Kjer je delo največja želja

Foto: Sanja Gornjec

Socialna kuhinja in Skladišče humanitarne pomoči Maribor

Sanja Gornjec

Tri minute pred enajsto dopoldan je pločnik Dvoŕakove ulice pred mariborsko socialno kuhinjo poln. Tako vsak dan v vrsti čakajo na obrok, ki si ga brez socialne pomoči sami ne bi mogli zagotoviti. Največ je starejših, takih, ki si pri hoji pomagajo s palico ali prižigajo cigareto s trepetavimi prsti. Pogled pritegnejo tudi družine, ki z malčki v naročjih in vozičkih obstanejo pred vhodom. »Bomo še malo zunaj počakali, da se sprazni,« zaskrbljeni oče ustavi hčerko, ki je po svoje zatavala naprej. Nekateri prinesejo plastične posode, da pojedo doma, drugi se drenjajo v nabito polnem, sicer skrbno urejenem prostorčku. V jedilnici ni več kot deset miz; zagotovo premalo za vse, ki bi v tistem trenutku želeli v miru pojesti kosilo.

V kratki uri delovanja socialne kuhinje se vsem mudi pred razdeljevalni pult, kjer si ženska srednjih let popravlja mrežico za lase in glasno daje navodila mlajšemu pomočniku. Hrane ne pripravljajo na Dvoŕakovi, tam jo samo razdelijo. Vsak dobi dva kosa belega kruha, ki ju večina odnese domov za popoldansko malico ali večerjo. Upravičencev do dnevnega toplega obroka je vedno več, pove gospod, ki skrbi za nemoten potek razdeljevanja kosil. Olajšano, hkrati pa zaskrbljeno ugotavlja, da hrane do sedaj še ni zmanjkalo: »Res pa je, da se vsak dan ne oglasijo vsi, ki bi lahko jedli pri nas.« Ko se kuhinja zapre, nekaj starejših možakarjev ostane pred vhodom, kjer se zatopijo v klepet in opazujejo zaposlene med čiščenjem jedilnice. Zadovoljno puhajo dim izpod košatih brk in se poslovijo. Do jutrišnjega dne.

Samo nekaj sto metrov stran v Skladišču humanitarne pomoči s strahom pričakujejo jesen in zimo. »Socialne razmere so se v Mariboru in okolici v zadnjem letu še poslabšale. Upravičencev do humanitarne pomoči je bistveno več kot sredstev, ki jih lahko ponudimo,« razlaga Alojz Kovačič, sekretar Rdečega križa. Vsako sredo razdelijo približno tono prehranskih artiklov s pomočjo dveh zaposlenih, občasno jima pomagajo tudi prostovoljci. Največ pomoči razdelijo nezaposlenim, tujcem, azilantom, bolnim in starejšim, v zadnjih mesecih pa se po podporo obrača vedno več delavcev, ki jim podjetja ne izplačujejo plač.

Število prejemnikov se povečuje, možnost dajanja pomoči pa zmanjšuje.

V Mariboru se v zadnjih letih še ni zgodilo, da ne bi mogli pomagati tistim, ki so najbolj potrebni pomoči. »Na srečo,« pravi Kovačič. Nenadoma zaskrbljeno ponovi: »Število prejemnikov se povečuje, možnost dajanja pomoči pa zmanjšuje.« Območno združenje Rdečega križa v aktualnem obdobju razdeljuje prehranske artikle blagovnih državnih rezerv, ki jih je Vlada Republike Slovenije sprostila za pomoč socialno ogroženim ljudem. Za nemoteno in uspešno delo pri povečanem povpraševanju je potrebno veliko dodatnega usklajevanja in sodelovanja z lokalnimi skupnostmi, ki pomagajo pri financiranju prehranskih paketov.

Pri Rdečem križu se zavzemajo, da bi si zdravi in sposobni sami uspeli zagotavljati pogoje za preživljanje svojih družin. Pomoč bi bila namenjena tistim, ki si zaradi zdravja ali bolezni sami več ne morejo zagotoviti dostojnega življenja. Kovačič še dodaja: »Imeti delo mora postati velika sreča in največja želja vsakega sposobnega človeka.«

Be the first to comment on "Kjer je delo največja želja"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*