Premagovanje revščine ni naloga dobrodelnosti

Foto: Sanja Gornjec

Gostujoče pero o revščini

Jerneja Šubelj, študentka etnologije in kulturne antropologije

Revščina je aktualen pojav v državah po vsem svetu. Ni naroda ali države, ki je ne bi poznala, vendar se njene oblike in doživljanje med seboj razlikujejo. Ne pomeni zgolj pomanjkanja denarja in materialnih dobrin, ampak prinaša s seboj mnoge druge težave, kot so nižja stopnja izobrazbe, saj si socialno ogroženi študij zaradi previsokih izdatkov težje privoščijo, izključenost iz družbe, občutek manjvrednosti in prikrajšanosti, kar lahko privede do depresije in drugih oblik psihičnih težav. Nadalje lahko revščina pripelje do lakote, izgube doma in ostale lastnine, neustrezne higiene in s tem posledično do raznovrstnih bolezni ter nazadnje tudi do smrti.

Socialna ogroženost se ne kaže samo pri beračih na ulicah, pri ljudeh, ki svoje zgodbe o obubožanju predstavljajo v medijih, ali ljudeh, pri katerih zunanja podoba izdaja njihovo finančno stanje. Mnogo je takih, ki svojo situacijo prikrivajo, da ostali ne bi nanje gledali drugače. Kupujejo si modne obleke in dobre mobilne telefone, saj s tem svetu okoli sebe sporočajo, da jim gre dobro. To ne pomeni nujno, da si lahko privoščijo pet zdravih in raznolikih obrokov na dan, da imajo topel dom in da si lahko privoščijo počitnice. Pomanjkanje skrivajo in ga dojemajo kot sramoto. Že sama izbira prioritet in dejstvo, da si ne morejo privoščiti vseh dobrin, ki se smatrajo za normalne, lahko tudi samoumevne, v naši družbi, pričata o revščini.

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je leta 2012 v Sloveniji živelo 13,5 % ali 271.000 ljudi pod pragom revščine, 19,6 % ali 392.000 ljudi je bilo socialno izključenih. Za lajšanje revščine se zavzemajo organizacije, kot so Humana, Karitas, Rdeči križ, Kralji ulice in drugi. Sama sem se pobliže spoznala z društvom Kralji ulice, ki je znano predvsem po pomoči brezdomcem. V prostorih društva dopoldne strežejo brezplačen zajtrk, zaposleni vodijo raznovrstne delavnice, obiskovalcem so na voljo računalniki, telefon za opravljanje klicev in garderoba, kjer lahko brezdomci kaj shranijo ali dobijo oblačila. Društvo izdaja časopis, ki ga lahko brezdomci soustvarjajo in prodajajo. Kljub temu, da je društvo znano po pomoči brezdomcem, pomagajo vsem ljudem v stiski, ki jih obiščejo. Spoznala sem prodajalce časopisa, ki opravljajo to delo, ker ne dobijo druge zaposlitve. Čistilko, ki se ne more preživljati s svojo pokojnino, in ki se mi je za nekaj minut pogovora zahvalila s solzami v očeh.

Pogosto slišimo o brezposelnosti, prenizkih minimalnih plačah, previsokih stroških in izdatkih ter o slabem finančnem stanju države. Poglavitni razlog za revščino – ne le v Sloveniji, ampak po celem svetu – je politika. Neoliberalizem, kapitalizem, ki služi ljudem na visokih položajih, medtem ko pušča revne v obubožanju, kapitalistična produkcija, ki temelji na revščini, stari obrazi na vodilnih položajih, korupcija, varčevalni ukrepi, ki po žepu udarijo tiste, ki imajo že tako najmanj in drugo. Da bi lahko karkoli spremenili, bi morali zastaviti nov sistem, ki bi služil vsem ljudem in resnično temeljil na enakopravnosti. Za zgled bi lahko za začetek vzeli zapatistične skupnosti v Latinski Ameriki, kjer vlada ubogljivo služi ljudstvu, odločitve sprejemajo horizontalno, hierarhije ni in vsako mnenje šteje. Seveda ima tudi ta sistem pomanjkljivosti in bi potreboval nadgradnjo, toda nekje je treba začeti.

Revščina je globoko zakoreninjen problem, ki ga ni enostavno odpraviti. Vse organizacije, društva in zavodi so le obliž na rano. Nelson Mandela je rekel, da premagovanje revščine ni naloga dobrodelnosti, ampak dejanje pravice. Tako kot suženjstvo in apartheid tudi revščina ni naravna. Je delo človeka in se jo da premagati in izkoreniniti z dejanji človeških bitij. Mandela je misel končal z nagovorom: »Včasih pade naloga na generacijo, da je velika. Vi ste lahko ta generacija. Naj vaša veličina zacveti.«

Za njeno reševanje se torej ne smemo zanašati na dobrodelnost. Ljudje po svetu trpijo pomanjkanje, nimajo toplega doma, ne morejo se umiti s toplo vodo, ne morejo si privoščiti toplega obroka, ne nosijo modnih oblek, ne morejo se pohvaliti z računalnikom ali avtomobilom, izključeni so iz družbe, ne morejo pridobiti želene izobrazbe, počutijo se manjvredne, mnogi jih zaničujejo in nič od naštetega ni pravično. Revščina ne bi smela biti sramota za ljudi, ki trpijo pomanjkanje. Sram je lahko celotno človeštvo in sram je lahko vse nas, da še vedno dopuščamo krivice. Ne pozabimo na dobrodelnost, toda potrebne so tudi učinkovite spremembe političnega sistema.

Be the first to comment on "Premagovanje revščine ni naloga dobrodelnosti"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*