Amerika je prazna

Foto: Janja Ferenc

Delo in potovanje po ZDA

Janja Ferenc

O življenju tu in tam, o vzponih in padcih, o ognjemetu in sončnih zahodih, o Američanih in Evropejcih

Že od nekdaj me je privlačila ameriška kultura. Zanimalo me je, ali ljudje res živijo tako, kot je prikazano v filmih, ali se res prehranjujejo samo s hitro hrano, ali so totalno skomercializirani, ali se ameriške sanje res lahko uresničijo. Moja odločitev o potovanju je padla pred enim letom, ko sem se znašla pred zadnjim letnikom novinarstva in se začela spraševati, kaj bo zamenjalo mojo štiriletno rutino študija in občasnega študentskega dela. Napočil je čas za uresničitev dolgoletne želje. Za potovanje po Združenih državah Amerike.

Najprej zaslužek, nato potovanje

Idealno priložnost za spoznavanje ameriške kulture, preživljanje časa z domačini in ogledovanje znamenitosti sem odkrila pri STA Ljubljana, agenciji, ki študentom ponuja možnost dela in potovanja v tujini. Tako sem se že v začetku decembra vključila v program Study & Travel in the USA, ki ponuja tri do štiri mesece sezonskega dela v ZDA in na koncu še mesec dni, ki je namenjen potovanju. Podpora agencije, ki seveda ni brezplačna, je olajšala ukvarjanje z birokracijo in pridobivanjem vize. Združene države so namreč zaradi preteklosti zelo zaprta država do tujcev in je zato pridobivanje vize običajno dolgotrajen proces. Vendar je ta specifičen program ameriškim veleposlaništvom že tako dobro znan, da je viza ob prijavi v program tako rekoč že skorajda tvoja.

Po prijavi v program je bilo na vrsti iskanje delodajalcev in pisanje prošenj. Ponudb je bilo ogromno, a ponavadi gre za dela v restavracijah in hotelih v poletnih turističnih območjih, kar pomeni, da je težje najti delo v metropolah. Prav tako mora za posameznikom stati agencija, v slovenskem primeru STA Ljubljana, saj drugače ni mogoče dobiti vize.

Imela sem srečo, saj sem po le nekaj poslanih prošnjah prejela že tri ponudbe delodajalcev. Na koncu sem se odločila za Cape Cod, majhen polotok v bližini Bostona. Hotel, v katerem sem delala, se mi je zdel privlačen že zaradi lokacije. Gre namreč za hotel z dolgoletno tradicijo, ki stoji tik ob oceanu in znamenitem belo-rdečem svetilniku. Prav tako pa je eno uro stran od Bostona in dobrih pet ur od New Yorka.

Kdor visoko leta, nizko pade

Po urejenih dokumentih so moja pričakovanja začela naraščati. Sanjarila sem o modernem New Yorku, tradicionalnem Harvardu, peščenih plažah Cape Coda, pametnih ameriških študentih, dobrih hamburgerjih, nizkih cenah modnih znamk, praznovanju 4. julija (dnevu ameriške neodvisnosti) in izletih, ki jih bom preživela z novimi prijatelji.

In prišel je 11. junij, dan mojega odhoda iz Ljubljane in prihoda v mesto, ki nikoli ne spi. Prva lekcija – ne zaupaj domačinom. Predvsem ilegalnim taksistom, ki te za dobrih 15 minut vožnje po Manhattnu oskubijo za 150 dolarjev. New York City je mesto luči, mesto nakupovanja, turistov in najrazličnejših atrakcij. Videla sem stavbo, ki je bila inspiracija za Central Perk v seriji Prijatelji, videla luči na Empire State Buildingu, ki jim ni bilo konca, jedla kosilo v Centralnem parku, občudovala umetnine Andyja Warhola ter preživela večer v družbi stand up komikov. Vendar nisem mogla doumeti, kje je središče tega mesta, kje se ljudje zbirajo, uživajo ob svoji popoldanski kavi in se pogovarjajo o vsakdanjih rečeh. Ne, tukaj ni bilo trga, ni bilo glavne ulice, bilo je na desetine Starbucksov in Dunkin Donutsov, pomembne stvari pa so se v tem ogromnem prostoru preprosto izgubile. Vsaka znamenitost je bila na svojem koncu, do katerega je treba priti z natrpano podzemno železnico. Ampak ta natrpana množica ni delovala kot skupina, temveč kot množica osamljenih posameznikov, ki hitijo skozi življenje.

