Obraz ji dajejo ljudje

Foto: Martina Murko Gajšek

Lepota Turčije

Martina Murko Gajšek

Je dežela kave in čaja, dvajsetih milijonov kadilcev in opojnih dišav. Je dežela z bogato preteklostjo, tisočerih fotografij Atatürka, ki jih imajo na stenah domov, trgovin in celo hotelov. Predvsem pa jo oblikujejo in zaznamujejo njeni ljudje; ljudje zanimivih zgodb, globoke vere v dobro in življenjskih naukov. Turčija je izredno raznolika država, vsak njen del je poglavje zase. Polna je zanimivih kotičkov, pa četudi se osredotočiš le na manjše območje, kot je navezava med mestoma Alanya in Mahmutlar, je nemogoče zaobjeti vse vidike in zgodbe. Vsaka stojnica, vsaka ulica, vsaka četrt narekuje svojo.

»Pred petnajstimi leti so bili tu sami nasadi banan,« usmeri pogled za roko Hayri, natakar v enem izmed mahmutlarskih lokalov, ter pokaže na območje od hribovja na levi proti plaži na desni. »Zdaj je vse pozidano.« Pas med hribi in obalo je prepreden s pravokotnimi tlakovanimi ulicami, na katerih kraljujejo novi hoteli in apartmaji, ogromno jih še gradijo. Vozna pasova ceste sta, kot kilometri drugih cest tukaj, ločena z zelenim pasom palm in oleandrov. Med novimi stolpnicami so lokali, restavracije ter trgovine z oblačili, obutvijo in spominki. »Večina stanovanj je že prodanih, druga bodo v zelo kratkem času. Največ kupcev je iz skandinavskih držav, veliko je tudi Rusov. Cene so zanje ugodne,« pojasni Hayri. Nekje od maja do septembra tamkajšnji turizem beleži najvišji obisk. Nato se stvari umirijo. Domačini, ki so čez poletje živeli za turizem in skrbeli za dobro počutje gostov, se posvetijo sebi. »Pozimi je vse bolj sproščeno, odpočijemo si. Najboljše je, da je tudi takrat dovolj toplo, da se lahko kopamo. Posvetimo se prijateljem in družini. V tem času se tudi poroči največ ljudi. Šef lokala od nas zahteva, da smo na delu vedno urejeni, pozimi pa mi ni treba vsak dan paziti, kaj oblečem, ni se mi treba vsak dan obriti,« v smehu razloži Hayri. »Izven sezone se mi ne splača delati tu, ker smo plačani glede na promet. Delamo od osmih, devetih zjutraj do dvanajstih. Potem nadaljujemo ob štirih popoldne in gremo domov, ko odidejo zadnji gostje. Preveč je dela za nizko »zimsko« plačo. Takrat delam na bananinih nasadih v okolici Mahmutlarja.« Pogled se mu že ustavi na eni izmed miz. Opraviči se in odhiti do nje. Čez nekaj minut se vrne. Ker je v lokalu veliko gostov, se pri mizah, ki jih pokriva, ustavi le za kratek čas. Sicer z gosti dlje časa klepeta, prisede h kakšnemu omizju, včasih z njimi pokadi cigareto ali dve. »Rad imam svojo službo. Spoznavam nove ljudi in si zaslužim denar. Ampak delam za ljudi, denar ni nikoli na prvem mestu,« razmišlja o svojem delu. Pravi, da je pomembno, kako se vedeš do strank, kako ravnaš z njimi. Zato se jim tudi tako posvečajo, z njimi se pogovarjajo, kot da se že dolgo poznajo, pa vendar v njihovem načinu govora ni ničesar nespoštljivega. »Če si prijazen do ljudi, bodo o državi takoj dobili lepšo sliko in bodo o njej širili lepe stvari.«

Tega, da se ni imel priložnosti izšolati, ne jemlje kot oviro. Ko govori o tem, je jasno, da je pot, ki mu je bila dana, sprejel za svojo in bo iz nje in iz sebe naredil čim več.

