Privilegij, ki se ga ne zavedamo dovolj

Kolumna

Matej Luzar

Neko sredo konec avgusta sem se odločil, da bom kljub precej mokremu vremenu, ki je bilo to poletje naša stalnica, bral na vrtu. Ko sem pripravil ležalnik, sem ugotovil, da je ozračje tako hladno, da me brez odeje zebe v noge. Avgusta, sredi dneva. To sem omenil sosedu, ki je ravno pulil plevel, ta pa mi je takoj odvrnil, da so to pač problemi prvega sveta. »Če bi bil zdajle tarča izraelskih bomb, bi ti bilo vseeno za vreme,« je dejal na pol v šali.

Nasilje, vojne, krize in zločini se vsakogar, ki je miroljuben ter zagovarja mir in strpnost, zagotovo vsaj malo dotaknejo. Dotaknejo v smislu, da se vpraša, kje je smisel nesmisla in zakaj bi nekdo nesmisel poskušal osmisliti. Med takšne posameznike spadam tudi sam. In ko vsakodnevno poslušam o tem in onem nasilju, se vedno znova vprašam, kako za vraga je mogoče, da leta 2014 v eni izmed držav evropske celine pride do skorajšnje državljanske vojne, na katero se vodilne članice Evropske unije skorajda ne odzovejo.

Spomnim se starejšega, žal že pokojnega sovaščana, ki je na lastni koži občutil najverjetneje vse vrste grozot druge svetovne vojne. To, da je bila njihova hiša požgana, večina sorodnikov pa ubitih, še ni bilo najhujše. Kadar je pogovor nanesel na tovrstno nasilje, ni nikoli pozabil povedati, kako hvaležni in ponižni smo lahko mladi pred dejstvom, da nismo in najbrž nikoli ne bomo soočeni s čim takšnim, kot je druga svetovna vojna.

Zavedam se, kakšne privilegije skupaj z ostalimi uživam v Sloveniji. Čeprav koalicija ni bila sestavljena povsem brez zapletov in letošnje avgustovske temperature niso dosegle dolgoletnega povprečja, lahko živimo povsem brez strahu, da bi oktober preživeli v zakloniščih ali da bi morali zaradi nasilja skrajnežev pobegniti v gore. In čeprav se brez vseh kreditnih točk ne moremo več povsem brez zapletov vpisati v višji letnik, spimo brez strahu, da bi nas skupaj z domom zažgal domobranec.

Na žalost vidim, da se tega zaveda premalo ljudi. Ne le mladih, tudi starejših, ki bi morali biti zgled mlajšim. Mir lahko pomeni tudi to, da končne hitrosti svojega avtomobila ne iščemo izven dirkališča in ne sedamo za volan, če smo vso noč prisostvovali izmenjavi tehtnih argumentov v eni izmed gostiln. Da gre tukaj tudi za (ne)strpnost, verjetno ni treba posebej poudarjati.

Krizna žarišča in vojne razmere so na žalost tema, ki nikoli ne izgubi aktualnosti. Ko se razmere uredijo na eni strani, nasilje izbruhne nekje drugje. Pri tem nikakor ne smemo razmišljati zgolj v svetovnem merilu, saj nas nasilje čaka zelo blizu domačega praga. Če delamo na primer v Litiji ali Logatcu, našega delovnega mesta verjetno res ne bodo preplavili tanki, lahko pa se zgodi, da nas bo ustrelil nekdo, ki je prejšnji dan nasilno oropal trgovino.

Če mir ni na seznamu naših vrednot, to pomeni, da ga uživamo v tolikšni meri, da se nam zdi samoumeven.

Pri širjenju nasilja veliko vlogo odigrajo tudi mediji. Pustimo zdaj tisto, da je morilec idejo dobil v časopisu. Osredotočimo se raje na to, da so na spletnih straneh medijev najbolj brani prispevki vedno tisti, ki govorijo o umorih, družinskem nasilju in prometnih nesrečah s tragičnim izidom. Prav je, da novinarji poročamo o teh stvareh, a vedno je treba paziti, da se poročanje ne spremeni v napihovanje dogodkov z namenom povečevanja naklad. Precej velik delež ljudi se s tovrstnimi novicami dobesedno napaja, zato je vredno poskrbeti, da še dodatno ne netimo že tako vročih zadev.

Da ima vsakdo določene težave, vsekakor drži. Kako velike so, je odvisno tudi od tega, kako nanje gledamo. Včasih se je vredno postaviti v položaj nekoga, ki je v raketnem napadu izgubil dom in se zamisliti, ali je počasna strežba v NetCafe-ju res najhuje, kar se nam lahko zgodi. Če mir ni na seznamu naših vrednot, to pomeni, da ga uživamo v tolikšni meri, da se nam zdi samoumeven. Cenimo to.

Be the first to comment on "Privilegij, ki se ga ne zavedamo dovolj"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*