Najlepši sončni zahodi

Po štirih dneh potepanja je bil čas za pripravo na resno delo, saj smo se odpravili na delovno mesto. Druga lekcija – ni vse tako, kot izgleda na Google zemljevidu. Lesene, bele in sive hiše, ogromno zelenih površin, vonj po oceanu, svetilniki, ki oznanjajo kopno. Cape Cod izgleda sanjsko, še lepše kot na slikah. V majhnem kraju West Dennis leži hotel, ki je last družine Stone že od leta 1938. Posestvo zavzema glavna hotelska stavba in 27 počitniških hišic, mini golf igrišče, bazen in tenis igrišče. In vse to tik ob oceanu.

»Proč od vsega Lighthouse Inn spominja na čas, ki je minil … Mirno in sproščujoče, z osvežilnim oceanskim vetričem, ki pomlajuje duh tega preteklega časa. To je resničen Cape Cod,« je o svojem družinskem projektu povedal lastnik Greg Stone. Čas tukaj več nima smisla, kmalu pozabiš, kateri dan je, gostiš stare in nove goste ter prisluhneš starim zgodbam in najnovejšim govoricam, hkrati pa opazuješ vijolično-rumeno-oranžne sončne zahode.

Lastniki so nastanili mene in dva Slovenca v sto let staro belo hišo brez bele ograje, kjer smo čez par dni dobili dva nova ameriška cimra, enega preprostega in sramežljivega fanta ter drugega tridesetletnika, predstavnika propadle ameriške družbe. Bivši brezdomec in bivši zasvojenec s heroinom tehta okrog 200 kilogramov, njegov vsakdan pa se vrti okoli alkohola in hamburgerjev.

Kmalu sem začela spoznavati svoje nove sodelavce, vse od študentk z zasebnih katoliških univerz, bogatih sinov in hčerk, mladih, ki so že zaključili svoj magisterij, a največ zaslužka vidijo v natakarstvu, do tistih, ki so sami, brez družine, zapuščeni ali pa po svoji slabi odločitvi oddaljeni od sorodnikov. Natakarstvo je namreč zelo priljubljeno pri Američanih, ki so navajeni na 20-odstotne napitnine, od katerih se da lepo zaslužiti.

Kje je moj denar?

Vseeno je bila prva plača nizek udarec po vseh zapravljenih evrih, ki so me pripeljali v to oddaljeno deželo. Vsak teden je sicer zaslužek postajal boljši (plača namreč prihaja vsak konec tedna), a vseeno je največje bogastvo postala celotna izkušnja.

Živeti z mladimi Američani, ki ne vedo, kaj bodo počeli po koncu sezone, ki dneve zapravljajo na kavču s pivom v roki, ki jih ne zanima, kakšno je življenje v tvoji državi, ki se jim preprosto ne da početi ničesar nam zanimivega. Američani so razvajeni, za vsakih sto metrov mobilnosti bodo uporabili svoj avto, ob lepem vremenu bodo sedeli na plaži, jedli hot dog in praznili svoje hladilne torbe, polne gaziranih pijač in piva, ob slabem vremenu se bodo sprehajali po trgovskem centru in zapravljali denar za puloverje, na katerih piše Cape Cod.

