Za zgodbe nismo nikoli prosjačili

Jože Suhadolnik, Delo

Intervju z Matijo Stepišnikom

Katarina Bulatović

Odločno in hitro, kakor da mu sem in tja švigajo številne misli tistega dne, se spusti po stopnicah zgradbe, na kateri se z ostrimi črkami v značilnem oranžnem odtenku izpisuje beseda Večer. Zdajšnji urednik notranje politike pri mariborskem časniku in predsednik Društva novinarjev Slovenije je leta 2001 s skupino sošolcev izdal prvo številko Klina. Vztrajno in premišljeno so takrat želeli povedati svoje mnenje. Danes se začetkov spominja s ponosom in si želi, da bi generacije za njimi peljale uredniško zgodbo naprej.  

Vajen pomislekov o zagatah medijev glede njihove prihodnosti tudi tokrat spregovori kritično in z upanjem na boljšo. Njegove obrazne poteze se prvič spremenijo šele ob omembi prvorojenca. Postanejo mehkejše, bolj sproščene, široko se nasmeji. Med pogovorom mu trikrat zazvoni telefon in šele po več kot uri in pol opravičujoče reče: »Od zgoraj me kličejo, zdaj pa bom res moral iti. Uredniška seja.« Res se zdi, da je Matija Stepišnik pri vsaki stvari, ki se je loti, s srcem.

Zakaj se vam je zdelo pomembno ustanoviti časopis?

Potrebovali smo samoiniciativno ustvarjen poligon, na katerem bi lahko začeli trenirati svoje novinarsko znanje. Želeli smo biti aktivni, kritični, želeli smo nekaj prispevati k javnemu mnenju na fakulteti. Hoteli smo pokazati, da se kot študentje moramo lotiti projektov, ki so se na prvi pogled zdeli neuresničljivi. Bili smo uigrana skupina prijateljev, ki je v prvih mesecih ugotovila, da lahko skupaj učinkovito dela in se ima ob tem dobro. Prav tako se je v tistem času počasi začel krhati sistem novinarskih praks. Nekateri so kuhali kavo, nekateri so delali ankete, mnogi niso bili zadovoljni. Pri Klinu smo imeli prvič možnost pisati v zahtevnejših žanrih, prav tako smo odpirali teme, ki drugje morda niso bile tako zanimive. Sami smo ustvarili prostor, v katerem smo vzpostavili timski duh, ki je v novinarstvu zelo pomemben. Ti razlogi so se takrat povezali v zgodbo, ki mi še vedno pomeni ogromno.

S kakšnimi težavami ste se spopadali?

Imeli smo vse, razen denarja. Del financiranja je prevzela takratna študentska organizacija na fakulteti, nekaj sredstev pa smo žal morali poiskati na trgu. V enem letu smo uspeli izdati celo šest številk. Proti koncu je začelo kazati, da bo s tem vedno težje in preklopili smo na štiri. Poslali smo na desetine, na stotine prošenj na naslove, ki bi jim v zameno za sredstva ponudili oglasni prostor.

V naši oktobrski številki bo zadnja stran v celoti namenjena oglasu, kar zaskeli.

Tako pač je. Žal. Mi smo takrat vedeli, da to hočemo in da bomo od nekje denar dobili tako ali drugače. Sredstva študentske organizacije so bila premalo, zato drugače ni šlo. Seveda smo se zavedali, da nekritičnost pri pisanju o študentski politiki in stanju na fakulteti v zameno ne pride v poštev. Tudi naša prvotna poanta je bilo financiranje na drugačne načine. Ljudje so pač polni besed, ko pa je treba nameniti nekaj evrov, se na koncu ne zgodi nič.

V enem izmed uvodnikov ste zapisali, da ste naleteli na gluha ušesa in kamnito srce.

Kamnita srca bodo vedno obstajala, gluha ušesa tudi, ampak če je sto kamnitih src in toliko ušes, se bo našel stoprvi, ki bo mogoče odprl pot do dvestodrugega, ta pa bo potem našel pravo pot. Tudi pri nas je bilo nešteto ovir, ampak vedno smo našli rešitev. Iskreno, bili so dnevi, ko bi najraje vse skupaj nekam pognali. Pa smo prespali, šli na pivo, obrnili telefon več.

