Razprli krila nad Milanom

Foto: Wikimedia Commons

Na koncertu Aerosmithov

Sara Jagodič

Medtem ko je oder v popolni temi, je v zraku vonj po navdušenju, saj razvneta množica čaka na glasbeni posladek. Soj reflektorja osvetli del odra, kjer se pokaže bel klavir. Na oder se pevec nato sprehodi odet v italijansko zastavo, mirno sede za klavir in najprej zadonijo prvi akordi publiki dobro znane balade. Po prvem refrenu pa presenečenje. Pevec se odkašlja, dvigne pogled in spremeni tonaliteto. »What I‘m actually trying to say is …« Nadaljevati ni treba. Že prvi toni so bili dovolj, da so obiskovalci s ploskanjem in žvižgi pozdravili tistega sanjača, ki pravi, da je treba sanjati, dokler se nam sanje ne uresničijo.

Koncert skupine, ki naj bi bila po zvoku kar najbolj podobna ameriški različici Rolling Stones, saj gre za največji ameriški rokenrol bend, je bil dolgo pričakovan. Fantje iz skupine Aerosmith redko zajadrajo v našo bližino, letos pa so imeli 25. junija v Milanu koncert v okviru turneje Let rock rule. Po izdaji plošče Music from another dimension so v drugo dimenzijo s seboj povlekli nekaj več kot 30.000 obiskovalcev, ki so se zbrali na razstavišču milanske Arene Rho.

Glasbene sladokusce so na glavni nastop večera pripravljale številne predskupine. Na odru so se tako pojavili Walking papers, ki jih je na kitari spremljal Duff Mckagan, nekdanji kitarist skupine Guns N’ Roses, za presenečenje večera pa so poskrbeli Extreme. Medtem ko so prizorišče skrivnostno zatemnili in so potekale še zadnje priprave, da se na oder podajo Whitford, Hamilton, Kramer, Perry in Tyler, so se obiskovalci zabavali kar sami. Čas so si krajšali s prepevanjem in se več minut glasno strinjali z Joan Jett o tem, da ljubijo rokenrol.

Po tehnološko dovršenem vizualnem uvodu, ki je obiskovalce popeljal v tisto drugo glasbeno dimenzijo, ki so jo zanje pripravili fantje, se je na odru naenkrat prikazal brkati Steven s porisanimi rokami in obrazom. Tudi na lak za nohte ni pozabil, še svoje lase je za milanski koncert okrasil z rožnatimi prameni. Večkrat se je preoblekel, z neonskimi barvami si je celo porisal obraz. Medtem ko je že ob verzih Mama Kin pokazal, da je zelo dobro razpoložen, tudi mikrofona ni pozabil oviti s svojimi šali. Po zadnjih verzih se je ustavil in začel pokašljevati, vendar je hitro razblinil tudi najmanjše dvome, da so njegov vokal načele posledice dolgotrajne kariere ali pa da je uporaba vseh vrst opojnih substanc, s katerimi je pred leti prekinil sodelovanje, pustila pečat na njegovih glasilkah. Ne, 66-letnik se je nasmehnil in odskakljal naprej. Občinstvo je ves večer zabaval s komičnimi vložki, največkrat s poplesavanjem in preskakovanjem mikrofona, kar bi težko uspelo že nekomu s polovico njegovih let. Svoja velika usta je razkazoval pred kamero, ki jo je nekajkrat kar obliznil. Norčij kar ni bilo konec. Nagajal je drugim članom benda, jim ves čas ponujal mikrofon, da bi mu pomagali pri petju, sam poprijel za veliko ropotuljo in pomagal pri ritmu. Ko so obiskovalci dobesedno ponoreli ob Love in an elevator, se je v verzu Kiss your sassafras k njim obrnil s hrbtom, pomigal z zadnjico in jih nato spet popolnoma raznežil z I don‘t wanna miss a thing. Med Crying je demon kričanja pokazal, da obvlada svojo veščino, ko se je večkrat popolnoma brez težav podal v »glissande«, in da so tudi nepogrešljive orglice prišle še kako prav, saj je izzval val navdušenja, ko je vanje zapihal prvič. Med Living on the Edge se je odločil pobliže spoznati publiko in je tako tistim najbližje odru ponudil svoj mikrofon, v zameno pa poleg številnih spremljevalnih pevcev dobil nemalo objemov, poljubov in nazadnje celo klobuk. Seveda ni manjkal hit Walk this way, kjer je Steven dodobra razgibal svoj jezik.

Tyler ni samo rokerska legenda, ampak je znan zabavljač že iz oddaje American Idol. Na koncertu je tudi Joe Perry, kitarist skupine, pevčev dolgoletni prijatelj in v mladih letih »toxic twin«,, v posnetku na velikem zaslonu pokazal, da se je pred milansko katedralo pošalil z mimoidočimi, ko je na ulici igral kitaro in zbiral denar. Perry je nato zavzel mikrofon in odpel pesem Freedom fighter. Luči so nato prvič ugasnile, vendar ni bilo težko ugotoviti, da se bodo fantje vrnili na oder. Povratek je zaznamovala pesem Angel, ki jo je po prvem refrenu prekinil Tyler z Dream on, kjer se je zlahka povzpel na višje tone, na kar je množica odgovorila z bučnim aplavzom ter prepevanjem. Joe Perry se mu je s kitaro pridružil na klavirju in spomnil na Slasha v spotu November rain.

Koncerta ni končala balada, ampak je oboževalce razgrel bluzovsko obarvani Sweet emotion, kjer je ritem narekoval Steven z nepogrešljivo ropotuljo, melodija pa je odmevala več minut. Po nekaj več kot dveh urah so se poredni fantje iz Bostona zbrali na odru in se predstavili. Steven se sam ni predstavil, ampak je to zanj naredil Joe Perry. Med glasnim vpitjem in ploskanjem ni povedal veliko. Kljub temu je povedal dovolj, da je oboževalcem pustil trajen spomin in dovolj dober razlog, da se bodo zagotovo še videli: »Thank you, baby.«

Be the first to comment on "Razprli krila nad Milanom"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*