Najbližje evropski atmosferi je mestece Provincetown s številni umetniki, kjer imajo promenado, restavracije in kavarne, poletne obalne koncerte in kjer so urejene bele hiške z belimi ograjami. Hkrati pa je to mesto, kjer se je začelo gejevsko gibanje, kjer si lahko drugačen in kjer te sprejmejo takšnega, kot si.

»Na kolesu izgledaš kot Evropejka«

Prva stvar, ki se je nisem mogla navaditi, je bila nemobilnost, ujetost v majhnem mestecu z nekaj sto ljudmi. Tukaj namreč ni kvalitetnega javnega prevoza, s katerim bi lahko obiskal sosednja mesteca. Na cesti prevladujejo avtomobili, a jaz sem se kljub temu trendu odločila za obliko prevoza, ki mi je prijetno služila v naši lepi mali Ljubljani v preteklih letih. Kolo mi je odprlo nove poti, tako sem si lahko ogledala nacionalni park z jezeri, se odpravila na krajše izlete, a bilo mi je premalo. Hotela sem namreč spoznati več stvari, ki pa jih morda ni možno odkriti, ker ne obstajajo. Kulturne dejavnosti so zanimive le peščici ljudi in so zato tudi redke. Ko je država praznovala dan neodvisnosti, ki ga pri nas večinoma spremlja več proslav, je atrakcija za največ njenih ljudi bil ognjemet. Ognjemet je velika stvar na Cape Codu. Čeprav se zgodi nekajkrat na mesec, je to dan, ko ljudje stopijo iz zavetja svojih avtomobilov in kavčev, se odpravijo na plažo in vzdihujejo nad barvami na nebu.

Manjka mi Evropa, ki sem se je želela rešiti, ker me je utesnjevala s svojo podobnostjo. Manjkajo mi trgi, kavarne, ljudje, ki so zmožni intelektualnih pogovorov, ljudje s širokim pogledom in znanjem, ljudje z dušo.

A kljub kulturnemu šoku sem doživela veliko pozitivnih trenutkov. Stregla sem na lezbični poroki, preživela dan med študenti Tehnološkega inštituta Massachusettsa, ki dan in noč preživijo v laboratoriju, kjer želijo odkriti zdravilo proti diabetesu, ugotovila, da lahko tudi kulinarično eksperimentiraš s hamburgerji, da je priložnosti veliko, le seliti se je treba, ter da se kjerkoli na svetu najdejo prijazni in dobrosrčni ljudje, ki te bodo spravili v smeh, ti ponudili prenočišče, prevoz do letališča, ti skuhali večerjo in prisluhnili tvoji zgodbi.

Nič več ameriških sanj

Navajena sem živeti z ljudmi iz različnih okolij, kultur, držav. Po izmenjavi v Belgiji sem nekako pričakovala, da bo v Ameriki podobno. Vendar tekom prebivanja v ZDA spoznavaš, da gre za drugo kulturo, drugačen transportni sistem, drugačen pogled na življenje, drugačno kuhinjo, drugačno družbeno življenje. Mogoče sem naletela na napačne ljudi, mogoče sem imela previsoka pričakovanja, mogoče ni vse tako črno-belo, mogoče me daje domotožje. Vendar po treh mesecih lahko rečem, da je Amerika prazna. Ljudje so prijazni in prijetni, a pod njihovo površinsko osebnostjo ni ničesar. Ni občutka za lepoto, kulturo, naravo. In to mi manjka. Manjka mi Evropa, ki sem se je želela rešiti, ker me je utesnjevala s svojo podobnostjo. Manjkajo mi trgi, kavarne, ljudje, ki so zmožni intelektualnih pogovorov, ljudje s širokim pogledom in znanjem, ljudje z dušo. Moje ameriške sanje so zdaj živeti v Evropi s podobnimi ljudmi, kofetkati na trgu, uživati v čudoviti arhitekturi. Imam občutek, da se bodo uresničile. Čez nekaj mesecev.

Be the first to comment on "Amerika je prazna"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*