Imel je srečo in našel pot z roba

Foto: Sanja Gornjec

Blišč in beda socialno ogroženih na podeželju

Lea Dvoršak

Milan je eden tistih zgaranih ljudi na Štajerskem, ki jim danes rečemo socialno ogroženi. Revni, z manj kot 300 evri prihodkov na mesec. Toda ne živi v Mariboru. Če bi, bi lahko šel v skladišče Rdečega križa, v socialno kuhinjo na kosilo, na center za socialno delo po nasvet. Trideset kilometrov stran, med griči v Slovenskih goricah, je vsa ta pomoč nekje daleč stran. Nihče ni opazil, kako hudo je z njim, dokler ni skoraj umrl.

Milan je v svojih poznih petdesetih ostal sam v stari hiši na dnu strme doline v majhni vasi Zgornja Velka v Slovenskih goricah. Do hiše vodi ozka in strma cesta, v neposredni bližini ni nobenega soseda, obkroža ga le gozd s svojimi prebivalci. Živel je brez elektrike, brez službe in brez dnevnega stika z ljudmi. Razočaran je tolažbo našel v samoti in alkoholu. Nekega dne je šel po gozdu, ko ga je nenadoma ohromila kap in zrušil se je na gozdna tla. Ni se mogel premakniti ali govoriti, le čakal je. Našel ga je pes z bližnje kmetije, ki ni prenehal lajati, dokler ni njegov gospodar končno sledil laježu in šel pogledat, kaj se dogaja. Namesto mrtve divjadi je globoko v gozdu presenečen našel človeka na robu življenja.

Revščina na podeželju je manj očitna kot v mestu. Toda kljub temu ljudje, ki ostanejo brez službe in brez pomoči sorodnikov, obstajajo. Kje so, kako živijo? »Mnogi ljudje na podeželju, sploh starejši, drugače dojemajo revščino. Srečni so, da imajo svojo luknjo, kamor se lahko zatečejo, pa čeprav v njej piha z vseh koncev in ji grozi, da se bo kmalu sesedla,« situacijo slikovito opiše Frida Repina, predsednica krajevne organizacije Rdečega križa Zgornja Velka. V majhnih krajih se včasih zdi, kakor da so ljudje ostali v nekem drugem času. »Tu na deželi smo vedno živeli skromno,« še pojasnjuje Frida Repina. Mnogi ljudje, ki niso nikoli zapustili teh krajev, pravzaprav ne vedo, kakšna je razlika med udobnim življenjem, skromnim življenjem in življenjem v revščini. »Takšen človek je povsem srečen s tem, kar ima, in zadovoljen, da ima mir. Ne ve pa, da dejansko živi v revščini.« Takšni ljudje nikoli ne prosijo za pomoč, »ker mislijo, da ničesar ne potrebujejo. To, kar poznajo, je za njih življenje«. Toda enkrat vedno pride trenutek, ko gre nekaj narobe.

Revščina na podeželju je manj očitna kot v mestu. Toda kljub temu ljudje, ki ostanejo brez službe in brez pomoči sorodnikov, obstajajo.

Foto: Sanja Gornjec

Milan je danes star 64 let. Sivih las in brkov, v obledelem ročno pletenem puloverju in ponošenih hlačah. Ozek obraz je razbrazdan od let in ostrega življenja, roke so polne starih poškodb. Manjka mu mezinec na desni roki. Je skoraj brez zob, zato govori malo nerazločno. Videti je skoraj enako kot nekoč, a njegovo življenje je popolnoma drugačno. »Veselje do življenja je najbolj važno,« pravi nasmejan, a prizna, da je imel srečo. Ko so ga sovaščani pred štirimi leti našli na pol mrtvega v gozdu, je krajevna zdravnica Slavica Ferk Bogataj zadevo vzela v svoje roke. Najprej ga je poslala v mariborski Univerzitetni klinični center na enoletno zdravljenje (tudi od alkohola), nato pa mu ob pomoči sorodnikov in Centra za socialno delo Pesnica uredila bivanje v Domu starejših občanov Gornja Radgona. Toda Milan se  vsak teden vsaj za kakšen dan s kolesom pripelje na Zgornjo Velko, kamor v eno smer prekolesari 23 kilometrov. »Tudi mlajši kolesarji na dragih kolesih ob meni sopihajo. Moje kolo pa ima samo tri prestave,« se rad pohvali. Hiša je še vedno v takem stanju, kot jo je pustil, a se k njej vrača po mir. »V domu moram neprestano kaj delati v skupini, se družiti z drugimi ljudmi in čeprav mi je to všeč, rad pridem tudi domov. Nasekam drva, pokosim travo, nahranim mačke, ki hodijo k meni in preverim s sovaščani, kaj se dogaja tukaj.«

