Novinarka, ki želi ostati brez zgodb

Foto: Sanja Gornjec

Intervju z Jano Vidic

Katarina Bulatović

»Ste prepričani? Lahko stopiva nadstropje višje,« odvrne, medtem ko nejeverno pogledujem k snemalniku. »Dela? Zgoraj bi se zagotovo našla baterija za diktafon,« nadaljuje sogovornica, ko sediva v veži Radia Slovenija. Jano Vidic so od nekdaj najbolj zanimale osebne zgodbe ljudi. Danes je kot novinarka Vala 202 glas projekta Botrstvo, ki je nastal v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste Polje. Projekt je namenjen izboljšanju kakovosti življenja slovenskih otrok in mladostnikov, ki jih socialne stiske ločujejo od vrstnikov. Prepričljiva sogovornica je neizprosna v zagotavljanju njihove popolne anonimnosti. V želji po prijaznejši prihodnosti otrok s preverjanjem in nadzorom zagotavlja verodostojnost vsake osupljive otroške zgodbe.

Kako je prišlo do sodelovanja med Valom 202 in ZPM Moste?

Bila je ena izmed organizacij, s katero smo sodelovali v času zbiranja denarja preko SMS-sporočil, ko so glasovalci na Valu izbirali ime tedna. Razmislili smo, da želimo več kot zgolj opozarjanje na humanitarne organizacije. ZPM nam je zagotovila zgodbe ljudi in transparentno sodelovanje, kar je pri vsem nezaupanju v dobrodelnost zelo pomembno. Po spletu naključij sem začela zgodbe snemati jaz. Želeli smo izpostaviti drobce življenj otrok v projektu. Pričakovali smo, da se bo tu in tam našla kakšna vrečka z oblačili, vendar denarja za otroke sprva nismo imeli namena zbirati. Po peti ali šesti zgodbi je bilo dela čedalje več.

Kako poteka priprava in nato snemanje?

V veliko pomoč mi je Anita Ogulin (sekretarka ZPM Ljubljana Moste Polje, op. a.), ki naredi selekcijo vseh zgodb. Pogovarjava se o potencialnih in se nato odločiva za eno. Brez nje ne morem. Njej ljudje zaupajo, zato tudi mene posledično lažje sprejmejo. Nikoli ne vstopim kar v hišo s prižganim diktafonom. Gre za izjemno posebne situacije, kjer ljudje razlagajo o stvareh, ki jih niso bili nikoli pripravljeni povedati drug drugemu, kaj šele javnosti. Razložim jim, zakaj prihajam in kaj lahko pričakujejo. Sama jim ne morem obljubiti ničesar. Izločimo vse značilnosti, ki bi jih naredile izrazito prepoznavne. Po pogovoru izluščimo, kaj bi bilo smiselno povedati, kaj njihovo zgodbo loči od ostalih, ki tudi težko živijo.

Ste opazili razlike med vašo prvo in zadnjo zgodbo?

Šele sčasoma so se začele kazati posledice nižanja socialnih dohodkov. Tisti z dlakico nad vodo so takrat potonili. Prišla je cela serija zgodb, ki je temeljila na tem, da so jim vzeli tisto, kar jih je prej držalo pokonci. Nato so se pridružile zgodbe zaposlenih, ki niso mogli preživeti.

Kako oditi v hišo lačnih otrok, ne da bi se pri tem zlomili?

Veš, kam greš. Ne prihajam zato, da bi se kot radio kitili z rumenimi naslovi, kako smo otroke spravili v jok. Zgodbo posnamem z drugačnim namenom. Želim opozoriti, kaj se nam dogaja, če o problematiki molčimo, in s tem, ko smo zadovoljni s sistemom, ker imamo še vedno za jogurt. Moje objokovanje njihove usode jim v tistem hipu nič ne pomaga.

Vas je katera zgodba še posebej prizadela?

Od vsake zgodbe nekaj odneseš s sabo. Ena izmed takih … (pomislek). Nekaj ur po mojem obisku družine je pristojni center za socialno delo trajno odvzel otroka mami, družino sem sama le nekaj trenutkov prej snemala in otroke prikrajšala za zadnje ure, ki bi jih lahko v življenju preživeli z mamo.

Za neizmerno krute vrstnike je otrok vreden toliko, kot ima. Ne veliko več.

