Ogroženost

Foto: Sanja Gornjec

Uvodnik

Katarina Bulatović

Včasih sem se bala teme. Zgrozila sem se ob misli, da bi se ponoči izpod postelje priplazila pošast s kapuco, me objela s srhljivimi prsti, molečimi iz dolgega črnega plašča, nato pa z mano izginila v neznano. Ob vsakem najmanjšem zvoku sem zato sunkovito odprla oči, jih napenjala, da bi videla bolje in dodatno prisluhnila. Takratni strahovi so bili plod otroške domišljije. Več kot deset let kasneje strahovi v meni še vedno vzbujajo neprijetne občutke, vendar so zdaj veliko bolj utemeljeni. Žal.

Največkrat so povezani s prihodnostjo, v katero še nikoli prej nisem stopala tako negotovo. Zdi se, da ob slehernem razmisleku o njej zrem v kalno vodo in se pri tem s številnimi sposobnimi in talentiranimi posamezniki svoje generacije zlahka počutim kot tujek v očesu ali fosil v smoli. Odveč. Najbolj lahkomiselno bi se bilo s takšnim svetom nekdanjih neskončnih možnosti, ki se zdaj sprevračajo v utečeno množico teptanj, sprijazniti in čakati, da drugi nekaj naredijo za nas. Učinkovitejši obračun je mogoč z vedenjem o tem, kaj si želimo in kaj moramo narediti za to, da nam uspe. Želja po poklicu besed, pomenov in delu z ostalimi pisci pa boja ne olajšuje.

Bralci časopisov potrebujemo ozadja za razumevanje sveta in zmanjševanje predsodkov, zato tisk moči besed ne bi smel zlorabljati zgolj za golo navajanje informacij. Te dolgoročno ne nadomestijo užitka v dragocenih sekundah, ko besede s tankega časopisnega papirja polzijo v bralčeve misli. Želim si, da bi na naših straneh našle prostor zgodbe študentskih, novinarskih in drugih družbenih tem, ki jih sicer zlahka prezremo, ker se nam zdijo preveč običajne. Na tokratnih izpostavljamo pojav socialne ogroženosti, ki grobo reže v vsakodnevnost in načenja človekov ponos. Tukaj in zdaj, med obilico kuharskih resničnostnih oddaj in ponudbo hrane na vsakem koraku, lakota ni nekaj tako neobičajnega. Opominja nas, da bi naše samoumevnosti morale biti bolj dragocene, naše prepreke pa so morda manjše, kot so videti na prvi pogled.

Rada bi, da zgodbe še naprej opisuje skupina kritičnih, doslednih bodočih tkalcev besed, ki s tiskarsko barvo nočejo zgolj polniti praznih strani. Želim si besed, ki bi stale, fotografij, ki bi govorile zase, celote, ki bi delovala. Za to bosta ob pomanjkanju denarja, izkušenj in skromni ekipi nujni neskončna volja in energija. Hočemo se učiti in želimo si napak, ki pomenijo delo. Da pa bi bilo teh nekoč manj, je učenje nujno.

Be the first to comment on "Ogroženost"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*