Medčloveška pomoč je na podeželju nujna in veliko vredna. Vlada prepričanje, da morajo sorodniki poskrbeti za družinskega člana v stiski. Tudi če tega odnosa ni, se najde kak sosed, ki je pripravljen pomagati. »Zelo redki so primeri, ko ljudje ostanejo pozabljeni od vseh. Običajno nekdo poskrbi zanje, da ne postanejo »klošarji«,« pripoveduje Frida Repina. Marsikdaj se katera zgodba tako uredi, da mi zanjo niti ne izvemo ali pa izvemo kasneje, pa si ljudje pomagajo med seboj, stanju pritrjuje Jožica Novak, namestnica direktorice in strokovna delavka s Centra za socialno delo Pesnica. Celo Rdeči križ je na deželi drugačen, saj dostavlja ljudem prehrambene pakete na dom, posebnost predstavi Frida Repina. »Načeloma tega ne bi smeli, upravičenci bi morali sami priti v skladišče, ampak ko jim prinesemo paket, pridemo z njimi v stik.« Tako vidijo, v kakem stanju so, morda opazijo, da potrebujejo še kaj drugega. Mogoče nimajo ogrevanja, potrebujejo oblačila ali pa so bolni. »In vse to izvemo povsem spontano skozi pogovor, brez pritiskov ali slabe volje.« Na nek način prostovoljci Rdečega križa opravljajo tisto delo, ki bi ga morali terenski delavci centra za socialno delo. Teh je vse manj »zaradi premajhnega števila zaposlenih,« pojasnjuje namestnica direktorice Centra za socialno delo Pesnica. Vendar tudi Rdeči križ ne vidi vsega.

V kulisi, kjer si vsi pomagajo med seboj, je mnogo težje opaziti tistih nekaj, ki resnično nimajo nikogar. »Ne bi si upala soditi, ali nam uspe odkriti vsaj večino,« je previdna Jožica Novak. Vsako leto imamo nekaj takih primerov, ki jih nismo mogli rešiti, priznava tudi Frida Repina. Nekateri pozimi zmrznejo, spet drugi zbolijo, se zapijejo. Za nekatere ne izvejo.  Vsak, ki umre brez vsega in sam, je preveč, ampak sistem še naprej koraka v smeri vedno  bolj zapletene socialne zakonodaje ob vedno večji revščini. Če bi center za socialno delo hodil več na teren in če bi bilo komunikacije med centrom in okoljem več, bi morda tudi Milanovo stanje opazili prej, ne šele v zadnjem trenutku, ko je skoraj umrl na dnu gozda.

Mnogi ljudje na podeželju, sploh starejši, drugače dojemajo revščino. Srečni so, da imajo svojo luknjo, kamor se lahko zatečejo, pa čeprav v njej piha z vseh koncev in ji grozi, da se bo kmalu sesedla.

Sovaščani ga danes poznajo kot veselega in družabnega človeka, ki mu ni težko poprijeti za delo. »Pomaga nam na polju, spravljati les iz gozda, tudi kidati gnoj. V zameno vedno dobi hrano, spije z nami kak kozarec vina ali pa mu damo kaj drugega, če kaj potrebuje,« opisuje odnos z Milanom skoraj vsak. Obenem ne pozabijo dodati, da »še dobro, da so ga takrat našli in poslali na zdravljenje«, saj je danes povsem drug človek. V njem vre od veselja do življenja, ima dom, vsak dan tri tople obroke, mnoge prijatelje in hišico, ki ga žene k delu, če jo želi obdržati. Ker nima premoženja in prihrankov, razen zemlje in hiše, nastanitve v domu ni mogel v celoti plačevati. Polovico stroškov zanj plačuje občina, v zameno pa dobi pravico nad njegovo posestjo po njegovi smrti. Drugo polovico prispeva sam z denarjem od socialne pomoči, ki znaša manj kot 300 evrov na mesec. Tudi z denarjem za osebne potrebe ne upravlja sam. Nad njim bdi center za socialno delo in vsak mesec lahko Milan dvigne in porabi samo določeno vsoto. Vse, kar je več, je zablokirano in bi za to potreboval posebno soglasje centra. Ampak ga to ne skrbi posebno. »Pomembno je, da imam kaj za jesti, kaj za piti in da imam streho nad glavo,« pravi.