Kako ste uredili tisk?

Nekdo je poznal nekoga nekje, ki nam je po zelo prijateljski zgodbi omogočil, da smo izšli. S kolegom Miljkovićem pred izdajo nisva spala dva dni. Ne vem, ali sem kdaj prej že imel takšno tremo kot takrat, ko sva en večer pripeljala izvode na fakulteto. Blazno pomembno in ponosno sva se počutila med vlačenjem škatel in deljenjem naslednje jutro. To je bilo nekaj, kar smo naredili sami od začetka do konca. Z njim smo bili zadovoljni, kljub temu da smo potem našli tisoč stvari, ki bi lahko bile boljše. To je bil naš prvi časopisni otrok, prvi potomec, ki smo ga s posebnim ponosom spustili v obtok.

Kakšni so bili odzivi?

Niso bili vsi tako dobri. Provokativno smo se poimenovali Kopica lepih in inteligentnih novinarjev (Klin), kar je bilo pri nekaterih slabo sprejeto. Zdelo se mi je super, da je to tako vznemirilo fakultetno sceno. Prispevali smo košček v mozaik izobraževalnega procesa, na kar danes gledam z nostalgijo in ponosom. Ogromno sem se naučil.

To je bil naš prvi časopisni otrok, prvi potomec, ki smo ga s posebnim ponosom spustili v obtok.

Delo ste razdelili na več uredništev. 

Vsak je skrbel za svoje področje, ki ga je moral pripeljati do realizacije, na koncu pa sem jaz stvar povezal v celoto, jo uredil.

Kako so bili videti uredniški sestanki?

Šlo je za kreativno vrenje idej. Vedno smo poskušali določiti glavno temo številke, pri čemer se nismo omejevali na prispevke o študentskih tematikah. Naša vizija je bila, da ne bi bili klasično študentsko glasilo. Želeli smo pokazati, da imamo študentje odnos do družbenopolitičnih, kulturnih, športnih in drugih področij. V času zgodbe evropskega in svetovnega prvenstva v nogometu smo dobili Srečka Katanca, ki takrat ni dajal intervjujev. Kolega Miljkovič mu je poslal srce parajoče pismo in ga povabil na fakulteto. Intervju, ki sva ga naredila, je bil javen. Prišli so študentje, prišel je dekan. Šlo je tudi za veliko promocijo, intervju je bil večkrat citiran.

Kaj se dogaja v glavi bodočega mladega novinarja, ko mu nekaj takšnega uspe?

Zmaga. Dobili smo priložnost narediti intervju z osebo, ki je bila takrat v državi »top figura«, trofeja. Toliko bolj smo se morali nanj pripraviti in premagati prvo tremo.

Ste meli težave s pisci?

Ne. Na začetku je prvo številko delala zbrana ekipa, postopoma pa so se nam začeli javljati tisti, ki so želeli kaj povedati. Za zgodbe nismo nikoli prosjačili. Takrat nisem imel občutka, da se ljudem ne bi dalo nečesa narediti zastonj. Ravno nasprotno, odziva je bilo več, kot smo pričakovali. Kot predsednik društva pa imam zdaj ravno obratno izkušnjo. Vidim, da se ljudem zunaj služb ne ljubi.

Zakaj? Takšna pasivnost je tudi med mnogimi študenti.

Družba je s krizo zapadla v apatijo, ki so jo samo vsake toliko časa razburkali dogodki, kot so mariborske vstaje in ljubljanski protesti. Ljudje se v zadnjih letih, v katerih se ne spremeni nič, vse bolj zapirajo v svoje dnevne sobe. Postajajo pasivni spremljevalci družbenih dogajanj in popoldanski obiskovalci nakupovalnih središč. Ravno v času krize bi morala teči živahna debata, mediji bi morali biti tisti, preko katerih bi družba komunicirala o rešitvah. Doživljamo pa nazadovanje.

