letošnjega leta. Zaradi vse večjega nezadovoljstva na delovnem mestu se je odločila, da bo njen hobi postal njena nova služba. Glede na trenutne ekonomske razmere v družbi bi marsikdo raje stisnil zobe v zameno za redni dohodek. A rdečelasa Velenjčanka pravi, da je bila želja večja od strahu – postala je družinska fotografinja.

Mojco sem prosila, ali jo lahko spremljam na eni njenih fotografskih dogodivščin. Še isti dan me je brez oklevanja povabila na fotografiranje neke družine. V avto sva znosili cel prtljažnik opreme in se odpeljali na najbolj zaželeno fotografsko sceno v Velenju – Velenjski grad. »Naveličana sem že te lokacije,« mi potarna, a prizna, da je tam res posebna svetloba in okolje polno naravnih rekvizitov.

Bil je mrzel jesenski dan. Rumeno zahajajoče sonce in barvni listi so sami predlagali sceno. Medtem ko sva čakali na mlado družino, je Mojca pripravljala svojo opremo. Poleg fotografskega nahrbtnika je v vrečo zložila podloge za sedenje, svetlo moder klobuk, roza lasni obroček z rožico, nekaj rdečih noskov iz pene, dva velika okvirja in milne mehurčke. Kmalu naju je pozdravila družina; starša in dva majhna otroka. Deklici, ki še ni shodila, smo nadeli roza obroček. Fant, star kakšne tri leta, pa še ni bil pripravljen na svoje prvo profesionalno fotografiranje. Z lovom na zadnje sončne žarke se je zabava začela. Mojca in starša so posedli otroka na kamnite stopnice in iz njiju poskušali izvabiti nasmeške. Druženje je postajalo iz minute v minuto bolj sproščeno. »Uraden odnos in družinska fotografija ne gresta skupaj. Z vsemi strankami se hitro ujamem in začnem tikati. Vsi se moramo počutiti ugodno, da nastanejo kar se da naravne fotografije.« Deklica se je smejala na široko, a njen brat ni bil pri volji.

Biti družinski fotograf pomeni delo z vsemi generacijami in mnogimi njihovimi praznovanji, ki si jih želijo ovekovečiti. Mojca pravi, da so poseben izziv fotografiranja novorojenčkov. To so otroci, stari od sedem do deset dni. »Starši ti morajo zaupati,« mi pove in se zasmeji, da so največja težava babice, ki se jim dojenčki smilijo. Razloži mi, da je to fotografiranje bolj počasno in umirjeno.

Foto: Osebni arhiv

Mojca je tudi sama mama tri leta stari Gaji. Med porodniškim dopustom je komaj čakala, kdaj se bo njen otrok zbudil in ji bo pripravljen pozirati. V dnevni sobi si je ustvarila mini fotografsko sceno. Ozadje, podlogo, rekvizite. Obvezne so bile rožice, kapice in »tutuji«. »Če bi kdo gledal, bi rekel, da sem nora mama,« se zasmeje. Po fotografiranju je nato nestrpno čakala, kdaj bo imela čas, da bo posneto pregledala in uredila. Pri vaji so ji s svojimi dojenčki pomagale tudi prijateljice. »Težko bi se bilo učiti brez prijateljic, ki so razumele, da še nisem prava fotografinja. Stranke pričakujejo, da znaš to, kar delaš. Fotografiranje ni kot skok v višino. Pri dojenčku imaš trenutek in je že mimo.«

Mojca ni ena tistih, ki bi od malih nog vedela, kaj želi postati. Če bi še enkrat lahko izbrala svojo šolsko pot, bi se odločila čisto drugače. Sicer je po izobrazbi univerzitetna diplomirana inženirka tehnologije prometa, a bi se raje učila fotografije in grafičnega oblikovanja. Zdaj poleg fotografiranja oblikuje še fotoknjige, voščilnice, vabila. Vprašam jo, kako se je tega naučila. »Čisto sama,« odgovori in mi z nasmehom prizna, da je začela delati v programu Word. Seveda so obstajali primernejši programi, a takrat jih še ni znala uporabljati. Svoja znanja je črpala s spleta. Pravi, da ni človek, ki bi se najbolje učil iz knjige, stvari mora videti na lastne oči. Veliko ji pomeni pomoč Igorja Rosine, urednika Digitalne kamere, za katero Mojca piše kratke blogovske zgodbe. »Cenim fotografe, ki svojega znanja ne držijo zase. Od urednika črpam nasvete, on pa dobi moj blog.« Za pisanje se je odločila tudi zato, da njene misli ostanejo ostre, da ne zakrni.

Fotografiranje z mlado družino je bil bolj sprehod okoli gradu kot pa strogo poziranje pred fotografskim objektivom. Mojca je pritiskala na sprožilec in pošiljala rafal ujetih trenutkov na spominsko kartico. Kljub hladnemu popoldnevu ji je bilo vroče in njene hlače niso bile več čiste.

Pravi, da so poroke zanjo največji zalogaj. Na pomoč ji zato priskoči kar njen mož Mitja, ki ga, kot sama pravi, še vpeljuje v posel. »Rad mi pomaga ob vikendih, pa čeprav je med tednom cele dneve v službi.« Mojca pravi, da jo je spodbujal tudi pri njeni odločitvi: »Nisem bila obremenjena, kako bo zdaj z denarjem. Najbolj mi je pomagalo, ko je Mitja rekel, da bova že.« Sama se ne vidi več v klasični pisarniški službi. Pravi, da je komaj čakala, kdaj se bo lahko popolnoma posvetila fotografiji. »Bila sem v devetih nebesih.« Prizna, da so ji znanja iz prejšnje službe prišla tudi zdaj še kako prav. Delala je namreč v podjetju Mik, kjer je imela veliko opravka z ljudmi, promocijo in komunikacijami. Morala je znati biti drugačna in polna idej. Najbolj bo pogrešala to, da se zjutraj uredi in gre na svoje delovno mesto. »Sedaj pridem vedno umazana domov, zato se niti ne oblačim v lepa oblačila. Že zaradi tega imam željo, da bi imela svoj studio.« Poleg fotografije si želi odpreti butično trgovinico, kjer bi prodajala vse potrebno za poročna slavja.

Nekaj dni po fotografiranju z mlado družino mi je Mojca pokazala končni izdelek. »Nisem si predstavljala, da bom kdaj delala z otroki,« pove, medtem ko pregledujeva fotografije. Še pred letom dni nazaj si ni predstavljala življenja brez uspešne kariere. »Živela sem za službo.« Vprašam jo, če se kdaj naveliča fotoaparata in monotonega urejanja fotografij. Odgovor je preprost: »Ne!« Ne pogreša starih hobijev, kot so glasba, petje in šport, s katerimi se je vso mladost aktivno ukvarjala. Ves denar, ki ga zasluži, vlaga v razvoj svoje dejavnosti. Tudi v prostem času, ko fotoaparata nima v rokah službeno, komaj čaka, da gre posnet kaj za svojo dušo. »Fotoaparat je stvar, ki se je ne naveličaš kar tako. Je del tebe.«

Ustaviva se pri fotografiji z najmanj razpoloženim modelom na fotografiranju. Velike modre oči, rdeča lica, nos in nasmešek. Mojca je uspela z druge strani objektiva privabiti nasmeh na dečkov obraz. Nastala je prelepa fotografija in cilj je bil dosežen.

Be the first to comment on "Fotoaparat je postal del nje"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*