Da pa se posvetiš drugim ljudem, moraš sebe dati na stranski tir. »Ni važno, kaj se dogaja z mano in mojim življenjem. Ko pristopim k mizi, se moram smejati in pozabiti na svoje probleme. Preden odpremo, nas šef skliče. Če vidi, da je nekaj narobe, se pogovori s tabo, ti ponudi pomoč. Če si preveč utrujen, ti da nekaj ur počitka, če imaš težave z denarjem, ti da, kolikor potrebuješ. Da si lahko, ko delaš, dobre volje.« Po osnovni šoli ni mogel nadaljevati šolanja in se je zaposlil v lokalu, v katerem dela še danes, že osem let. Tega, da se ni imel priložnosti izšolati, ne jemlje kot oviro. Ko govori o tem, je jasno, da je pot, ki mu je bila dana, sprejel za svojo in bo iz nje in iz sebe naredil čim več. »Rad se učim. Nikoli se nisem nehal učiti. Vsak dan se naučim kaj novega. Vsega, kar znam, sem se naučil na ulici in v tem baru. Obiskoval sem tečaj angleščine, vseeno pa je še veliko besed, ki jih ne poznam. Vsakokrat, ko slišim kakšno novo besedo, si jo zapišem,« navdušeno pojasni.

Alanya – ko se srečata preteklost in sedanjost

Foto: Martina Murko Gajšek

Ker je Mahmutlar predvsem turistični kraj, domačini živijo v sožitju z Alanyo, 15 minut oddaljenim večjim mestom. Vožnjo do tja je najbolje zaupati lokalnemu vozniku, ki se spozna na deset vrst hupanja, pravila prehitevanja in prilaščanja prednosti pred drugimi vozniki ter ve, pri katerih semaforjih je vredno vsaj premisliti o ustavljanju pri rdeči luči. Na primer avtobusnemu šoferju, ki potnike pobira po principu newyorških taksijev – kjer ob cesti dvignejo roko. Domačinka v dolgi modri obleki, z ruto, poslikano z modrimi in lila cvetovi, šoferju majhnega avtobusa nakaže, naj ustavi. Ta sunkovito počaka kar sredi ceste in odpre vrata. Na vratih se za žensko kar naenkrat pojavijo še štirje turisti. Moški ji odstopi sedež. Ko po treh stopnicah pripleza zadnji potnik, šofer energično spelje in do naslednje postaje pelje kar z odprtimi vhodnimi vrati.

Ko prispe do zadnje postaje, ki je pravzaprav stranska ulica in ustavi pred majceno trgovino, šofer zakliče nekaj v turščini. Vsi potniki vstanejo in zapustijo avtobus. Pot do obale, kjer je glavni del starega dela mesta, vodi čez nekaj stranskih ulic, ki se stečejo v široko avenijo. Seveda je treba, da se pride do peš cone, prečkati dvopasovnico. Redki vozniki, ki vozijo proti prehodom za pešce, upočasnjujejo. Večina jih le nejevoljno pritiska na hupo. »Ko si v Rimu …«, privlečem od nekod pregovor in se priključim domačinom, ki s podobno mislečimi turisti za petami suvereno zakorakajo na cesto. Na drugi strani ceste je vsaka ulica zapolnjena z živimi barvami poletnih oblačil, nogometnih dresov, ponaredkov majic glavnih svetovnih modnih hiš, brisač iz bombaža in bambusa, ob katerih so zloženi lični zavojčki mil, in otip mehke tkanine z orientalskimi dišavami v zraku je kot iz reklame za mehčalec. Med tekstilnimi trgovinicami so trgovine s spominki, zlatarne, kavarne in brivnice. Pred vsako restavracijo stoji natakar, pred vsako trgovino v senci stoji njen lastnik ali trgovec. »Pozdravljeni, prijatelji, od kod ste?« nasmejano nagovarja mimoidoče. Če je ogovoril Nemce ali Ruse, nadaljuje v njihovem jeziku. Sicer da gostom na izbiro še angleščino. »Za vas imam posebno ceno, dobro ceno,« vztraja kljub poskusom turistov, da bi nadaljevali pot. »Zdaj gremo na grad, kasneje se vrnemo,« mu v angleščini odgovori ženska iz nagovorjene skupine. »Na grad?! Neee, zdaj je prevroče. Pridite raje v mojo trgovino, imam klimo,« se široko nasmeji in z glavo pomigne proti vhodu. »Se bomo kasneje vrnili, res gremo na grad,« se ne da gospa. Trgovec jo ob nekaj komplimentih pripravi do tega, da obljubi, da se bodo vrnili kasneje.

Razgled je tako veličasten, da te navda s spokojnostjo. Nekaj minut lahko samo zamaknjeno vsrkavaš videno.

