Človek se enostavno prehitro naveže

Foto: Pexels

Erasmus izkušnja v Goethejevi prestolnici

Zala Fendre

Na študij v tujini so moje misli usmerjene vse od zaključenega tretjega letnika srednje šole. Takrat sem si obljubila, da bom vsaj eno leto študija preživela nekje izven meja drobcene Slovenije. Septembra je moje novo prebivališče postala vzhodna Nemčija, natančneje Weimar.

Za nemške razmere majhno mesto, ki bi bilo v Sloveniji tretje največje, je po približno dveh dneh pregnalo vse moje predhodne strahove. Izkazalo se je za idealno Erasmus destinacijo. Ko sem se januarja prijavila na izmenjavo, so me prijatelji samo pogledali: »Nemčija? Resno?« Češ, Erasmus se izkoristi na Portugalskem ali v Španiji! Toda zame je bila odločitev preprosta in tisti trenutek edina pravilna. Kot bodoča novinarka želim pridobiti znanje nemškega jezika. Neverjetno, kako nepredstavljivo lažje je nadgraditi svoje srednješolsko predznanje, kakršnokoli že je, v nemško govoreči državi. Proces deluje počasi, ampak občutna razlika je bila vidna že po dveh mesecih. V tem času ti uspe presedlati iz nerodne mimike in z nekaj osnovnih glagolov ter samostalnikov v tvorjenje dokaj spodobnih stavkov. Prav tako uspeš razvozlati približno vsako tretjo besedo med predavanjem in življenje postane veliko lažje. Če pa še za vsakim slišanim stavkom dodaš besedno zvezo »ganz genau«, se pa že skoraj počutiš kot čistokrvni Nemec.

Nemška prestolnica kulture

Mesto sredi Turingije je zaznamovano z Johannom Wolfgangom Goethejem, Friedrichom Schillerjem, Franzem Lisztom in še enim Friedrichom – Nietzschejem, zato niti ni čudno, da je bilo pred 15 leti prestolnica kulture. Več kot očitno je tudi meka za študente arhitekture, saj po zastavljenem vprašanju »Kaj pa ti študiraš?« drugega odgovora sploh ne pričakuješ več – to je preprosto logično. Prav tako ugotoviš, da so ceste v Weimarju tlakovane in je vožnja s kolesom zaradi tega veliko bolj zanimiva in rekreativna kot običajno. Domačini radi pravijo, da bi lahko bila Turingija t. i. nemška Anglija, ker tudi tukaj velja nepisano pravilo: vedno imej dežnik pri sebi! Enostavno čudovita je jesen v Parku an der Ilm (Ilm je reka, ki teče skozi mesto). Hitro se znebiš občutka, da ne pada vsak vikend toča, ampak da je to le zvok kopit konjev, ki po tlakovcih vlečejo kočijo.

Weimar ne spada med največja mesta, to je jasno, toda ravno zaradi tega je toliko bolj očarljiv. Je ravno dovolj velik, da lahko najdeš vse za preživetje in ravno dovolj majhen, da si lahko iz enega na drugem koncu centra v petnajstih minutah. V primeru obiska mesta ljubljanske velikosti pa se moraš odpraviti le do železniške postaje in znova traja le četrt ure, da pristaneš v Erfurtu.

Sto ljudi, sto čudi

Vsak dan se naučiš nekaj novega. Morda spoznaš novo osebo, ki ima za seboj kup avantur in prihaja iz države, pri kateri ne poznaš imena prestolnice, morda pa je to le nova nemška beseda, ki jo lahko dodaš v svoj nastajajoči besedni zaklad.

Pozitivno presenečenje je bilo tudi spoznanje, da Nemci vsaj v vzhodnem delu niti približno ne ustrezajo stereotipu arogantnega naroda, prej nasprotno. V primerjavi s Slovenci so bolj odprti in prav tako nekoliko bolj prijazni. Res je tudi, da je to najverjetneje posledica števila mednarodnih študentov na Bauhaus Universität, saj ta velja za eno izmed fakultet v celotni Nemčiji z najvišjim odstotkom tujih študentov. Domačini so zato navajeni raznolikosti. Mnogo študentov prihaja iz Azije in ostanejo tukaj na izobraževanju dve leti, najde se ogromno število Južnoameričanov – od Kolumbije do Čila, ne gre prezreti niti Italijanov in Francozov ter male delegacije nekdanje Češkoslovaške. Slovenci kot po navadi ostajamo v manjšini.

Mnogo študentov ima s profesorji že skorajda prijateljski odnos. Pri sodelovanju v projektu organiziranja filmskega festivala delo poteka v manjših skupinah. Toda, kar je zanimivo – te skupine vodijo tudi starejši študentje, profesorica jih zgolj usmeri in občasno doda kakšno misel. Predavanja oziroma sestanki, ki potekajo kot pogovor med vsemi udeleženci, zaradi tega ne bi mogli delovati bolj domače in udobno.

Finančna »pravljica« za skandinavske študente

Poleg nove države je zame v paketu prišla tudi prva izkušnja bivanja v študentskem domu. Trenutno si lastim enoposteljno sobo, veliko 20 kvadratnih metrov, opremljeno z najpomembnejšo tehnološko napravo – hladilnikom. Pravzaprav v Weimarju ne poznajo študentskih domov, kjer bi si moral deliti sobo. Vse pripada le tebi in čez čas ugotoviš, da si za le enkrat več odštetega denarja kot za ljubljanski študentski dom na Kardeljevi ploščadi lastiš mini luksuz. Za vse Nemce, tudi Avstrijce, Angleže in vse študente, ki prihajajo iz skandinavskih držav, so tukaj cene nepremičnin smešno nizke, saj bi doma zgolj za bivanje ošteli okoli petsto evrov, tukaj pa se cena najete sobe v vrhunskem stanovanju prepolovi.  Tudi javni prevozi so za študente izredno dobro poskrbljeni, saj lahko s študentsko kartico prepotuješ z regionalnim vlakom celotno regijo Turingijo. Seveda le v primeru, če strojevodje Deutsche Bahna ne protestirajo.

Leto dni v tujini v primerjavi z dvajsetimi leti življenja v domači državi ne pomeni popolnoma nič posebnega, je pa zanimivo dojemati tujo kulturo in jezik. Že sedaj pa se zavedam, da bo ob prihodu domov nekoliko čudno znova govoriti le v slovenščini in da bo na žalost nemogoče na vsakem vogalu kupiti znamenito »bratwurst«. Človek se enostavno prehitro naveže.

Be the first to comment on "Človek se enostavno prehitro naveže"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*