Zakaj je torej temu tako tudi med študenti?

Bolonjska reforma je študente vse bolj pomaknila v potrošnike izobraževalnega procesa in manj v kritične soustvarjalce. Že takrat se mi je zdel FDV kot samopostrežnica; koliko si vzameš, toliko dobiš. Z izbiro določenih predmetov si lahko šel skozi … Pa ne bom rekel enostavno, ker bi šlo za stereotip, lahko si šel lažje kot nekdo drug, ki je želel in si je vzel več. Odločitev vsakega posameznika je, ali bo študij iz njega naredil kritičnega, sodelujočega državljana ali pa bo fakulteta priložnost za žuranje, obkljukavanje nujnega. Ne rečem, da ta zadnja stvar ni legitimna. Tisti, ki te druge plati niso izkoristili, niso dobili vsega, kar študij ponuja. Fakulteta ima ogromno zelo dobrih profesorjev. Od mnogih smo dobili res veliko, če smo za to pokazali interes.

Ljudje se v zadnjih letih, v katerih se ne spremeni nič, vse bolj zapirajo v svoje dnevne sobe. Postajajo pasivni spremljevalci družbenih dogajanj in popoldanski obiskovalci nakupovalnih središč.

Vsak izmed vas bi takrat lahko rekel, da se ne bo dodatno angažiral, ker se dovolj nauči na fakulteti.

Za mene to ni bila nikoli opcija. Nikoli nisem pomislil, da bi si svoje dneve v Ljubljani zapolnil samo z druženjem s prijatelji in učenjem za faks. Se pa zavedam, da je zdaj veliko težje. Takrat so bili pogoji svetlobna leta boljši, kot so danes. Zdaj morate delati za »bagatelo« ali zastonj, kar je sramota in totalna beda. Mi smo zlahka dobili prakse, študentske organizacije so imele več denarja.

Ustvarjanje časopisa ste potem želeli prenesti na generacije, ki so vam sledile.

Na neki točki smo rekli, da je škoda, če bi se ta zgodba po treh ali štirih letih iztekla. Sistematično smo se takrat začeli družiti z nižjimi letniki. Generacije za nami so splavale v vodi, ki smo jo pustili. Dobro se mi zdi, da vsaka izmed njih pusti svoj uredniški pečat. Škoda bi samo bilo, da bi Klin postal komercialna stvar, ki ne bi imela zveze z družbeno razpravo in kritiko.

Kaj je pomembno v takšnih začetniških projektih?

Ekipa. Nihče ne more premakniti stvari sam. Pomembna je skupina, ki ima res energijo in je pripravljena vložiti svoj prosti čas. Mora biti uigrana, mora si zaupati, se tudi »poslati v tri krasne«, če je to potrebno, ob tem pa ne sme »kuhati mule«. Mora imeti energijo izpeljati stvari, tudi ko so videti brezizhodne.

Javnost zaupa novinarjem približno toliko kot nepremičninskim agentom, bankirjem in politikom. Kaj se je zgodilo?

Razmere v novinarstvu so slabe. Slovenski mediji so si dolga leta zatiskali oči in niso vlagali v razvoj. Povečali so razdaljo med sabo in bralci, postali so samozadostni, premalo so stali na strani javnosti. Bili so podaljšek, mogoče kdaj tudi nevede, političnih interesov. Na ta način se je krhala njihova verodostojnost. Tudi novinarji sami smo dovolili, da je kakovost padala. Zaverovani v dobre službe in plače smo se premalo zavedali, da prihaja do tektonskih premikov.

Ljudje so se odvadili plačevati za informacije. Najbolj poenostavljene dobijo kjerkoli.

Živimo v iluziji, da o vsem vemo vse. Od informacije do verodostojne razlage je zelo daleč. Prihodnost je v interpretaciji, komentiranju, razlagi, poglobljenih intervjujih. Težko verjamem, da bodo ljudje pripravljeni za gole informacije v kratkem plačati, sem pa prepričan, da bo ostal del občinstva, ki bo pripravljen kakovostno novinarstvo, ki ni v funkciji interesov, tudi finančno podpirati.

