Ko se študijskim knjigam pridruži otroški voziček

Foto: Sanja Gornjec

O študentskih družinah

Sanja Gornjec

Ko se glava zdi pretrda in študentska soba premajhna, pograbim zapiske in se utaborim na klopi pod mojim oknom. Misleč, da bo svež zrak pomagal pretoku znanja v mojih poletno zamašenih možganih, me zmoti vriskanje z bližnjega otroškega igrišča. Široki otroški nasmehi, posledica premagovanja gravitacije s pomočjo gugalnice, se naslednji trenutek prevesijo v glasno protestiranje, ko se mama umakne korak dlje, kot bi se očitno smela. Dekle prepoznam, velikokrat mi med »dežuranjem« v našem študentskem domu izroči ključe za pralnico, medtem ko pestuje okrogloličnega fantiča.

Družine, kjer je vsaj eden od staršev študent, v študentskem naselju Rožne doline niso nič neobičajnega. Podnevi nadstropje nad mano med tekom kričijo cicibani, ponoči pa hodnik pod vplivom opojnih substanc zasedajo študentje. Glasne zabave, stalnica v študentskih domovih, bolj kot otroke motijo mlade starše, v smehu pove mama triletnega Larsa, ki je malo pred tem v peskovniku zmagal v bitki za rumene plastične grabljice. S partnerjem si novi dom počasi urejajo drugje, zaenkrat pa izkoriščajo status družinske družine, ki tudi staršu brez študentskega statusa omogoča bivanje v študentskem domu.

Na kak »trapast« dan, ko se komaj privlečem s predavanj in ugotovim, da sem na vrsti za nakup toaletnega papirja, ki sem ga seveda pozabila v trgovini, me v pritličju otroški vozički opomnijo na to, da moram v resnici poskrbeti samo zase. Kako pa je videti, ko se ti pridruži nekdo, ki je popolnoma in v celoti odvisen od tebe? »Življenje se ti postavi na glavo,« pravi 23-letna Taja, mamica radovednega dveletnika. S fantom sta se odločila, da želita otroka. Tako je pri dvajsetih Taja zanosila.  Liam danes samozavestno hodi naokoli, se igra z družinskim kužkom in malica piškote. Na začetku pogovora je obraz sramežljivo skrival v mamino ramo, po nekaj minutah pa k mizi prinesel plastični bager in mi dovolil, da ga zapeljem »en krog«.

Zaradi obilice dodatnih obveznosti, ki jih družina dobi v paketu z otrokom, mamicam študentkam po Zakonu o visokem šolstvu pripada dodatno leto študija. Taja ga ni dobro izkoristila. »Po rojstvu otroka mi je ostal cel kup izpitov, ostala pa sem brez želje po učenju.« Študij jezikov na mariborski Filozofski fakulteti jo je sicer veselil, vendar ne dovolj, da bi ga z zavzetostjo končala. Poudari prijazno pomoč profesorjev in njihovo naklonjenost mladim staršem in zanika tudi moja predvidevanja o obsojajočih ali celo pomilujočih pogledih vrstnikov.

Našla je tudi novo zanimanje v waldorfski pedagogiki in psihologiji živali, ki ju namerava doštudirati v intenzivnih predavanjih ob vikendih. »Verjamem, da se ob veliki motivaciji in izdatni pomoči partnerja in staršev da doštudirati ob otroku. To pa pomeni ogromno usklajevanja, ki vedno ni mogoče, sploh če partner dela.« Delo je skorajda nujno za finančno preživetje. Enkratna denarna pomoč ob rojstvu otroka in otroški dodatek, ki pripada družinam, za družinsko življenje pač ne zadostuje. Dobrodošla je tudi pomoč novopečenih dedkov in babic, ki jih pred študentskimi domovi velikokrat vidim iz prtljažnikov zlagati nove predalnike za čevlje ali vložen pridelek z domačega vrta. Povezovanje in sodelovanje med družinami je bolj prisotno v študentskem naselju, kjer njihovi otroci hodijo v isti vrtec, se družijo v prostem času in si delijo igrala na otroškem igrišču.

Tajina mlada družina pa se je odločila za popolnoma samostojno pot: »Mi smo sami svoj šef. Z Liamom imava svoj dnevni ritem, vendar se ne sekiram, če kaj pride vmes. Treba se je prilagoditi. Otroka pa postaviš na prvo mesto. Čisto podzavestno, sploh ne vem, kdaj se je to zgodilo.« Med pogovorom ji sin zleze iz naročja, se odpravi do igralnega kotička, kjer ugotovi,  da potrebuje mamino moč. Pocuka jo za roko, Taja mu sledi, hkrati pa odgovarja na moja vprašanja o družabnem življenju: »Ah, žuranja sploh ne pogrešam. Najbrž je krivo to, da tudi pred rojstvom nisem veliko hodila po ven. To ni moj stil zabave.« Za trenutek se ustavi, premisli in v smehu pripoveduje o veliko bolj »žurersko naravnani« znanki, ki je pred kratkim postala mama: »Oh, ona otroka pusti v varstvu pri mami in gre ven. Tako kot prej. Pri njej se na tem področju ni nič spremenilo.« Tajo vprašam, kaj se ji zdi najtežje. Pričakujem odgovor poln pokakanih plenic, neprespanih noči in obiskov v ambulanti. Pa samo skomigne z rameni in pogladi sinove svetle kodre: »Veliko bolj zabavno je, kot če si vedno sam.«

Be the first to comment on "Ko se študijskim knjigam pridruži otroški voziček"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*