Nekaj metrov naprej se ulica razširi v manjši trg s fontano na sredini. Ob njej se pogovarjata dva domačina, eden brezskrbno sloni na mopedu. Malo naprej, kjer se trg začne dvigovati in ulico deli še ena fontana, ki se z brzicami dviga skupaj z njo, sedijo tri dekleta. Ena nosi ruto, dve sta brez nje. Čez obraz pokritih žensk (vsaj v tem delu Turčije) ni. Turisti se trudijo v objektiv »slučajno«, poleg stavbe, za katero se pretvarjajo, da jo fotografirajo, ujeti domačine, ki jih fotografiranje ne moti ali pa so ga že vajeni. Takrat se iz minaretov mošej zasliši klic k molitvi. Obiskovalci začnejo s pogledi iskati minaret, domačini večinoma ne prekinejo svojega dela. »Mladi niso več tako tradicionalni. Vse manj deklet si zakriva lase. Moja mama, recimo, nosi ruto. Jaz tega od svoje žene ne bom zahteval,« pravi Hayri. Le najbolj tradicionalni za nekaj minut pustijo, karkoli pač počnejo, in se umaknejo ali pa preprosto zaklenejo trgovino ter se kar med policami pripravijo na molitev. »Sem veren, a ne molim petkrat na dan. Se pa, ko slišim klic k molitvi, za trenutek ustavim in pomislim, za kaj vse sem hvaležen – da imam službo, da sem zdrav, vsak dan najdem kaj, za kar se zahvalim. V mošejo ne grem vsak dan, navadno grem tja molit v petek,« Hayri pojasni sodobnejšo obliko petih molitev.

Do gradu, ki se dviga na robu visokega in z zelenjem prekritega polotoka, vodi visoko kamnito obzidje, ki spominja na kitajski zid. Razpreda se po celi vzpetini, vmes pa so v hrib med novimi vilami in nekoliko dotrajanimi hišami neopazno vklesane stare kamnite hiške. Na grad se lahko pride peš, vendar se pri poletnih temperaturah za ta podvig odločijo redki. Iz mesta do vrha gradu vozi tudi avtobus, če pa ga po enournem čakanju še vedno ni od nikoder, je vožnja s taksijem ustrezna alternativa. Taksist ustavi, stopi iz avtomobila, potniki se z njim pogodijo o ceni, nato jih taksist prešteje. Če jih je pet ali več, na vprašanje »Kako bomo pa sedeli?« do višine komolca dvigne roko z razprto dlanjo in zamrmra: »No problem.« Odpre prtljažnik kanguju podobnega avtomobila. V njem sta na vsaki strani dva tabureja. Najmlajše, najmanjše ali pa najvitkejše člane skupine posadi v prtljažnik, ostali sedejo v avto.

Grad kot iz Tisoč in ene noči

»Na grad res morate iti,« nam večer pred odhodom pove Hayri. »Tam je tako lepo. Ko imam vsega dovolj, se odpeljem tja. Privoščim si dve pivi in uživam. Tam se pomirim.« Ko stopim do obzidja, takoj vem, zakaj sem tam. Razgled je tako veličasten, da te navda s spokojnostjo. Nekaj minut lahko samo zamaknjeno vsrkavaš videno. Vidi se cela Alanya, od pristanišča in starega dela mesta ob morju, novejšega dela in hotelov nekaj ulic stran od obale, do naselij, ki se počasi dvigajo proti hribovju za mestom. Proti vzhodu se vidi do Mahmutlarja, pogled naprej od njega zakriva hribovit polotok, podoben temu, na katerem stoji alanyjska trdnjava. Na drugi strani se razprostira Kleopatrina plaža. »Samo ime ima privlačno, sicer pa je takšna kot vse druge plaže tu okoli,« o njej razmišlja Hayri. Prav ima, tudi jaz sem od sicer čudovite peščene plaže po prebiranju zgodb o tem, da se tako imenuje zato, ker se je v tem zalivu enkrat kopala Kleopatra, do tiste veliko bolj turistom všečne, da jo je egipčanski kraljici podaril njen Mark Antonij, pričakovala nekaj več.