Ampak kako razvijati kvaliteto, če se mnogi borijo za preživetje?

To je zelo težko. Novinar brez socialne varnosti in podpore uredništva ne gre zlahka v neposreden stik z zapletenimi centri moči. Težko se loti relacij, ki zahtevajo večtedensko preiskovanje, če mora vsak dan objaviti vsaj tri tekste, da bo lahko plačal položnice.

Kako naj ob vsem povedanem ohranimo vero v možnosti?

Premiki v medijski krajini so možni, če se bo v novinarstvu nabrala kritična masa ljudi, ki bo sposobna premikov, tudi v miselnosti. Naloga našega društva in drugih organizacij je, da zaostrimo sistem. Zakon o medijih in Zakon o RTV Slovenija morata postati evropsko bolj primerljiva, politiko in kapitalske interese je treba iz medijev umakniti. S svojo generacijo preko kanalov, ki jih imate, postanete kritični. Istočasno je treba s starejšo generacijo biti bitko izboljšanja razmer. Boj redno zaposlenih je popolnoma enak kot boj »prekercev«. Zelo kratkovidna je misel redno zaposlenih o tem, da so njihove službe za vekomaj in da se s problemi mlajših kolegov, ki zaslužijo veliko manj ali pa so izpostavljeni pravnim in socialnim težavam, ni treba ukvarjati.

Imamo prednost, ker nič ne pričakujemo?

To je slaba tolažba.

Kdo je za vas dober urednik?

Tisti, ki zna prepoznati zgodbo in jo v medij spusti šele, ko je narejena po standardih. Sposoben je originalnega, pronicljivega in avtonomnega razmisleka.

Gre torej za nujno simbiozo med urednikom in novinarjem?

Absolutno. Dober urednik bo znal iz novinarjev potegniti še kaj več, kot je kdaj sam sposoben. Znal jim bo svetovati o korakih do dobre zgodbe, opozoril bo na pomanjkljivosti. Je tudi prvi bralec, ki zna najti šibke člene, na katerih bi lahko zgodba padla. Res pa je, da dober urednik težko dela z nemotiviranimi novinarji, ki jim je zastavljanje podvprašanj odveč.

Kaj danes vidite, ko pogledate Maribor?

Maribor je, zvenelo bo klišejsko, moje najljubše slovensko mesto. Tukaj se počutim doma, čeprav živim v Ljubljani. Vidim pa njegovo dvojnost. Na eni strani je to mesto z velikim potencialom in kreativno energijo, čeprav so prebivalce v zadnjih dvajsetih letih številne okoliščine udarile po glavi. Po drugi strani pa je Maribor sam sebi velikokrat največji sovražnik. Šlo se je na ulice, odstavilo koruptivnega župana in pokazalo, da obstaja kritična masa, ki se ne pusti ropati. Ko pa bi se energija morala preliti v realnost, se je zaustavilo. Mesto živi z bolečino številnih porazov, vendar je na neki točki s pozitivnimi zgodbami sposobno pokazati, da je mesto, v kateri bi ljudje lahko še naprej živeli.

Ljubljana pa je za mnoge študente atraktivnejša.

Mesto se je turistično predramilo in kulturno obudilo. Njihov župan, ki bi ga Ljubljančani že zdavnaj morali zamenjati, je hitro ugotovil, da je investicija v kulturno industrijo najboljša. Tudi zame je bila Ljubljana v študentskih letih nekaj nujnega, zdaj pa mi je vsako leto manj. Ne potrebujem več toliko dnevnega adrenalina.

Kje bo Slovenija čez deset let?

Upam, da ne bo »zaplankana«, malomeščanska provinca, rob Unije, kamor nas potiska Bruselj. Ne smemo se omejiti samo na ta košček čudovite zemlje, najti je treba pozitivno klimo, ki smo jo že imeli. Lahko smo butična država, ki je v marsičem najlepša in najboljša.

Kaj lahko letos pričakujemo od tretje izdaje Napreja?

