Časopis posebej ranljive skupine

Foto: Sanja Gornjec

Intervju z urednico Kraljev ulice Mirjam Gostinčar

Nika Senica

Prispevke pišejo brezdomci, časopise prodajajo brezdomci. Oglasov in reklam v njem ni, vsebuje pa osebne in intimne življenjske zgodbe posameznikov, ki jih je družba pozabila. Slovenski časopis Kralji ulice je eden izmed redkih »pravih« cestnih časopisov na svetu. Deluje že skoraj deseto leto, septembrska številka bo okrogla, stota. Po eni strani se zdi kot sapica svežega zraka v medijskem in umetniškem smislu, po drugi pa na svojih straneh predstavlja teme, ki družbi nastavljajo ogledalo realnosti življenja in ji vzbujajo nelagodnost. A dejstvo je, da projekt uspeva.

Časopis od leta 2005 predstavlja življenja brezdomcev neposredno iz ust socialno izključenih v slovenski družbi. Naklada se je od začetka s 300 povečala na 10.000 izvodov na mesec. Ali bi lahko rekli, da projekt deluje uspešno?        

Da, saj od takrat neprestano dobivamo veliko odzivov s strani javnosti. Veliko je komunikacije z okoljem in ljudje večinoma poznajo časopis. Res je, da imajo nekateri tudi slabe izkušnje s takim načinom prodaje. A treba je spoznati, da so tudi naši prodajalci (večinoma sami brezdomci, op. a.) ljudje. Nekateri so v redu in upoštevajo pravila, drugi pač ne. Na račun teh velikokrat dobivamo kritike. Ljudje, ki so imeli slabo izkušnjo s prodajalcem, potem mislijo, da so takšni vsi, čeprav to ni res. Poskušamo ozaveščati javnost, da so ljudje drugačni, tudi tisti, ki so socialno izključeni.

Kako je časopis pripomogel k prepoznavanju problematike brezdomstva?

Brezdomci in drugi pisci opozarjajo na to iz prve roke preko svojih življenjskih zgodb, zaradi česar začne javnost na zadevo gledati drugače. Bistveno je, da se je o brezdomstvu pred začetkom, sploh pred delovanjem časopisa, govorilo zelo malo, kakor da brezdomstva sploh ni. Resnica je drugačna, kljub temu, da do sedaj o tem še ni bila izvedena nobena nacionalna raziskava.

Za večje razumevanje problematike je verjetno potrebno tudi to.

Naša ustanovitelja, Špela Razpotnik in Bojan Dekleva, sta izvedla le okvirno raziskavo. Štetje brezdomcev je problematično. Nekateri zahajajo k nam ali v Vincencijevo zvezo dobrote, niso pa evidentirani z imenom in priimkom. Za vpis v društvo ne zahtevamo osebne izkaznice in kakor nekdo trdi, da mu je ime, tako mu je ime.  Nekateri so prikriti brezdomci, ki ne hodijo nikamor, po nobeno pomoč. Številke so zelo nejasne. Uradno lahko štejemo le tiste, ki so v zavetiščih, in tiste, ki prejemajo denarno socialno pomoč. A te informacije se med seboj izključujejo ali podvajajo. Časopis omogoča, da se ljudje v zgodbah tudi sami najdejo in da na situacijo gledajo bolj čustveno. Veliko solidarnosti prihaja s strani javnosti. Poteka stalna izmenjava informacij.

Kako?

Pomembna značilnost našega časopisa je, da prodaja poteka izključno na cesti, preko naših prodajalcev. Velikokrat se zgodi, da ljudje sami prihajajo do njih in jim, tako mi pravijo prodajalci, zaupajo zelo osebne stvari.

Časopis deluje na nekonvencionalen in zanimiv način. Kaj je pri uredniškem delu za vas največji izziv?

Brezdomci so ljudje, ki nimajo nekega ustaljenega ritma, nimajo določenih obveznosti, zato je velik problem, ali sploh ob pravem času dobim prispevke za objavo. Moram jih res spodbujati, ker niso toliko samoiniciativni. Zgolj nekaj je takih, ki so sami od sebe zelo pripravljeni sodelovati in so angažirani. Gre za zelo posebno delo, ki ni tipično uredniško. Po poklicu nisem novinarka, sem socialna delavka, saj moraš pri tem delu uporabiti drugačne principe. Vedno je izziv, ker nikoli ne veš, kaj boš dobil. Ponavadi vse v zadnjem trenutku.

Prispevki so zelo osebni in umetniške narave. Katere rubrike so najbolj brane?

To so anekdote iz prodaje ali pa redna oblika To sem jaz, kjer se prodajalci in pisci predstavijo. Zelo brane so tudi življenjske zgodbe, verjetno zato, ker gre za stvari, v katere ljudje sicer nimajo vpogleda. Kako izgleda življenje na cesti, redkokdo opisuje.