Grajsko poslopje iz 13. stoletja sicer ni popolnoma ohranjeno – nekateri prostori gradu še stojijo, od nekaterih so ostale le ruševine, nekatere dvorne zgradbe so ohranjene bolje kot druge. Med lepšimi je mošeja, do katere nas je peljal naš taksist, ki se je na grajskem hribu prelevil v turističnega vodnika. »To je Sulejmanova mošeja. Zgrajena je bila pred 780-imi leti.« Ko se po nekaj stopnicah povzpnemo do verande, nas ustavi pred tipično turško preprogo. »Na preprogo ne smete več stopiti obuti,« pojasni. Čevlje pustimo v vrsti ob robu stopnišča. Z ograje vzame nekaj »aladink« s cvetličnim vzorcem in jih pomoli ženskam, ki imamo kratke hlače, krilo ali obleko. Nato nam na glavo zaveže še ruto in lahko vstopimo. Pokaže, kam so obrnjeni med molitvijo. V kotu desno od vrat je majhna lesena galerija. »Pod tistim balkonom je del mošeje, kjer molijo ženske.«

Nočno življenje ali kako ravnati s turist(kam)i

Nekaj ulic od obale, naprej od hotelskih kompleksov, je začutiti živahen mestni vrvež. Čez dan se po ulicah Mahmutlarja večinoma sprehajajo turisti, zvečer, ko se vročina poleže, pa se po opravkih odpravijo tudi domačini. Moški pred trgovinami sedijo na plastičnih stolih in pručkah ter vneto z izrazitimi gibi razpravljajo – eni bolj, drugi manj zagnano. Ženske, ki ne delajo v trgovinah, nakupujejo, mlade družine se sprehajajo med stojnicami pred trgovinami. Tudi ko se stemni, se v zraku še vedno čuti vročina dneva, ki jo z vonjem po morju blaži prijeten vetrič. V lokalih igra vse glasnejša glasba, natakarji z žongliranjem z gorečimi steklenicami in plesanjem med mizami pritegujejo poglede mimoidočih, terase barov se počasi polnijo, predvsem s turisti. Da pritegnejo goste in kupce, se poslužijo svojega šarma. Obvladajo umetnost laskanja, ki deluje predvsem na ženskah. Turistkam na dušo pihajo prepričljivo in neprisiljeno. Nekatere se kopajo v komplimentih, nekaterim se zdijo neprimerni in vsiljivi, tiste, ki jih vzamejo preveč resno, lahko spodnesejo. Nekatere pa so same tako pogumne, da puhlic sploh ne potrebujejo. Konzumiran alkohol pri tem ni na strani mladih natakarjev. »Predvsem starejše Skandinavke znajo biti zelo vsiljive in nas natakarje pogosto osvajajo. Moževa prisotnost jih ne moti. Nekatere se mu izmuznejo, češ, da gredo na stranišče, v resnici pa se želijo na samem pogovoriti z natakarjem. Imamo milijon izgovorov, da se jim izognemo. Kolega si je recimo izmislil, da je gej. Jaz jim v obraz povem, in sicer v smislu: »Kaj počneš?! Lahko bi bil tvoj sin!« To me razjezi. Da se pomirim, grem v takih primerih za bar in skadim dve cigareti,« doda s kančkom humorja, čeprav je videti, da so mu tovrstne situacije neprijetne. Po kratkem premisleku se z desnim komolcem nasloni na mizo: »Radi imamo turiste. Zavedamo se, da so vir našega dohodka in da imajo svojo kulturo. To spoštujemo. Ampak obstaja meja, do katere morajo kot gostje v našem okolju tudi oni spoštovati našo kulturo.« Pravi, da se iz takšnih in podobnih neprijetnih izkušenj uči. Ne pusti, da ga vržejo iz tira. Sanja naprej, ve, za kaj dela. Želi si obiskati severno Evropo in morda nekoč odpreti lasten lokal. »Kdo ve, mogoče mi kdaj uspe. Nekaj natakarjev, ki so delali tu, že ima svoje lokale. Za zdaj me to, kar počnem, osrečuje,« iskreno doda.

Obvladajo umetnost laskanja, ki deluje predvsem na ženskah. Turistkam na dušo pihajo prepričljivo in neprisiljeno.

V tem je lepota tamkajšnjih ljudi, njihovih mišljenj in razlag sveta. So vse prej kot pesimistični, na življenje gledajo z vidika tega, kar imajo, ne pa s tega, kar bi lahko imeli oziroma želijo imeti. Ti ljudje so karizmatični. Izžarevajo voljo do življenja in cenijo drobne stvari. To daje njihovim življenjem, vsaj tako se zdi prišlekom, pridih nedotaknjenosti, bistrosti in brezhibne zamaknjenosti, ki se je pri nas izgubila nekje na poti v kapitalizem.

Be the first to comment on "Obraz ji dajejo ljudje"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*