60.000 jezikov

Foto: Lindsey Best

Na koncertu Rolling Stonesov

Sara Jagodič

Ko stopiš na enega izmed dvajsetih avtobusov, ki se samo iz Slovenije podajo na pot, se ne zavedaš, kam se odpravljaš. Ne zavedaš se, da si namenjen na koncert skupine, ki jo je verjetno poslušala tvoja mama (če ni večne zvestobe prisegla Beatlom) ali pa morda celo babica. Morda se zaveš, kaj se dejansko dogaja, ko je celoten Dunaj okrašen s plakati, s katerih molijo živordeči jeziki vseh velikosti in ima skoraj vsak drugi mimoidoči majico, na kateri je spet ta jezik. Zavedati se začneš, ko nekaj ur pred Dunajem izveš, da si na poti na koncert največjega rokenrol benda vseh časov.

Gre za koncert skupine Rolling Stones, ki je 16. junija nastopila na Dunaju v okviru turneje 14 on fire. Gre za koncert, pri katerem se je bilo treba večkrat boriti. Najprej za vstopnice, saj je bil koncert razprodan v nekaj minutah. Nato si je bilo treba izboriti prostor pred stadionom. Ernst Happel Stadion je bil že od jutra oblegan s privrženci Stonesov. Poleg tebe se je na primer utaboril njihov oboževalec iz Norveške, nič čudnega ni bilo, da je z njim več ur čakala njegova mama, ki je imela poleg torbice, majice in naglavnega traku tudi roko okrašeno z logotipom skupine. Ob petih popoldne je bila gneča že tolikšna, da je prišla televizijska ekipa in vse skupaj posnela. Ko je mimo prišla nič hudega sluteča mladenka, ki je imela v rokah nekaj deset prostih izvodov časopisa, na katerem je bila samo slika Micka Jaggerja, je množica ponorela in se dobesedno stepla za časopise. Ko so se vrata končno odprla, se je horda dirjajočih ljudi pričela prerivati in tekati na polkrožen stadion, ki je tako še najbolj spominjal na ogromno mravljišče.

»Dame in gospodje, pozdravite Rolling Stonese!« Takrat se začneš zavedati. Ko je v zraku toliko rok, da kljub peti vrsti pod odrom ne vidiš ničesar. Ko kljub odličnemu ozvočenju ne slišiš ničesar, razen vreščanja ženske starosti tvoje babice, ki poleg tebe ob pogledu na skupino popolnoma znori. Na odru se tako pojavijo osiveli starejši moški, na čelu pa najbolj suhljati izmed vseh, ki ima nenavaden plesni slog, rad preteguje obrazne mišice ter žuga proti publiki. Start me up je razgrela publiko in Jagger je že ob prvi pesmi pokazal, da še vedno obvlada. Medtem ko je Charlie elegantno, kot se zanj spodobi, udarjal po bobnih, sta Keith in Ronnie v pisanih supergah brenkala na kitaro. Keith v zelenih supergah je bil, kot je zanj značilno, zamaknjen in si je tu in tam privoščil kako cigareto, Ronnie v rdečih supergah pa se je smehljal in se spogledoval s publiko. Obiskovalce je nato v nemščini pozdravil Jagger in jim povedal, da je skupini v veselje ponoven obisk Avstrije. Nagovoril je oboževalce iz Avstrije, Hrvaške in Srbije, na Slovence je pri tem pozabil, vendar je med koncertom vsem navzočim ves čas pošiljal poljube.

Obiskovalci so bili več kot »on fire«, saj so člani legendarne skupine kljub zavidljivi starosti dali vse od sebe. 71-letni pradedek Mick Jagger je dokazal, da je v dobri glasovni kondiciji, še bolj pa, da so se njegove ure baleta še kako izplačale. »Und jetzt etwas romantisch zu kuschen! Angie,« je Jagger napovedal balado, ki je uglasbitev ljubezenskega hrepenenja, prav tako pa tudi prvoosebna izpoved neutrudljivega ljubitelja žensk. Oboževalce je poleg drugih velikih uspešnic zelo razveselila tudi uporniška Get off my cloud.

Fantje so imeli za ta večer veliko asov v rokavih. Sir Mick je tako kar iznenada potegnil na dan orglice, zapihal vanje, večkrat pa pokazal tudi, da obvlada tudi kitaro. Celoten dunajski spektakel je bil vizualno dovršen, prav tako kot Jaggerjeva podoba, saj se je kar štirikrat preoblekel. Za pesem Sympathy for the devil je stopil v čevlje samega Luciferja in se ogrnil v dolgo rdečo pernato boo. V tej pesmi so spremljavo odžvižgali kar oboževalci, kar jim je prepustil tudi med legendarno Miss you. Za presenečenje večera je spremljavo pri Midnight Rambler odigral nekdanji basist Mick Taylor, glasilke pa je zatresel tudi Keith Richards v You got the silver in Can‘t be seen. Po dveh urah so fantje odšli z odra, vendar zabave še zdaleč ni bilo konec. Povratek na oder je zaznamoval You cant always get what you want, kjer so obiskovalci lahko uživali ob spremljavi avstrijskega akademskega pevskega zbora. Po nekoliko mirnejših tonih je končno nastopil čas za hit, ki ga hočeš nočeš moraš poznati, četudi nisi pristaš kamnov. Skoraj desetminutni Satisfaction, ki se je ponavljal, dokler ni bil na nogah ves stadion in v zraku vse roke.

Če se prej nekaj suhljatih starcev ni zdelo nič posebnega, je zdaj jasno, da jim je treba priznati sloves, ki ga imajo. In tako se zaveš, da si bil priča še živečim legendam, ki so narekovale smernice v oblačenju, pričeskah in življenjskem slogu ljudi ter da to na nek način pravzaprav počnejo še danes. Da si bil priča evforiji, ki se morda nikoli več ne bo ponovila. In da je nekje v samem bistvu vsega vendarle glasba. Tega se zaveš, ko stojiš tik pod odrom, tako blizu, da bi z malo truda Jaggerja lahko zgrabil za nogo, okrog tebe pa 60.000 ljudi v en glas poje: »I can’t get no Satisfaction!«

Be the first to comment on "60.000 jezikov"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*