Imate podatke o kategorijah ljudi, ki večinoma kupujejo časopis?

Da, dvakrat smo preko ankete ugotovili, da časopis v večini kupujejo študentje in dijaki, pa izobraženi in veliko upokojencev. Pred kratkim sem se v Glasgowu udeležila mednarodne konference cestnih časopisov. Njihova tradicija izdajanja je daljša, gre tudi za drugačen sistem, čisti kapitalizem. Značilno je, da za časopis sploh ne pišejo brezdomci, temveč profesionalni novinarji. Pišejo o temah brezdomstva, odvisnosti, nimajo pa nobenega stika z brezdomci. Ti časopisi vsebujejo reklame, ki pa jih naš ne. Sami morajo najti sredstva, ki bi jih podpirala, mi pa smo delno financirani s strani države.

Kaj v tujini menijo o vašem konceptu?    

Naš sistem poznajo še v Braziliji, na Slovaškem in v Rusiji. Drugod se zdi takšen način znanstvena fantastika, pravijo celo, da bo čez par let pri nas enako. Na nas gledajo, kakor da smo zaostali, a v resnici je ravno obratno. Že skoraj deset let se dobro držimo. V prihodnosti nimamo namena objavljati niti reklam. Dobivamo sicer veliko ponudb od kulturnih ustanov, na primer za pisanje recenzij koncertov za Kraljevi recenzor (rubrika v časopisu, op. a.), ki jih sprejmemo, vendar kaj več od tega ne. Tudi recenzija je sicer reklama, a v drugem smislu. V tujini uporabljajo na svojih naslovnicah tudi zvezdnike, ki se tako promovirajo. S tem se izgubi namen cestnega časopisa.

Na nas gledajo, kakor da smo zaostali, a v resnici je ravno obratno.

Omenili ste reklame, ki so zelo »mainstream« koncept. Kakšen odnos imajo do vas sicer tradicionalni mediji?

Odvisno. Trend je, da pozimi ob mrazu navalijo vsi, in to na način, ki je senzacionalističen. Med letom nič, potem pa na koncu, v smislu, da bi ljudje malo sočustvovali. Do brezdomcev izpade to zelo ponižujoče. Imeli smo tudi primer, ko so pri nekem časopisu zaprosili za intervju glede dogodka, kjer so nekoga zabodli, in na koncu vso zgodbo obrnili. Nekaj pa jih je v redu. Poročajo o aktivnostih in dogodkih društva skozi celotno leto. Sicer pa na temo brezdomstva in revščine obstaja premalo literature, kot da se problem prikriva. Ne vem, zakaj.

Prodajanje brezdomcem pomaga finančno. Jim pomaga še na kakšen drug način?

Da, imajo možnost naslavljati družbo, lahko se izražajo. Nekaterim prodajalcem omogoča tudi pogovor z ljudmi, da se lahko spet vključijo v družbo, da vadijo socialne veščine in si ustvarijo socialno mrežo, ki je običajno nimajo, ker so brez družin, prijateljev. Nekateri prodajalci imajo redne stranke, vzpostavili so prijateljske stike z ljudmi, nekateri jim celo ponujajo delo za plačilo.

Ljudje vam pomagajo tudi v obliki donacij. Kdo so in kako pomagajo?

Veliko dobimo z donacijami, veliko ljudi pa se na nas obrne z raznimi iniciativami. Prostovoljka pri društvu je s fantom zbirala sredstva in del namenila nam. Deset najboljših prodajalcev sta peljala na kosilo. Redno sodelujemo s šolo iz Postojne, ki nas obišče vsako leto. Društvo upokojencev nam je prineslo šale, ki so jih spletli sami, donatorji včasih prinesejo tudi pasjo hrano, saj ima nekaj brezdomcev pse. Ljudje večinoma sami pokličejo in vprašajo, kaj potrebujemo. Je veliko sodelovanja z družbo, z običajnimi ljudmi.

Kakšna je vloga države pri tej problematiki?

Morala bi bolj pomagati pri preventivi kot kurativi. Rešujejo se samo posledice. Zavetišča nudijo spanje, kar dolgoročno ne rešuje težav. Več bi se moralo vlagati tudi v rehabilitacije – ko so ljudje dolgo časa na cesti, to pusti na njih določene posledice. Sprejeti je treba omejitve teh ljudi, ki so dolgoročno izključeni s trga dela. So posebej ranljiva skupina, ki nima možnosti za zaposlitev. Država z dajanjem pomoči le izgublja. Če bi se bolj ukvarjala z zaposlovanjem, na dolgi rok ta ne bi bila več finančno breme. Trenutno pa je ureditev taka, da je to iluzorno pričakovati.

Be the first to comment on "Časopis posebej ranljive skupine"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*