Se je že zgodilo, da zgodbe niste objavili?

Tudi vstala sem in šla, ker je družina šele takrat dojela razsežnosti objave. Če bi otroka kdorkoli prepoznal, bi bile posledice za otroka mnogo večje, kot je lahko še tako visoka zbrana vsota. Premisliti je treba, ali je tveganje smiselno.

Kako zelo je strah družine, da jih bo kdo prepoznal?

To je njihova največja skrb. Mnogo večja kot to, kje bodo živeli naslednji teden in ali bodo danes še lačni. Ljudje svoje stanje razumejo kot posledico lastnih napak in zgrešenih odločitev. Za neizmerno krute vrstnike je otrok vreden toliko, kot ima. Ne veliko več.

Za kakšne družine gre?

Različno. Zaposlene starše z bolnimi otroki, otroke brez enega starša, zadolžene ljudi. Nov sistem, ki se je trudil biti pravičen, je prinesel ogromno revščine. V svojem trudu je na veliko slabši položaj postavil marsikoga, ki je še pred leti dovolj dobro živel.

Nekateri pravijo, da so za svoje stanje krivi sami.

Kaj imamo od tega, če to rečemo? Nemogoče je trditi, da ni kdo sam prispeval k temu. Zagotovo so se ljudje kdaj brezglavo zadolžili, sprejeli odločitve, ki jih zdaj morda obžalujejo. Mi, ki imamo razkošje opazovati s strani, bi morali videti čez vse to in se ozreti na otroka. Nikoli ni kriv, plačuje pa daleč največji davek napak.

Ali gre včasih res zgolj za golo preživetje?

V veliki večini. Zelo mi je žal, da ne gre za plačilo dodatne ure klavirja, ki si je starši ne bi mogli privoščiti. Šolski sistem otroke, ki jim starši ne morejo pomagati, odrine na stran. Počasi odplavajo na rob in so tam nesrečni. Večina otopi. Dobri srednješolci bi radi delali, ker želijo preživeti družino. Velika ambicija jim je pomagati družini, da bi več ostalo za mlajše brate in sestre. Socialno dno ne pomeni, da nekdo ni bister. Spodbuda jih loči od tistih, ki jim bo nekoč vse dosegljivo. Potrebujejo potrjevanje v stvareh, v katerih so dobri. Učna ura klavirja ali športa je zato izjemno pomembna duševna sestavina.

Kaj torej pomeni biti reven?

Veliko stigmo. In tudi izgubo energije pri prikrivanju. Otroci pripovedujejo neverjetne zgodbe, da bi prikrili, kako težko v resnici živijo. Sestradan otrok, pri katerem doma ni bilo ničesar, se je v šoli pred kosilom naslonil na vrata jedilnice in rekel: »Jaz teh pomij ne bi nikoli jedel.« Starši si izposojajo, ne morejo vrniti, ne stopijo iz stanovanja – kamorkoli pogledajo, so nekomu dolžni. Ljudem se zoži spekter. Ko otrok pri deljenju hrane ni zraven, starši nikoli ne vzamejo igrač. Nimajo uvida v to, kaj otroci potrebujejo. Igrača pa je enaka duševna hrana kot čokolino.

Kaj vas je pri projektu najbolj presenetilo?

Presunila me je neurejenost socialnega šolskega sistema. Ta ni bil pripravljen na razdelitev otrok v družbi in vdor revščine v šolski prostor. Otroci so kruti in sistem jim to omogoča.

Prvo leto delanja zgodb nisem šla isti dan nikoli v trgovino.

Še vedno pa rečemo, da ni tako slabo, kot bi lahko bilo.

Odvisno, na kateri strani straniščnih vrat si. Za tiste, ki so nori od obupa in ne funkcionirajo več, je tako hudo. Za vse ostale, ki s sendvičem v roki to opazujemo in rečemo, da gre za izjeme, ki so v vsaki družbi … Zatiskamo si oči.

Je dvom v humanitarne akcije s strani ljudi, ki bi radi pomagali, upravičen?

Če bi združili vse tiste, ki dvomijo v delo humanitarnih organizacij, bi zagotovo dobili največjo stranko v Sloveniji. Ali je kdo v Botrstvu med 3000 otroki, ki je uspel nekoga prelisičiti? Ne vem. Narejene so zapore, ki zlorabe preprečujejo. V vsakem primeru se denar porabi za boljše življenje otrok.