Ko se enkrat znajdeš brez službe, stanovanja in brez sorodstvene mreže, se je zelo težko pobrati, pravi tudi Jožica Novak. Izkušnje kažejo, da taki ljudje prej ko slej propadejo, je direktna. »Če so starejši, se da včasih pomagati s selitvijo v dom upokojencev, če so tja pripravljeni iti.« Mnogi svojega domačega kraja ne želijo zapustiti za nič na svetu. A vedno se zgodi, da nehajo plačevati kakšno položnico, ker je ne zmorejo, in zgodba gre vedno bolj navzdol. »Če si priden in zdrav, se da z delom pri okoliških kmetih na deželi nekaj zaslužiti ali dobiti vsaj hrano, kar je v mestu težje,« pove Jožica Novak. Toda v krajih daleč stran od mesta ni javne kuhinje, ni zavetišč ali skladišč Rdečega križa in Karitasa. Tudi pomoč centra za socialno delo je manjša kot v mestu. Ponudijo lahko prehrambeni paket, morda enkratno denarno pomoč, kaj več pa ne. Potem se moraš znajti sam.

Nekoč je tudi Milan živel in delal v mestu, v Mariboru. Kaj je po poklicu in kaj je počel, preden je prišel na Zgornjo Velko, ga vprašam. Srednješolske izobrazbe nima, v zgodnjih sedemdesetih letih, ko je končal osnovno šolo, vsi starši svojih otrok niso pošiljali naprej v šole. Zato se je pri štirinajstih prvič zaposlil. »Delal sem v Opekarni Košaki v Mariboru in dobival sem trikrat višjo plačo kot moj oče!« Zna veliko stvari in je delal vse, kar je bilo treba. »Delal sem sezonska dela do vpoklica v vojsko. Pomagal sem v kuhinji restavracije Center v Mariboru, igral sem tudi kitaro v narodnozabavnem ansamblu Viničarji. Tri leta sem delal v Nemčiji, v tovarni Mercedes sem za tekočim trakom nameščal šipe v avtomobile.« Nazadnje je bil zaposlen v mariborski Surovini, kjer pa so ga leta 1991 odpustili skupaj s kopico drugih. Od tam je pot vodila na borzo in začelo se je obdobje krize, ko so nekvalificirani delavci težko dobili službo. Želel je delati, pa ni mogel. Takrat se je preselil k ostareli materi na Zgornjo Velko in skrbel zanjo do njene smrti. Nato je ostal sam in alkohol je postal njegov redni spremljevalec.

Včasih se v življenju vse domine podrejo naenkrat in tega ne moreš nikakor predvideti. »Nekoč so se trume delavcev vsak dan valile v Maribor,« se spominja Jožica Novak. V TAM-u bo vedno delo, se je govorilo, in ljudje so se izšolali posebej za delo v tej tovarni avtomobilov. »Niso mogli vedeti, da bo industrija propadla,« pojasnjuje Novakova. Mnogo tamkajšnjih delavcev danes še ni v pokoju, so še vedno delovno aktivni, ampak brez služb.

Tudi Milan nima pokojnine, saj za starostno upokojitev še ni dosegel zahtevane kvote 65 let. »Pa še jo podaljšujejo, po novem zakonu bom spet čakal štiri mesece dlje,« potarna. Delovne dobe nima dovolj, saj je dolgo delal na črno, brez pogodb. A delal je in dela še danes. Po svoje. Nihče ne more reči, da se ne trudi. »Vstal sem od mrtvih,« pravi, ko se spominja temnih časov, preden so ga rešili lastne smrti. Ampak danes sedi pred menoj, mi po dobri uri pogovora močno stisne roko in se s kolesom počasi odpravi v svojo hišico brez elektrike na dnu strme doline. Še vedno nima veliko. A s širokim nasmehom mi zatrdi, da mu nič ne manjka. Imel je srečo in našel pot z roba. To je le ena zgodba s srečnim koncem. Mnogih pa, ker sami ne prosijo za pomoč, nihče ne najde. Ostanejo nevidni in odrezani od pomoči v svoji žalostni usodi na podeželju.

Včasih se v življenju vse domine podrejo naenkrat in tega ne moreš nikakor predvideti.

Be the first to comment on "Imel je srečo in našel pot z roba"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*