Upam, da še en korak naprej. Pri prvi je šlo za eksperiment, druga je bila nadgradnja tega, zdaj pa bi se zgodba že toliko morala prijeti in razširiti, da bi starejša in srednja generacija ugotovili, da prihajajo vrhunski praktiki iz medijskega sveta. Prepričanje nekaterih, da pri določeni starosti izobraževanje ni več potrebno, me je fasciniralo, šokiralo. Novinar, ki ne vlaga vase in ne posluša kolegov, ki vedo veliko več od nas, ima pač težave. Pripravlja se zelo dober program, potrjen je Nick Davies, avtor knjige Zgodbe s ploščate zemlje. V Londonu ga posluša več sto, tukaj pa nas bo … Ne vem, mogoče trideset. Upam sicer, da se motim.

Kje bo torej še bolje?

Manj bo predavanj, več delavnic. Izkazalo se je, da ljudje tako odnesejo največ.

Tudi letos za vse, ki jim ni vseeno?

Še eno leto za tiste, ki se želijo nekaj naučiti, napredovati. Zato tudi Naprej.

Kako se človekovo dojemanje spremeni, ko postane starš?

(Nasmeh) Gre za dodano optiko. Prvi mesec deluje tudi blažilno, manj te jezijo stvari, ki jih izveš preko medijev. Ukvarjaš se z najbolj čudovito stvarjo, ki se ti je kadarkoli zgodila, otrok postane tvoje središče sveta. Manj sebično se vedeš, delaš za to, da bo nekomu, ki je zaenkrat popolnoma nemočen, nekoč dobro.

Vam je dal FDV kaj, česar vam praksa ni?

Osnovo, široko znanje o svetu. Orodje, s katerim lahko kot novinar dobro delam. Po drugi strani pa precej premalo gospodarskega znanja, ki je ob razgaljanju krize potrebno. Novinarstvo te potem s temi znanji seveda izostri, preda ti pristope, ti pokaže trike. Praksa te naredi mojstra tega poklica.

Kako vam je kot novinarju govoriti o sebi? Po definiciji spremljate vzpone in padce drugih.

Najslabše je, ko novinar postane sam zgodba. To se lahko zgodi zaradi »egotripov«, včasih pa postanemo zgodba zaradi slabe situacije v medijskem prostoru. V prvi vrsti moramo biti mi tisti, ki iščemo odgovore.

Zakaj novinarstvo?

Hitro mi je postalo jasno, da je to tisto, kar me zanima. Vmes me je začela zanimati še psihologija, kjer gre spet za podobno stvar, saj gre tudi pri novinarstvu za raziskovanje plati človeštva. V osnovni šoli sem začel pošiljati »pisma bralcev«, prvo so objavili v Ekipi. Odprlo se mi je vesolje. Res mi je veliko pomenilo.

V Ekipi, ki je zdaj tabloid.

Žal mi je. Te uredniške odločitve ne razumem in kot bralca me je razjezila. Kljub krizi bi bilo treba vztrajati na poti kakovostnega športnega časopisa. Ni v redu.

Politika ali šport?

Šport. Še vedno stopi v ospredje, kljub temu da sem s prihodom na Večer začel delati druge stvari. Zdelo se mi je, da moram dati skozi tudi razumevanje politike, da bom potem morda nekoč tudi pri športu razumel vsa ozadja. Notranja politika me vedno manj fascinira kot ozka strankarska politika, ker se mi zdi, da gre za kuliso odločitev, ki so predstava za javnost. Od nje državljani nimamo nič, če se novinarji ukvarjajo z njo namesto z realnimi odločitvami.

Si želite ostati na Večeru?

Tukaj bom tako dolgo, dokler bomo lahko delali verodostojno. Če se mi bo zdelo, da poklica ne morem opravljati tako, bom šel tja, kjer mi bo to omogočeno.

Novinar, ki ne vlaga vase in ne posluša kolegov, ki vedo veliko več od nas, ima pač težave.

 

Be the first to comment on "Za zgodbe nismo nikoli prosjačili"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*