Ne gre toliko za to, da si družine denarja ne bi zaslužile, ostaja dvom v ljudi v humanitarnih organizacijah.

To ni mogoče. Ni odbitkov, ves znesek gre družini. Ne nakazuje se ga, da bi lahko šla ta z njim na Maldive, pač pa se vedno plačajo zelo premišljeni stroški. Natančno vemo, kam gre denar.

Kako se odločite, za kaj ga bo družina porabila?

Pri sestavljanju zgodbe vidimo, kaj je največja težava. Vprašamo se, s čim bi družini najbolj olajšali življenje. Zelo premišljeno, ker denarja za vse ni.

Kaj lahko s 30 evri mesečno družina naredi?

Odvisno. Gre za sprotno presojo. Če bi vsem staršem nakazali denar, bi nekatere odneslo. Ko toliko let otroku ne moreš ničesar privoščiti, nato pa pade denar, hkrati pa veš, da ga spet ne bo, je jasno, da bi se mu rad odkupil.

Zdi se, da 30 evrov danes ne pomeni veliko.

To je za vsak dan liter mleka. Če ga nimaš, je to ogromno.

Kje bi moralo priti do sprememb? Empatični civilni ljudje ne morejo večno pomagati.

Kot družba se moramo dogovoriti o prioritetah. Je vložek v ljudi, predvsem v otroke, naložba ali investicija? Zdaj jo razumemo kot investicijo, kar je zgrešeno. Gre za otroke, ki rastejo z rižem in makaroni s katastrofalnimi vzorci v družini ter še slabšo samopodobo. Ne gre za velika finančna sredstva. Gre za odnos. Če na ministrstvu in v celotnem socialnem svetu zagotavljajo, da je 260 evrov dovolj za preživetje, mi pa jim pri tem prikimavamo, potem imamo problem. Revščine je ogromno. V vsaki ulici, v vsakem bloku, vsepovsod. Kako je skrita, je drugo vprašanje.

Kaj lahko naredimo študentje?

Bodite pozorni na to, kaj se dogaja levo in desno. Imejte odprte oči. Splet je neizmerno močno orodje. Preko družbenih omrežij pride glas tudi do ljudi, ki niso naši poslušalci. Radijske zgodbe morajo radio preseči, te morajo naprej, tukaj pa je radio omejen.

Ste tudi sami postali pozornejši na dobrine v življenju, odkar sodelujete pri projektu?

Nikoli nismo živeli razsipno, naše prioritete so bile drugje. Je pa res, da prvo leto delanja zgodb nisem šla isti dan nikoli v trgovino.

Kaj se vam zdi kot novinarki najpomembnejše pri pisanju osebnih zgodb?

Poleg obveščenosti javnosti, ki je tukaj sicer drugotnega pomena, je najpomembnejše ohraniti dostojanstvo otrok in družine, ki ji z objavo vdiramo v intimo.

Težko je biti nepristranski. Kako ob tem zagotoviti novinarsko celovitost?

S preverjanjem dokumentacije. Za razliko od dnevnega novinarstva, kjer je treba stvari uravnotežiti in vsak podatek preveriti, tukaj ne gre samo za to. Ko deklica reče, da nje nihče ne drži za roko na sprehodu, je preverljivost drugotnega pomena. Ona to tako občuti in zanjo je to največji udarec.

Kakšna je vloga medijev pri opozarjanju na krivice?

Za nacionalni radio je takšen projekt velikega pomena. Skozi vse zgodbe smo se naučili, da sistem ne funkcionira. Če ves čas govorimo o tem, da so si ljudje sami krivi, ker ne morejo preživeti, je z nami nekaj narobe. Upam, da bo uredniška odločitev taka, da bomo v prihodnje še naprej sodelovali.

Prejeli ste nagrado Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče novinarske dosežke v letu 2012. Kaj vam pomeni?

Ko kolegi rečejo, da sem v tako ostri novinarski konkurenci nekaj naredila v redu, je to velika spodbuda za naprej. Pri delanju osebnih zgodb si nenehno v dvomu, ali si prestopil rob. Upam, da ga jaz še nisem.

Kaj si želite za naprej?

Da bi ostala brez zgodb.

Be the first to comment on "Novinarka, ki želi ostati brez zgodb"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*